Views: 115
Diplomanti in maturanti letnika 2024. Počaščen sem, da vas lahko nagovorim. Čeprav sem svoje formalno izobraževanje zaključil že pred mnogimi leti, pa menim, da obstajajo stvari, ki se kljub minevanju časa ne spreminjajo. Ena takih je pogum.
Kot je pred skoraj stoletjem zapisal Winston Churchill: »Pogum se povsem pravilno navaja kot prva izmed človeških vrlin, ker … je to vrlina, od katere so odvisne vse ostale.«
V svojem življenju se boste soočili z izzivi: osebnimi, poklicnimi, celo duhovnimi. Kako se boste spopadli z njimi?
Rad bi vas spodbudil, da pomislite na tiste ljudi v vašem življenju, ki so se pogumno soočili težavami in izzivi. Ko jaz pomislim na ljudi iz svojega življenja, ki so pokazali pogum, se v prvi vrsti spomnim na svojega dedka, največjega moža, kar sem jih kadarkoli poznal. Njegovo pomoč in nasvet sem poiskal, ko sem pričel s svojo kariero v Washingtonu.
Ko sem se prvič soočil s strahotami kritik in javnih napadov, sem ga povprašal kako naj se tega lotim. Njegove besede so bile modre in jedrnate: »Sinko, moraš se postaviti za to v kar veruješ.«
Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.(Iz 41, 10)
Skozi leta sem gledal ljudi, ki so vedeli kaj je prav in pravično, pa se za to, ko so spoznali, da bodo morali plačati določeno ceno, niso upali postaviti. Vsi vemo, da je prav, če se postavimo za prijatelja, ki ga nadlegujejo. A koliko izmed nas je takih, ki se zaradi strahu odločimo, da ne bomo rekli ničesar? Zato, da kljub tveganju nekaj storimo, je potreben pogum.
Strah je reakcija. Pogum je odločitev – Winston Churchill.
Nič čudnega, da moj dobri prijatelj Dennis Prager rad pravi: »Pogum je najredkejša človeška lastnost.«
Pogum je potreben tudi takrat, ko se moramo soočiti sami s seboj, z našimi težavami in pomanjkljivostmi. Da smo pošteni do samih sebe, je potreben pogum. Veliko lažje in precej bolj priročno je za naše pomanjkljivosti in težave okriviti nekoga (ali nekaj) drugega. Da smo pošteni in da živimo v skladu z besedami Aleksandra Solženicina »Ne živite v laži«, je potreben pogum. Ali če vse skupaj obrnemo na bolj pozitivno noto: »Živite pošteno in iskreno življenje.«
Skoraj petdeset let sem se ukvarjal z zgodovino naše Revolucije. Skozi ta proces sem prebral na stotine knjig, zbral na stotine osebnih pričevanj in tudi sam prispeval osem lastnih knjig v želji, da bi odstrnil ruševine, ki jih je za seboj pustilo to opustošenje. A če me danes vprašate naj, kolikor se le da natančno, formuliram glavni razlog uničujoče Revolucije, ki je zahtevala življenja kakšnih 60 milijonov naših ljudi, tega ne bi mogel storiti natančneje, kot da ponovim: Ljudje so pozabili Boga. Zato se je vse to zgodilo – Aleksander Solženicin.
Od časa do časa sem razmišljal o najpomembnejših ljudeh v svojem življenju, ki so me veliko naučili o pogumu. To so bili v prvi vrsti moji stari starši. A bili so tudi drugi.
Moje nune, ki so me pučevale v šoli, so ravno tako imele pogum. Bile so poštene in neomajne do konca. Te irske priseljenke so zapustile svojo domovino in prišle na rasizma poln ameriški Jug, da bi poučevale črnske otroke. In zaradi tega so morale požreti obilo sovražnosti. Potrebovale so veliko poguma, da so stopile v razred s štiridesetimi, večinoma revnimi črnskimi otroci in jih prepričale, da so se učili in da so pričeli verjeti, da se sploh lahko kaj naučijo in da to storijo z razlogom.
Ene izmed teh nun, moje učiteljice v osmem razredu, sem se kot učenec neizmerno bal, v mojem odraslem življenju pa je postala moja dobra prijateljica. Umrla je stara sto let. Nekoč sem jo povprašal kako je njej in njenim tovarišicam uspelo pripraviti nas, da smo opravili toliko zahtevnih stvari. Brez oklevanja je odgovorila: Ker smo živele z vami in ker ste vedeli, da vas imamo rade. Sama sebe nikoli ni imela za pogumno, a to je vsekakor bila.
Skozi vso zgodovino človeštva so morali ljudje najti principe, prepričanja in ljudi za katere so bili pripravljeni umreti. In za katere so bili pripravljeni živeti.
Mislim na vse tiste, ki se borijo v naših vojnah, ki se odzovejo, ko potrebujemo pomoč ali ki opravljajo težka in zahtevna dela, da lahko poskrbijo za svoje družine.
In v tem smislu mislim tudi na svoja stara starša, ki sta se voljno žrtvovala, da sva lahko jaz in moj brat živela in uspela. Ne da bi se pritoževala sta našla tihi pogum, da sta prevzela nalogo, ki je požrla ves preostanek njunih življenj in večino njunih precej skromnih dohodkov.
Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3, 16)
Misel na to, kar sta storila in pogum, ki ga je le-to zahtevalo, me navdaja z neizmeno ponižnostjo. Je v vašem življenju karkoli zaradi česar bi si naložili tako breme? Imate voljo in pogum, da se učeče, moralno in intelektualno spopadete z množico izivov, s katerimi se boste soočili v svojem življenju?
Boste v tem svetu družbenih omrežij, sramotenja in osebnih napadov imeli pogum, da se boste postavili za to v kar verujete?
Čakajo vas izzivi. In kot sem moral pogosto storiti v svojem življenju, molim, da bi vsak izmed vas imel modrost s katero bo vedel kaj je prav in pravično in pogum, da bo to tudi storil.
Prevod in priredba po avtorju Clarencu Thomasu s Prager University (https://www.prageru.com/video/clarence-thomas-on-courage).
Prevod: Robert Pevec