Views: 75
En dan me je med duhovnikovim recitiranjem maše prešinilo: ostala je samo še oblika.
Besede in kretnje. Lupina. Zvesto hodimo v cerkev, opravljamo molitve, vse kot je predpisano – ker imamo izročilo in spomin, da je v tem nekaj velikega, presežnega … da je tu rešitev, ljubezen. Kot mož, ki ženi reče “rad te imam” zgolj zato, ker ve, da to hoče slišati, in to reče naveličano … Kot poljub iz navade, brez bližine duha – tak potem hitro lahko postane tudi Judov poljub. Samo še navzven odigravamo nekaj, kar je nekoč bilo ključno, prelomno, življenjsko. In ker slutimo praznost te lupine, moramo dodajati na tisoče okraskov, “sodobnih” besed, čustvenih bombic, birokratskih komplikacij, sodov krivde – vsak ima svoj stil in svojo zablodo, kjer si živega Boga zamenjuje z zlatim kipcem, zase in za druge.
Težava je v tem, ker ta množica zunanjega zastira, zamegljuje Živega Boga. Ker ljudem da občutek, da “je to to”. In v pričakovanju Močnega in Večnega ostanejo razočarani. Prikrajšani. Oropani.
Ne bomo kazali s prstom: ne na zdolgočasenega in birokratskega prezbitra; ne na starejše, ki so prenesli samo lupino, ne pa srca; ne na mlade, ki svojeglavo prezirajo vse izven obnebja užitka; ne na intelektualce, ki so užaljeno povesili nos in se zabarikadirali na obrobju; niti ne na umetnike, ki ustvarjajo projekte, ne pa lepega. Vsak po svoje moramo odpreti oči in ušesa Resničnemu Bogu, ki dejavno nagovarja naša srca. Ne potrebujemo revolucije države, niti Cerkve; ne organizacije, struktur, miselnosti – zgoditi se bom morala revolucija srca. Potem bo vsa odmrla lupina sama odpadla.
Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«
Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8.14-15.21-23).
J.