Views: 25
»Angel je rekel [Devici]: ›Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. […]‹ Marija pa je rekla angelu: ›Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?‹ Angel ji je odgovoril: ›Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.‹ […] Marija pa je rekla: ›Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!‹ Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: ›Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!‹« (Evangelij po Luku 1,30–31.34–35.38.39–42)
Ob zgornjem odlomku se sprašujem o vrednosti in nedotakljivosti človeškega življenja. V sporočilu odlomka gre za dogodek, ko je angel Gabriel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina Jezusa. Pri tem gre za oznanjenje in evangelij življenja. Danes, ko živimo v času pandemije, ki ogroža človeško življenje in svetovno ekonomijo, je vrednost človeškega življenja zopet na preizkušnji.
Kakor vsako evangeljsko oznanilo mora biti tudi evangelij življenja predvsem izkazan z dejanji. S hvaležnostjo mislim na tiho pričevanje tolikih oseb, ki se na različne načine žrtvujejo v služenju bolnikom, ostarelim, tistim, ki so sami in najbolj potrebni pomoči. Udejanjajo evangelij življenja, kakor Marija, ki je po tem, ko je sprejela angelovo oznanilo, šla pomagat sestrični Elizabeti, ki je potrebovala pomoč.
V resnici življenje, ki smo ga poklicani pospeševati in varovati, ni nek abstrakten pojem, ampak se vedno razodeva v osebi iz mesa in krvi: pravkar spočet otrok, revež, ki je izobčen, bolnik, ki je sam in obupan ali v zadnji fazi bolezni, nekdo, ki je izgubil službo ali je ne uspe najti, ki je zavrnjen ali »getoiziran« … Življenje se razodeva v konkretnosti oseb.
Vsako človeško bitje je od Boga poklicano, da bi uživalo polnost življenja. Varovanje življenja za nas kristjane ni neka ideologija, ampak resničnost, človeška stvarnost. Napadi na dostojanstvo in življenje oseb je žal danes še kako prisotno, ko javnost ciljno spremlja število smrti in je vsak umrli zgolj statistični podatek in nič več.
V središču Jezusovega sporočila pa je prav dobra novica oziroma evangelij življenja. Pobližje si poglejmo, kako se dobra novica o življenju zrcali skozi Jezusov nauk in njegovo ravnanje.
»Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ In pri priči je bil očiščen gob.« (Evangelij po Mateju 8,3)
Na podlagi tega odlomka je jasno razvidno, da je Jezus prekršil pravilo socialnega distanciranja, ki je bilo v veljavi v njegovem času. Že to, da se je gobavcu približal, je bilo dovolj osupljivo, a to, da se ga je celo dotaknil, je šlo čez vse meje.
Čeprav živimo v času izrednih okoliščin, ko se bojujemo z zlobno zdravstveno grožnjo, ki ogroža naše lastno zdravje in zdravje celotne družbe ter je socialno distanciranje zapovedan ukrep, pa se vsi verjetno počutimo precej v zadregi ali celo v stiski, ker se moramo nenehno umikati ljudem, ki jih srečamo na ulici ali na sprehodu v naravi. Svetovano oziroma zapovedano nam je bilo, da naj med seboj vzdržujemo primerno fizično razdaljo, kar dejansko pomeni, da moramo drug drugega aktivno zavračati, se držati stran od drugega. Prepričan sem, da je to za vse nas precej nova izkušnja, kar pa pri mnogih lahko povzroča močan občutek osamljenosti in izločenosti ali celo nesprejetosti, pa naj si bo to doma, v službi ali na javnih mestih.
Prav tako so se počutili gobavci v Jezusovem času. Na podlagi postave jim je bilo zapovedano, da se morajo socialno izolirati, se ločiti od svojih sonarodnjakov, da jih ne bi okužili. Toda iz prebranega odlomka lahko sklepamo, da se je enemu od gobavcev nekega dne pripetilo nekaj čudovitega, izjemnega. Jezus je bil pripravljen premostiti prepad zavrnitve, dotaknil se ga je in ga ozdravil. Prepričani smo lahko, da Jezus tu ni ravnal uporniško. Ne, dobro se je namreč zavedal, da edino on lahko temeljito preobrazi življenje tega gobavca, ki je že vrsto let, dan za dnem doživljal breme socialnega distanciranja in družbene izolacije.
Tudi danes, ko doživljamo prisilno ločevanje drug od drugega, lahko edino Jezus na prav poseben način vstopi v naša življenja tako, da se dotakne naših src, če ga le povabimo. Lahko ozdravi naša najgloblja čustva, ki se rojevajo zaradi zaskrbljenosti in občutkov zavrnitve. Z njegovim nežnim duhovnim dotikom naše duše smo deležni potrditve, naše tesne in večne sprejetosti v Božjo družino, saj nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni.
»Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Pismo Rimljanom 8,38.39)
Spoštujmo, varujmo, ljubimo vsako življenje, vsako človeško življenje in mu služimo. Le na tej poti bomo našli pravičnost, razvoj, svobodo, mir in srečo!
Z.M.