Views: 37
Kako je Jožef, nizkotni hebrejski suženj, rešil mogočni Egipt?
V najslavnejši razlagi sanj v zgodovini, je Jožef faraonu razložil, da njegove sanje o sedmih debelih kravah, ki jih požre sedem mršavih krav, pomenijo, da bo Egipt blagoslovljen s sedmimi leti obilja, ki jim bo sledilo sedem mršavih let lakote. Faraonu je razložil, da mora Egipt shraniti žito v času sedmih »debelih« let, tako da bo imel dovolj hrane za sedem »mršavih« let.
Faraon je znal prepoznati voditelja, ko ga je videl, in tako je Jožef postal drugi najmočnejši mož v Egiptu. Jožef je v trenutku odšel iz zapora v palačo. In nato je uresničil svoj načrt in rešil egipčansko ljudstvo. In kot se je izkazalo pozneje, je obenem rešil tudi svojo družino. Zaradi lakote v bližnjem Kanaanu so njegovi bratje odšli v Egipt kupit hrano. Ko so se znašli pred Jožefom, ga seveda niso spoznali. Le kako bi si lahko predstavljali, da je fant, ki so ga pred dvajsetimi leti pustili v luknji v puščavi, zdaj prvi minister najmočnejše države.
Potem ko jih je postavil pred vrsto preiskusov, s katerimi je želel ugotoviti, ali so moralno zreli, se je Jožef v enem izmed najbolj znanih in ganljivih prizorov v svetovni literaturi razkril svojim zaprepadenim bratom. Dejal jim je, naj se ne bojijo, da se ne bo maščeval, kajti – kot jim je povedal – je bila ta celotna neverjetna zgodba del božjega načrta.
Celoten klan Hebrejcev – otrok Izraela – se je nato naselil v Egiptu. In tukaj se konča Geneza (1. Mojzesova knjiga). Druga knjiga, Eksodus, se začne mnogo let kasneje, ko je prišel na prestol novi faraon, ki, kot pravi Tora, »ni poznal Jožefa« (2 Mz 1, 8).
Jožef, mož, ki je rešil Egipt pred stradanjem, je bil pozabljen. Kako tipično je tako človeško vedenje – da ljudje pozabijo dobro, ki jim je bilo storjeno? Ta tema nehvaležnosti se v Tori vedno znova pojavlja. Zakaj? Zato ker tako kot je hvaležnost mati dobrote in sreče, tako je nehvaležnost mati zlobe in nesreče.
Ker se je bal Hebrejcev, ki so postali tako številni, jih je novi faraon spremenil v sužnje. Judje so v Egiptu ostali sužnji, dokler se ni pojavil najpomembnejši človek hebrejske Biblije. Njegovo ime je bilo Mojzes in komajda je uspel preživeti svoje otroštvo.
Faraon je ukazal, naj vsakega rojenega hebrejskega dečka utopijo v Nilu. In tako je Mojzesova mati, v obupnem poskusu, da bi rešila sinovo življenje, položila Mojzesa v košaro, majhno barko, in ga spustila po reki. V čudoviti igri besed je Tora za opis Mojzesove košare uporabila enako besedo, kot za opis Noetove barke. Tako kot je Noetova barka rešila človeštvo, tako je Mojzesova barka rešila judovsko ljudstvo.
Dečka je, od vseh možnih ljudi, odkrila ravno faraonova hčerka. In čeprav je vedela, da gre za hebrejskega dečka, se je odločila, da ga bo vzgojila kot svojega sina v faraonovi palači.
Dejstvo, da je faraonova hčerka rešila Hebrejca in ga vzgojila kot svojega sina, nam kaže, da dobri ljudje obstajajo v vsakem ljudstvu, tudi tistih, ki delajo zlo. Eden najpomembnejših naukov v Tori je sledeč: najpomembnejša ločnica med ljudmi ni tista, ki poteka med bogatimi in revnimi, močnimi in šibkimi, belimi ali nebelimi. Najpomembnejša človeška ločnica je med dobrimi in slabimi. Kot je zapisal Viktor Frankl v svojem klasičnem delu Človekovo iskanje najvišjega smisla – parafraziram: Na svetu sta samo dve rasi ljudi: dostojni in nedostojni.
Da Tora prikaže faraonovo hčerko kot posebej etično osebo je eden izmed mnogih primerov, ki kažejo, da Tora ceni dobroto bolj kot karkoli drugega. Zato tudi Tora velikokrat prikaže Jude v negativni luči in Nejude – kakršna je bila faraonova hči – v pozitivni luči. Glavna skrb Tore in preostalega dela hebrejske Biblije je dobrota – ker je to tisto, kar Boga najbolj zanima. Kot je stoletja kasneje poudaril hebrejski prerok Mihej:
Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mihej 6, 8)
Nekega dne je Mojzes, zdaj mladenič, odšel iz faraonove palače in videl egipčanskega nadzornika pretepati izraelskega sužnja. Kar je nato storil, je bilo nekaj izjemnega: ubil je nadzornika. Ne pozabite – Mojzes je bil vzgojen kot Egipčan in to kot egipčanski princ. Zlahka bi lahko sprejel suženjstvo kot normalni del življenja – tako je to bilo takrat in je tako ostalo še več tisoč let, vse do modernih časov.
Večina ljudi bi preprosto odšlo naprej. A Mojzes je sovražil zlo. Tudi mi bi morali. Kot je bilo kasneje zapisano v hebrejski Bibliji »Vi, ki ljubite Gospoda, sovražite hudo! (Ps 97, 10)«. Če ne sovražite zla, ne ljubite Boga.
Prevod in priredba po avtorju Dennisu Pragerju s Prager University (https://www.prageru.com/video/the-torah-part-iii-between-two-pharaohs).
Robert Pevec