Views: 52
»Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: ›Daj mi piti!‹ Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: ›Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?‹ (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: ›Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti«, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?‹ Jezus je odvrnil in ji rekel: ›Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.‹
Žena mu je rekla: ›Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.‹ Rekel ji je: ›Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!‹ Žena je odgovorila in mu rekla: ›Nimam moža.‹ Jezus ji je rekel: ›Dobro si rekla: »Nimam moža«; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.‹ Žena mu je dejala: ›Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.‹ Jezus ji je rekel: ›Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.‹ Žena mu je dejala: ›Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem, ki govorim s teboj.‹« (Evangelij po Janezu 4,5–26)
Današnji odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, ki jih je ustvarila epidemija. Pripoveduje namreč o »okuženi« Samarijanki in »čistem« Judu. Ustavimo se pri tem, v kaj nas lahko takšne razmere vodijo. Rdečo nit prave drže do vsega pa najdem v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«
Pomemben učinek branja Svetega pisma je ta, da nas branje preprosto prečiščuje. Duhovniki iz Mojzesovih časov so si morali, preden so pričeli opravljati službo v shodnem šotoru, umiti tako roke kot noge. Da bi se lahko umili, je bilo treba z vodo napolniti bronast umivalnik, kar ni bila lahka naloga, toda umivanje je bilo strogo zapovedano. (Druga Mojzesova knjiga 30,17–21) Zato ima branje Svetega pisma in poglobljeno razmišljanje o prebranem enak učinek tudi za nas danes, ko tudi mi – vsi kristjani smo razglašeni za »duhovništvo in svet narod« (Prvo Petrovo pismo 2,9) – stopamo pred najsvetejše in darujemo »sad naših ustnic« (Pismo Hebrejcem 13,15), ki so molitve in hvale našemu Gospodu.
Če se vrnemo na čas epidemije, menim, da se je v vsakem od nas, če smo le malo v stiku s seboj, prebudilo mnogo vzgibov: od lepih do manj lepih. A zdi se, da so na obzorju še novi izzivi, ki se lahko kažejo kot morebitni spopad med cepljenimi in necepljenimi. Eni lahko druge štejejo za grožnjo svoji svobodi in svojemu zdravju. Tisti, ki so se odločili za cepljenje, to potezo pričakujejo tudi od drugih, saj nas le kolektivno ukrepanje lahko popelje v bolj normalno življenje. Necepljenim zamerijo sebičnost in podleganje neznanstvenim informacijam z družbenih omrežij. Tisti, ki se za cepljenje niso odločili, cepljenim zamerijo moralno vzvišenost in jim očitajo zaslepljenost, vse bolj se počutijo kot drugorazredni državljani. Načete so partnerske zveze, na preizkušnji so prijateljstva, pojavljajo se napetosti v delovnih kolektivih. Družba se je razdelila do te mere, da je argumentirana razprava o cepljenju med enimi in drugimi na meji nemogočega.
Spopad je lahko zelo resen in lahko družbo zelo močno razdeli ter s tem ogrozi njen obstoj. Nujno je, da se kot družba tega zavemo pravočasno in preprečimo stopnjevanje konflikta. Na preizkušnji je naša toleranca do drugače mislečih. Da bi kot družba preživeli, se bomo zopet znašli v okoliščinah, ki bodo narekovale visoko stopnjo družbenega soglasja. Ali bomo temu kos?
Duhovna preobrazba vsakega od nas bo prispevala k naši osebni krotkosti, ki bo ključna pri reševanju tega konflikta in še drugih zapletenih družbenih problemov. Ključno bo delovanje v krotkosti, saj ta omogoča doseganje visokega soglasja med ljudi. »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.« (Evangelij po Mateju 5,5)
Nič vzvišenosti torej, visokih oči in samopravičnosti: »Šestero je reči, ki jih sovraži Gospod, in sedmero se jih studi duši njegovi: oči visoke, jezik lažniv in roke, prelivajoče nedolžno kri, srce, ki snuje hudobne naklepe, noge, urno tekoče v hudo, kriva priča, ki raznaša laži, in kdor prepire seje med brati.« (Pregovori 6,16–19)
»Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, … med iskrenimi ljudmi so preproste vse reči,« poje Majda Sepe. Takšna iskrenost ustvarja prepotrebno domačnost, bližino, ki jo bomo v časih, ki so pred nami, še kako potrebovali. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za večno hojo z našim Gospodom, v teh težkih časih preizkušenj pa nam bo prav iskrenost pomagala premostiti razlike med nami in tako preprečiti, da te povzročijo nepremostljiv družbeni razkol.
Jezus je premagal vse predsodke, ki so obremenjevali odnose med Judi in Samarijani, med moškimi in ženskami zato, ker ga je vodil Sveti Duh. Prosimo Boga, našega duhovnega Očeta, da na naš narod izlije preobilje Svetega Duha in nas ozdravi. Zahrepenimo po sadovih, ki jih prinaša Sveti Duh: »Sad Duha je pa ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost; zoper take ni postave.« (Pismo Galačanom 5,22–23)
Z.M.