Views: 36
»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Evangelij po Mateju 24,35)
»Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili in spoznanje bo prešlo.« (Prvo pismo Korinčanom 13,8)
Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako.
Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav, in ne, kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In zgolj človeško je vse, v čemer ni Božje ljubezni. Vse, kar se zdi lepo in dobro, in vse, kar se zdi zlo in slabo. To nam govori življenje samo. Vsi porazi, ki jih doživljamo, vsa razočaranja, vse bolečine, vse to je minevanje tega, kar je v nas človeškega.
In prav to nam pomaga živeti. Namreč dejstvo, da bo vse, kar je brez Ljubezni, minilo, nam pomaga izbirati, se odločati, nam pomaga gledati naprej. Bodisi tedaj, kadar izkoriščamo, preganjamo, delamo krivice, kadar ravnamo sebično, kadar grešimo v jezi in nevoščljivosti in sovraštvu, bodisi tedaj, ko vse to delajo ljudje nam. Vse to bo minilo, vse to bo propadlo. V nas in v drugih ljudeh, da, v vseh konkretnih ljudeh mojega življenja, pa naj bodo to še tako težki, še tako zlobni in sovražni ljudje.
To mi pravi vera. In v tej veri je življenje. Če namreč kdo nima te vere, ne more živeti. Ne more namreč odpuščati. Ne more upati niti ne zaupati ljudem. Ne more se dvigniti iz porazov sebe ali drugih ljudi, ne more začeti na novo. Ne vidi smisla v dobroti in zvestobi. Ne more imeti rad.
Zato nas minljivost rešuje. Kajti v tem, v čemer kot ljudje umiramo, vstajamo, smo oživljeni kot novi, Božji ljudje. Postajamo bolj ljudje, bolj Božji, bolj večni. Ker zaradi minevanja iščemo neminljive stvari, na katere bi se oprli. In prav to je začetek življenja.
Vsi ti lepi in vsi ti grdi kamni našega življenja bodo namreč nekoč porušeni. Porušila jih bo ljubezen.
Odlomek o ljubezni iz 13. poglavja Prvega pisma Korinčanom – ta hvalnica ljubezni predstavlja eno najlepših, a tudi najzahtevnejših strani za pričevanje naše vere. Pavel nam tukaj ponuja nekaj izredno velikega in izvirnega. Trdi, da v nasprotju z vero in upanjem »ljubezen nikoli ne mine.« Ta nauk mora biti za nas nezlomljiva gotovost. Božja ljubezen v našem življenju in zgodovini sveta ne bo nikoli minila. Je ljubezen, ki vedno ostaja mlada, aktivna, dinamična in k sebi privlači na edinstven način. Je zvesta ljubezen, ki ne prevara. Je rodovitna ljubezen, ki proizvaja in gre čez našo lenobo. In vsi smo priče te ljubezni: Božja ljubezen nam namreč prihaja naproti. Je kakor narasla reka, ki nas odnese, ne da bi nas uničila. Ravno nasprotno, je pogoj za življenje. Če nimam ljubezni, nisem nič, pravi apostol Pavel. Bolj se prepustimo tej ljubezni, bolj se bo naše življenje prenavljalo. Zato bi morali na vso moč reči: Ljubljen sem, torej obstajam!
Ljubezen, o kateri nam govori apostol, pa ni nekaj abstraktnega in nedoločenega. To je ljubezen, ki se vidi in se izraža v prvi osebi. To ljubezen je na najboljši način izrazil Jezus. Vsa njegova oseba in njegovo življenje nista nič drugega kot konkreten izraz Očetove ljubezni, vse do odločilnega trenutka. S Kalvarije, kjer trpljenje Božjega Sina doseže svoj vrh, privre vrelec ljubezni, ki izbriše vsak greh in vse ponovno ustvari v novo življenje. Spodbujeni smo, da vedno nosimo v sebi ravno to gotovost vere: da me je Jezus ljubil in zame daroval samega sebe. Nič in nihče nas ne bo mogel ločiti od Božje ljubezni. Ljubezen je največji izraz vsega življenja; omogoča nam, da obstajamo sedaj in v večnosti.
Božje usmiljenje ni neka lepa ideja, ampak je konkretno dejanje. Kristjani zato ne moremo odvrniti pogleda in se obrniti na drugo stran, da ne bi videli mnogih oblik revščine ljudi, ki prosijo za usmiljenje. Ne bi bilo vredno kristjana, da bi šli mimo, kakor sta to storila duhovnik in levit v priliki o usmiljenem Samarijanu, in bi si mislili, da imamo mirno vest samo zato, ker molimo ali hodimo k bogoslužju. Kalvarija je vedno aktualna. Tisti vrh sočutja, iz katerega izvira Božja ljubezen do človeške bede, govori tudi našim dnem in spodbuja k vedno novim znamenjem usmiljenja. Nikoli se ne utrudimo ponavljati, da Božje usmiljenje ni neka lepa ideja, ampak konkretno dejanje. Enako je s človeškim usmiljenjem, ki to postane takrat, ko doseže konkretnost vsakdanjega delovanja. Resnica usmiljenja se kaže v naših vsakodnevnih gestah, ki naredijo Božje delovanje med nami vidno. To je Ljubezen, ki nikoli ne mine, in prepojeni z njo tudi mi ne.
Z.M.