Views: 27
»Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: ›Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.‹ Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: ›Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!‹ Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.« (Evangelij po Marku 9,2–10)
Čeprav prebrani odlomek govori o spremenjenju na gori, je prav, da poudarimo, da je samo ena Jezusova zmaga – zmaga križa. Poglejmo, kaj sporoča zmaga v luči dogodkov spremenjenja na gori. Samo zmaga na križu je pristna Jezusova zmaga, mi pa smo nagnjeni k temu, da bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne, kot so zmage – denimo – našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je treba za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo je, kako bi Peter, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.
Pred nami se spet slika človeška narava in na drugi strani Božje delovanje. Ob začetku svojega delovanja se Jezus sooči s križem razpetosti med zvermi in angeli, med Božjim in človeškim in tudi v prebranem odlomku lahko prepoznavamo tovrstno razpetost. Peter nikakor ne bi rad sprejel neprestane bolečine razpetosti med človeškim in Božjim, med zemeljskim in nebeškim. Ne bi čakal, da bo Bog poskrbel za trajnost dogodka. Ne, čisto sam bi poskrbel, da bo to, kar je doživel, ostalo večno. Mar ni prav to pogosta skušnjava: prevzeti stvari v svoje roke. Takoj, ko vzamemo stvari v svoje roke, nam vse polzi iz njih. Zato je tudi Jezus v puščavi prepustil Očetu, da so mu stregli angeli, ni si postregel sam. Prva hudičeva skušnjava je bila prav v tem. Hudič mu je namreč rekel: »Poglej, lačen si. Naredi si iz kamna kruh.« Danes vidimo, kako Peter želi ohraniti lepo s svojo močjo.
Prebrani odlomek nas vabi k razmišljanju o križih. Prvi takšen križ, ki ga danes lahko razberemo, je križ prepuščanja Bogu. Tako radi bi prevzeli oblast nad življenjem, dogodki, odnosi in še čim. Radi bi, da bi lepo ostalo trajno. Vendar te oblasti nimamo. Na nas je, da si prizadevamo delati dobro, hkrati pa vse prepuščamo Bogu, da ima on zadnjo besedo. Sicer je velika nevarnost, da bomo tisto, kar je trajno, postavili v okvir minljivega. Kakor apostol Peter bi pogosto radi nebesa spravili v šotor. Ne bo šlo! V sebi že nosimo nebesa, a smo na zemlji in moramo nositi križ razpetosti.
Če pomislim na mlade, razumem križ prepuščanja v tem, ko bi radi lep trenutek, npr. prvo srečanje z osebo, v katero se zaljubiš, naredili za trajno. Postavili bi šotor, v katerem bo ostal tisti objem, poljub, srečanje. Hoteli bi, da nikoli ne mine. Starši bi mogoče radi v nekem obdobju, ko družina zacveti, ohranili vse v svojih rokah. Otroci ne bi smeli odrasti. Postavili bi šotor in na silo zadržali svet, da se ne premakne.
A v življenju je vedno treba iti naprej. Poleg tega, da ga moramo izročiti v Božje roke, moramo tudi sprejeti nase križ poti. V nekem trenutku bi se radi ustavili, uživali v lepem, se odpočili in si rekli: »Dovolj je.« A Bog nas kakor apostole neprestano vodi naprej. Ne pusti, da bi se zadovoljili s trenutnim. Cilj je čisto na koncu, mi pa bi radi vmesne postaje naredili za cilj. Dokler smo na zemlji, moramo biti na poti.
Tudi to je križ, ki ga raje ne bi naložili na svoja ramena, križ poti. Naredili bi si prostor, si ga lepo postlali in tam obstali. Otroci se radi ustavijo pri dobrih rezultatih v šoli in obtičijo, mladi bi se usedli in uživali noro lepoto nekega trenutka, starši ne bi več vlagali v zakonski odnos, ker so že dosegli cilj. V odnosih ne bi šli prek zapletov, ampak si raje narišemo končne cilje in tam postavimo šotore. Tako skušamo v minljive šotore postavljati svoja neskončna hrepenenja. Radi bi jih ujeli, a nam polzijo iz rok, toliko bolj, kolikor bolj trmarimo in cepetamo na mestu. Izziv, ki nam ga ponuja današnji odlomek, vidim v tem, da se vprašamo, kako vztrajno nosimo križ prepuščanja v Božje roke in križ poti. Ne pozabimo, le tisti, ki vsak dan nosi križ, je lahko Jezusov učenec. »Pravi pa vsem: Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame nase križ svoj vsak dan in gre za menoj.« (Evangelij po Luku 9,23)
Toda kar pogumno, ko nas Bog pokliče, naj vsak dan nosimo svoj križ, nam da tudi pomoč. Pomembno je, da smo vsak dan pripravljeni prijeti in nositi svoj križ in že je tu Kristus, ki pravi, da je njegov jarem sladek in breme lahko: »Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko.« (Evangelij po Mateju 11,30)
Ko vsak dan znova odločno poprimemo za svoj križ, je Jezus že tu, pripravljen, da ga nosi z nami.
Kje? Kako?
Poglejmo: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,19b.20) Ja, Kristus ŽIVI V NAS in pri nošenju našega križa sodeluje z nami. Aleluja, na poti življenja, otovorjeni z lastnim križem, nismo sami. On hodi z nami in mi hodimo z njim, ki je pot, resnica in življenje.
Z.M.