Views: 75
Bog nam ni dal duha strahu [boječnosti]
»Povzdigujem te, GOSPOD, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano. GOSPOD, moj Bog, k tebi sem klical na pomoč, in ti si me ozdravil. GOSPOD, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo. Pojte GOSPODU, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti! Zakaj njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje; zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje. Jaz pa sem rekel v svojem zadovoljstvu: ›Ne bom omahnil na veke.‹ GOSPOD, v svoji dobrohotnosti si me postavil kot trdno goro; skril si svoje obličje, bil sem zmeden. K tebi, GOSPOD, kličem, svojega Gospoda prosim milosti: ›Kakšna bo korist od moje krvi, od mojega pokopa v jamo? Mar te bo prah slavil, mar bo oznanjal tvojo zvestobo? Poslušaj, GOSPOD, izkaži mi milost, GOSPOD, bodi mi pomočnik!‹ Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, da ti bo moja duša prepevala in ne bo molčala. GOSPOD, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval.« (Psalm 30)
Tudi ko smo v strašnih okoliščinah, lahko Bog spremeni naše žalovanje v rajanje. Čeprav njegovo ozdravljenje ne bo vedno videti ali čutiti tako, kot smo upali ali pričakovali, smo lahko prepričani v zmagovitost Božje poti (Psalm 30,2–4). Ne glede na to, koliko solza je na naši poti, imamo nešteto razlogov, da ga slavimo (v. 5). Veselimo se lahko v Bogu, ko utrjuje našo trdno vero (v. 6–8). Prosimo ga lahko za njegovo usmiljenje (v. 9–11) in proslavljamo upanje, ki ga je prinesel njegovim mnogim jokajočim častilcem. Samo Bog lahko spremeni obupano žalovanje v žareče veselje, ki ni odvisno od naših okoliščin (v. 12–13). Ko nas naš usmiljeni Bog tolaži v naši bridkosti, nas zavije v mir in nam da moč, da izrazimo sočutje do drugih in do sebe. Naš ljubeči in zvesti Gospod lahko spremeni naše žalovanje – in tudi ga – v čaščenje, ki lahko vodi v srčno globoko zaupanje, slavljenje in celo v veselo rajanje.
Kako lahko Gospod spremeni našo današnjo zaskrbljenost zaradi epidemije virusa v veselo rajanje? Ključni problem pri epidemiji virusa je ta, da se pri tem hkrati sproža tudi »epidemija strahu«, ki uduši našo radost. Kristjani vemo, da se ne bojujemo zoper kri in meso, temveč zoper zlohotne duhovne sile. »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Pismo Efežanom 6,12)
Najmočnejše orodje zlohotnih duhovnih sil pa je prav strah. Zakaj prav strah? Podrobneje si oglejmo taktiko našega nasprotnika, ki je zapisana je v Prvem Petrovem pismu 5,8: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Kakor lev napada iz zasede, tako tudi hudič preprosto izrabi priložnost. Čaka na trenutek našega malodušja, izmučenosti in skuša, ko smo tako čisto na tleh, to izkoristiti in nas želi pripraviti do tega, da omagamo. Toda ne smemo se mu pustiti tako zlahka ujeti! Pogosto ujame zebrinega mladiča, ko ta spi. Vendar je pri tej taktiki ključnega pomena rjovenje. Kaj je glavni namen rjovenja? Cilj tega rjovenja je žrtvi nagnati strah v kosti, kar pomeni, da žival (npr. zebra, antilopa) zaradi rjovenja otrpne za nekaj sekund, kar je za hitro dirjajočega in ciljno usmerjenega leva (sovražnika), ki se je osredotočil na posameznega kristjana, dovolj, da pred njim pridobi strateško prednost nekaj sekund. Tako ga seveda zaradi svoje hitrosti in žrtvine otrplosti lažje ujame ter posledično požre.
Čeprav je glede trenutne epidemije virusa treba sprejeti vse potrebne ukrepe v naravnem okolju, pa se je še veliko bolj treba obvarovati predvsem pred epidemijo strahu, ki ga razširjenost virusa prinaša. Epidemija poleg strahu pred boleznijo, trpljenjem in smrtjo s seboj prinaša tudi strah pred resno ekonomsko recesijo, ki pomeni krčenje gospodarske dejavnosti. Žal pa je bistvo ustrahovanja, da pri tem pride predvsem do »krčenja naših človeških src« zaradi strahu pred izgubo službe. Velja si zapomniti: Kristjan nikoli ne more izgubiti službe, izgubi lahko le zaposlitev. V službo nas je namreč poklical naš Gospod, ki je gospodar žetve, in nam dal poslanstvo, ki nam ga svet ne more vzeti.
Kaj je torej cilj ustrahovanja? Odvrniti nas od ukrepanja (akcije) in nas prisiliti v podrejenost. Prestrašena oseba bo takoj predala svojo oblast ustrahovalcu. Katero oblast pa imamo kristjani in od koga smo jo prejeli? Poglejmo: »Jezus je pristopil in jim spregovoril: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej …‹« (Matej 28,18.19b). Ja, vso oblast je prejel naš Gospod in jo predal, delegiral nam, duhovno prerojenim kristjanom. Če zaradi strahu predamo svojo oblast, ki smo jo prejeli, bodo posledično duhovni darovi – torej Božja moč in usposobljenost, čeprav sta v nas, postali neaktivni.
Zato ne pozabimo: »Bog nam ni dal duha strahu/boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« (Drugo pismo Timoteju 1,7) Ne vem, ali ste opazili, ampak strah je duh. Duh strahu oziroma ustrahovanja nas lovi predvsem skozi naše življenjske okoliščine. Spomnimo se samo Petra, ki je hodil po vodi, vse dokler je svoj pogled osredotočal na Jezusa, ko pa je pričel gledati v valove (tj. svoje okoliščine), se je prestrašil in se začel potapljati.
Žal je zadeva še hujša, da kristjani, ki so se pustili obvladati duhu strahu, sedaj nezavedno širijo strah naprej. Dovolj je namreč samo en s strahom okužen kristjan, da duha strahu razširi tudi na druge. To je resnična in za nas kristjane najbolj pogubna epidemija. Duh strahu se zelo hitro in močno širi tudi skozi greh, če se pojavi v Kristusovem telesu – cerkvi, pa se ga jasno ne izpostavi ali obsodi. Vsak neskesani greh predstavlja vrata za vdor duha ustrahovanja. Sedaj lahko bolje razumemo, zakaj je tako pomembno, da naše okuženosti ne skrivamo, temveč se je zavemo in se takoj skesamo, da lahko prejmemo ozdravljenje. »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (Prvo Janezovo pismo 1,9)
Pogum ne pomeni odsotnosti virusa strahu. Problem pa nastane, če naša duhovna imunska odpornost tako popusti, da virus strahu prevzame nadzor v naši duši. In kaj je ta naša duhovna imunska odpornost? V Drugem pismu Timoteju 1,7 smo brali, da nismo prejeli duha strahu, temveč smo prejeli duha ljubezni. Ja, Ljubezni, ki je tudi Duh, je sam Bog. »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« (Prvo Janezovo pismo 4,8) Ljubezen/agape predstavlja ključno strukturo naše imunske odpornosti in je pravi protistrup za virus strahu. Po katerih simptomih pa prepoznamo, da se je virus strahu že pomembno razširil v naši duši? Ključni simptom je brezvoljnost za ukrepanje/delovanje, ker se okužena žrtev boji, kaj se lahko zgodi, če stopi v akcijo. Ja, Pavel je mlademu Timoteju napisal, da je prejel »duha moči, ljubezni in razumnosti«. Kristjan ne more pričakovati, da je življenje igra, kjer je vse popolnoma varno. Zato je nujno sprejeti tveganje in dnevno vstopati v našo identiteto v Kristusu ter se je neomajno držati. Moč, da ta korak naredimo, prihaja od Božjega Svetega Duha, ki je v nas. Ko odločno zavzamemo držo/zavedanje svoje identitete v Kristusu, se takoj sproži imunska odpornost našega organizma vere, ki jo najbolj prepoznamo tako, da se naše srce vzradosti, ko sliši naslednje besede. »Ali hvala Bogu, ki nam vsekdar [vedno] zmago daje v Kristusu in vonjavo spoznanja svojega razodeva po nas na vsakem mestu.« (Drugo pismo Korinčanom 2,14; AC). Ja, več kot zmagovalci smo. To je naša dediščina. Ne dopustimo, da bi jo pred rjovečim levom tako lahko zavrgli, saj bomo zagotovo želi sadove svoje vere. »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Pismo Galačanom 6,9)
Pa si poglejmo v ozadje dogodkov sedanje pandemije, ki se odvijajo pred našimi očmi in delujejo hromeče strašljivo. Ko odstremo zaveso, ki zakriva, kar se dogaja v ozadju, lahko uzremo zmagoslavni sprevod. Kateri? V daljavi namreč že lahko slišimo veliko množico in njen glas, ki odmeva: »Potem sem videl, in glej: velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njih rokah, in kličejo z glasom velikim, rekoč: ›Zveličanje Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu.‹« (Razodetje 7,9.10) »In izpregovori eden izmed starešin, rekoč mi: ›Kdo so ti, oblečeni z belimi oblačili, in od kod so prišli?‹ In mu rečem: ›Gospod moj, ti veš.‹« (Razodetje 7,13) Blag, a odločen odgovor me presune: »In mi reče: ›To so tisti, ki prihajajo iz stiske velike in so oprali oblačila svoja in jih pobelili v krvi Jagnjetovi.‹« (Razodetje 7,14)
Ja, v daljavi že lahko slišimo gromki glas njegovega zmagujočega ljudstva, ki iz vse duše prepeva: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, da ti bo moja duša prepevala in ne bo molčala. GOSPOD, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval.« (Psalm 30,12.13) Sedaj ko smo jasno uzrli ozadje dogodkov in nam je bila osebno razodeta duhovna realnost, smo lahko toliko bolj prepričani v veličastno zmagoslavje našega Boga in Jagnjeta. Prav zato lahko sedaj zelo dobro razumemo naslednje Jezusovo sporočilo:
»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Evangelij po Mateju 10,26–33)
Prepričan sem, da sleherni strah ob branju teh vrstic skopni kot lanski sneg. In še več, v teh vrsticah imamo razodet ključ za nenehno premagovanje strahu in obrambo pred napadom hudega. Kaj je ta ključ? Najprej imejmo v mislih, da nam ključ ponuja tisti, ki je poznal zavrnitev, zapuščenost in smrt na križu. Kot Kristusova učenca sva poklicana, da oblikujeva svoje življenje po Kristusu, ki so ga ljudje preganjali. Ni krščanskega življenja in delovanja v znamenju mirnosti, saj so težave in preganjanja del našega dela evangeliziranja, mi pa smo poklicani, da v njih najdemo priložnost, da preverimo pristnost svoje vere in svojega odnosa s Kristusom. Te težave moramo imeti za možnost, da se še bolj zavedamo svojega poslanstva in da rastemo v tistem zaupanju do Boga, svojega Očeta, ki ne zapusti svojih otrok med hudo uro. V težavah med krščanskim pričevanjem v svetu nismo nikoli pozabljeni, saj nam vedno pomaga Očetova nagla spodbuda. Zato Jezus v prebranem 10. poglavju iz Evangelija po Mateju trikrat pomiri učence, ko jim reče: »Ne bojte se! Ne bojte se!« In kaj je torej ključ za premagovanje strahu in obrambo pred napadi hudega? Odgovor se skriva v Evangeliju po Mateju 10,32: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« Vsakič, ko ga javno priznamo, smo v varnih rokah, nismo več sami. Sveti Duh, on sam in njegovi angeli, vsa nebeška vojska je sproščena in odposlana v našo pomoč. Zakaj smo lahko torej sredi stisk in tudi te pandemije popolnoma mirni in brez strahu? Ker poznamo konec te drame. Imamo uvid v razodetje njegovega in s tem tudi našega zmagoslavja. Njegovega že razumemo. Kaj pa našega?
Ko je Jezus vstal od mrtvih, nam razodeva Sveto pismo, ga je Bog povzdignil visoko na veličastno mesto, nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom (Pismo Efežanom 1,20; Pismo Filipljanom 2,9–11). Jezusovo avtoriteto in oblast morajo priznavati tako nebesa kot tudi pekel in zemlja. Bog ga je namreč posedel na svojo desnico, najvišji položaj v vesolju. (Pismo Efežanom 1,19–22) Toda pozor. Kako to dejstvo, da je Jezus povzdignjen na najvišji položaj v vesolju, vpliva na nas? Prepričan sem, da nas odgovor ne bo pustil ravnodušnih. Poglejmo: »… in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu.« (Pismo Efežanom 2,6) Jaaa, to je čista in prečudovita resnica. Mi že sedaj sedimo skupaj s Kristusom v nebeških prostorih. In to je visoko nad vsem »vladarstvom, oblastmi, svetovnimi gospodovalci te mračnosti, zlohotnimi duhovnimi silami v nebeških področjih.« (gl. Pismo Efežanom 6,12) Zle duhovne sile ne morejo imeti odločilnega vpliva na s Svetim Duhom prerojene, verne ljudi, ki sedimo s Kristusom v nebeških prostorih!!! »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« (Evangelij po Luku 10,19)
Zato odvrzimo sleherni strah in dvignimo glave, kajti naša odrešitev je blizu: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.« (Evangelij po Luku 21,28)
Molitev:
Moj Gospod, ti, ki si Ljubezen moja, ohranjaj me s teboj, ko ti zaupam, da žalovanje moje v čaščenje spremeniš. Ko navsezgodaj odprem trudne oči, prva misel nate vlije mi moči. Bosih nog in odprtega srca odpravim se po rosni zelenici in čutim vonj po vsaki cvetlici. Škrlatna zarja meče mojo senco na tla, oziram se, če boš, Ljubezen moja, vendarle prišla. Lepša si kot najlepše so sanje, verjamem vate, a včasih malo manj verjamem vanje. Ko gledam po prostranih ravnicah, opazujem in čutim svobodo v pticah. Tako so veličastne, prekrasne, nikdar dolgočasne. Včasih zdi se mi, da tudi ti ptica si, le da še bolj prelestna, Ljubezen moja, si. Pojavi se prva senca poleg moje, takoj presune me, al’ je to obličje tvoje? Bila le postava je sovraga, ki mu ni vredno prestopiti srčnega praga. Obrnem se stran, da ne vidim podobe svojih ran. Takrat ko noč požira že dan, svet poln postane ukan. Kje, Ljubezen, zdaj si ti, mi srce po tebi hrepeni. Zakaj vstopila z lučjo nebeško vame si? Morda lažna se zdijo moja čustva, izmišljena, prepolna prešuštva. A prisegam ti, ne le na papirju, da le ti v mojem srčnem si okvirju. Naj drugi blebetajo, hinavsko z mano se igrajo. Resnica ostala bo zakrita, včasih moreča, a vendarle prečudovita. Kaj naj rečem kot to, da si posebna, v srcu mojem si potrebna. Moja prelepa si cvetlica, letiš kot prava svobodna ptica, v noči pa zaiskriš se bolj kot zvezda repatica. Tebe le častim in po tebi hrepenim. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.