Hits: 34
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: 4 pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je 5 vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, 6 v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. 7 V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. 8 To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, 9 ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je vnaprej zastavil, 10 da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. 11 V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, 12 da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. 13 V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. 14 Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.« (Pismo Efežanom 1,3–14)
Sveti Duh je »pečat luči« in z njim je Bog dal kristjanom »nebesa v roke«. Na ta Božji dar včasih pozabljamo zaradi medlega in hinavskega življenja. Kristjani se lahko odmikajo tej svetlobi in stopajo v polsenco ali pod »umetno luč«, ki sije v hinavščini oziroma v razdvojeni duši človeka.
O tem piše Jakob v svojem pismu: »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. 6 Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. 7 Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda: 8 mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh.« (Jakobovo pismo 1,5–7)
V Pavlovem Pismu Efežanom je zapisano, da so kristjani v Efezu, ker so verovali v evangelij, prejeli »pečat Svetega Duha«. S tem darom nas je Bog izbral in nam tudi dal določen stil, način življenja, ki ni samo seznam navad. Je nekaj več, je identiteta. Naša identiteta je ravno ta pečat, ta moč Svetega Duha, ki smo ga vsi prejeli ob ponovnem rojstvu ter to vero javno izrazili s krstom. Sveti Duh je zapečatil naše srce. In še več: hodi z nami. Ta Duh, ki ga je obljubil Jezus, nam ne daje samo identitete, ampak je tudi poroštvo naše dediščine. Z njim se začnejo nebesa. Mi živimo ta nebesa, to večnost, ker smo bili zapečateni s Svetim Duhom, ki je ravno začetek nebes: poroštvo, ki ga držimo v roki. Mi imamo s tem pečatom v roki nebesa.
Pa vendar to, da imamo poroštvo večnosti, samih nebes, kristjanov ne obvaruje, da ne bi zdrsnili v cel kup skušnjav: npr. težnjo, da bi krščansko identiteto naredili bledo, neizrazno. To je mlačen kristjan. Kristjan je, ja, v nedeljo hodi v cerkev, ja, a v njegovem življenju ni videti moči njegove identitete. O naslednjem grehu govori tudi Jezus svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina.« Pretvarjati se, da sem kristjan, a v resnici nisem. Nisem transparenten. Pravim eno – »ja, ja, kristjan sem«, a se dosledno odločam za drugo, kar ni krščansko.
Tudi sam Pavel pravi, da krščansko življenje, živeto v skladu z identiteto, ki jo ustvarja Sveti Duh, prinaša doto, daje bogastvo: »Ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje« (glej Pismo Galačanom 5,22). To je naša pot v nebesa, to je naša pot, da se nebesa začnejo tukaj. To krščansko identiteto imamo zato, ker smo bili zapečateni s Svetim Duhom. Prosimo Gospoda za milost, da bi bili pozorni na ta pečat, na to našo krščansko identiteto, ki ni samo obljuba, ne; kot poroštvo jo že imamo v roki.
Pavel v pismu Korinčanom govori o identiteti Jezusovih učencev. Da bi dospeli do te krščanske identitete, nas je Bog postavil na dolgo pot zgodovine, ki se začne s prihodom njegovega Sina. Tudi mi moramo v svojem življenju opraviti dolgo pot, da bi ta krščanska identiteta v nas dozorela in postala močna ter bi tako lahko z njo pričevali, da Kristus prebiva v nas. Res je, obstaja greh in zaradi greha pademo. A imamo Gospodovo moč, da lahko vstanemo in gremo naprej s svojo identiteto. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (Drugo pismo Korinčanom 5,21) Pri tem pa ne gre samo za vero spoznanja, ampak za vero, ki je dar Boga in ki v nas vstopi s strani Boga. Je Bog sam, ki nas potrjuje v Kristusu. Mazilil nas je, vtisnil nam je pečate, dal nam je jamstvo, znamenje Duha v naših srcih. Bog je tisti, ki nam je dal ta dar naše nove identitete.
»Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja. 17 Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. 18 Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha. (Drugo pismo Korinčanom 3,4–6.17.18)
Temeljnega pomena je, da smo zvesti tej krščanski identiteti in pustimo, da nas Sveti Duh, ki je ravno to jamstvo in znamenje v naših srcih, vodi naprej v življenju. Nismo namreč osebe, ki sledijo neki ideologiji. Smo maziljenci in imamo jamstvo Duha.
Krščanska identiteta je lepa identiteta, kaže pa se v pričevanju. Jezus zato govori o pričevanju kot o govorici naše krščanske identitete. Tudi če je naša krščanska identiteta skušana zaradi greha. Skušnjave pridejo vedno in naše zavedanje o identiteti lahko oslabi in se identiteta izgubi. Varujmo se nevarnih stranpoti: da krščanstvo postane le lepa ideja – ideologija, varujmo se nenehne potrebe po novostih krščanske identitete in varujmo se posvetnosti.
Pavel se ponaša z Jezusom, ki je postal človek in umrl iz pokorščine. To je identiteta in tu je pričevanje. Je milost spoznanja, za katero moramo Gospoda prositi, da naj nam vedno podarja ta dar identitete, ki se ne želi prilagajati stvarem oziroma sistemu stvari ter tako izgubiti okus po soli.
Z.M.