Views: 52
Dobri pastir da življenje za svoje ovce
»Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« (Evangelij po Janezu 10,11–16)
Današnja Božja beseda pred nas postavlja izbiro: najemnik ali pastir. Jezus nas vabi na pot dobrih pastirjev. Najemnikov ne prikaže kot negativnih, nad njimi se ne zgraža, hoče pokazati razliko in povabiti k tistemu, kar je več. Več je biti dober pastir kot najemnik. In Bog od nas pričakuje tisto več. Poglejmo si najprej, v čem je razlika med pastirjem in najemnikom.
Prva razlika nam pove že beseda sama najemnik. Najemnik ni lastnik. Ovce niso njegove in zanje le skrbi. Jezus ne želi, da bi se do vseh ljudi obnašali, kot do nečesa, kar ni naše. Kaj pomeni, da je ali ni naše? Odgovor na to je tesno povezan z odgovorom na vprašanje: kdo je naš bližnji.
»Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: ›Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?‹ On pa mu je dejal: ›Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?‹ Ta je odgovoril: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ ›Prav si odgovoril,‹ mu je rekel, ›to delaj in boš živel.‹ Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: ›In kdo je moj bližnji?‹ … Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?‹ Oni je dejal: ›Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.‹ In Jezus mu je rekel: ›Pojdi in ti delaj prav tako!‹« (Evangelij po Luku 10,26–28.36–37)
Kot dobri pastir se izkažemo, če smo iz srca resnično usmiljeni do potreb ljudi, ki nam jih Gospod pošilja na pot. Ja, vse je naše, ker smo njegovi, on je naš Oče in Stvarnik, zato je vse naše. Prav do vsega želi, da se obnašamo kot do svojega. To je na nek način naša last. Ker je Bog naš Oče, smo kot njegovi otroci vsi dediči vsega. Tako naš bližnji ni več sovražnik niti tekmec, ampak naš brat. Zato smo vsi ne le varuhi, ampak bratje in sestre svojih bratov. Ne moremo se obnašati kot Kajn, ki se izgovarja, da ni varuh svojega brata Abela. »GOSPOD je rekel Kajnu: ›Kje je tvoj brat Abel?‹ Odvrnil je: ›Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?‹« (Prva Mojzesova knjiga 4,9) Vsak od nas je poklican, da opravlja nalogo varuha svojega brata, ki je ena temeljnih nalog pastirja.
Ne moremo razmišljati niti kot starejši sin, ki mlajšega izgubljenega brata, ko se vrne, imenuje pred očetom: »Ta tvoj sin, ki je vse zapravil.« »Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹« (Evangelij po Luku 15,28–30)
Prva razlika med pastirjem in najemnikom torej je, da je pastir lastnik in v celoti odgovoren za ovce, kajti te so njegova last, njegov delež.
Druga razlika med njima je v preračunljivosti oziroma brezpogojnosti. Najemnika Jezus predstavi kot tistega, ki preračuna, ali se lahko spopade z volkom ali ne. Ko preračuna, da se spopad ne bo obrestoval, da je v nevarnosti njegovo življenje, se najemnik odloči za umik. Dobri pastir pa, pravi Jezus, da življenje za svoje ovce. To je logika, ki je nismo vajeni. Gre za pravo ljubezen, ki je to le, če je brezpogojna. Pastir ljubi ovce kakor sebe. Ne more in ne želi jih ločiti od sebe. Brezpogojno jih ljubi, ker so njegove in je zanje vedno odgovoren. Življenje ovac je njegovo življenje, smrt ovac je njegova smrt. Zato daje življenje zanje.
In še tretja razlika, ki jo ponuja prilika, je izražena v Jezusovih besedah: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati.« Mogoče bi danes temu lahko najlažje rekli spopad med dvojnim pogledom, gledati lokalno ali globalno. Pojem »globalno« je izraz, ki se nam dandanes vse pogosteje ponuja kot prikriti načrt za vzpostavitev neusmiljenega in brezbožnega, vsesvetovnega sistema nadzora nad ljudmi. Nima nič opraviti z dobrim pastirjevanjem, saj predvideva popolno izgubo svobode ljudi in neusmiljeno ravnanje z njimi. Ne smemo pa dovoliti, da si ta izraz prilastijo te skupine in s tem izrinejo naš usmiljeni odnos do vseh ljudi, naših bližnjih ter nas tako zaprejo v karantene samozadostnosti in sebičnosti. Jezus kot pastir pripada vsem ljudem in vsi ljudje pripadajo njemu. On je odgovoren za vse, najemnik pa le za nekaj ovac, pa še za tiste ne vse. Najemnik se zadovolji s pogledom na svojo čredo. Sosedove ga zanimajo le toliko, kolikor mu zbujajo zavist. Pravega pastirja pa vedno skrbe vse. Kot bi lahko danes razumeli ob epidemiji: Če se virus razširi na enem koncu, nam ne more biti vseeno za druge, vedno smo ogroženi vsi. In prav tako je zdravje enega zdravje vseh, ne samo fizično, tudi duhovno.
Pred nami je torej izbira med pastirjem in najemnikom.
Ali bo drugi postal tvoj brat, tvoja sestra, tvoj svet ali bo le začasna skrb? Ali bodo naši odnosi omejeni na preračunljivost ali jih bomo presegali z brezpogojno ljubeznijo? In ne nazadnje, ali bomo v skrbi za pričevanje in odgovornosti do vseh? Ni namreč dovolj, da ti ljubiš Boga, če ga ne ljubi tudi tvoj bližnji. Torej je pred nami je izbira: pastir ali najemnik, preračunljivost ali brezpogojnost, lokalno ali globalno.
Sledimo Kristusu, svetlemu zgledu dobrega pastirja. Pri tem pa se vprašajmo, kaj je bilo za Jezusa ključno pri njegovi vlogi dobrega pastirja. »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Evangelij po Mateju 11,27) Ali lahko pritrdimo, da je tudi nam osebno Sin razodel Očeta? Ali čutimo klic »biti dobri pastir« tako, da skrbimo za vse ljudi, naše bližnje? Ali se tudi mi čutimo osebno poklicane v naslednjih Jezusovih besedah: »Jezus je pristopil in jim spregovoril: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.‹« (Evangelij po Mateju 28,18.19) Ali tudi mi dojemamo, da nam je Jezus z besedo »pojdite« izročil, torej podelil pristojnost in s tem tudi oblast, da kot dobri pastirji skrbimo za duhovno dobro vseh ljudi, za bližnje?
Zakaj vsa ta samopreiskovalna vprašanja? Če je namreč Bog na prvem mestu, potem je vse na pravem mestu, takole gre naš pregovor. Do tega spoznanja so se prejšnji rodovi gotovo pretolkli skozi precej napak, precejkrat so morali pred Boga, pred »sveto« v svojem življenju, postaviti nujno delo, zaslužek, celó preživetje, pa seveda še moč nad drugimi in še kaj, razumljivo, zdelo se jim je, da bo tako njihovo življenje boljše, srečnejše, bolj v skladu s tem, kar so od njega pričakovali in si želeli, in tako so se na Božje mesto postavili še sami, misleč, da bo potem vse tako, kot mora biti. Šele potem so menda ugotovili, da stvari na tak način pač ne delujejo, da se tako vse ravnovesje v življenju podre, ko se pozabi na svete stvari, da s tem namreč žrtvujejo sočloveka, da tako postanejo sužnji svojih pričakovanj in neprestane želje po »več in več«; ugotovili so, da v življenju nastane kaos, kadar je bog v življenju človeka kaj drugega kot Bog. Povedano drugače, ko ni več vrednot, v katere verjameš tako močno, da jih braniš celo z lastnim življenjem.
Zelo občutljivo področje pastirjevanja so naši domači, člani družine. Oni so v prvi vrsti med našimi bližnjimi, za katere moramo skrbeti kot dobri pastirji in biti njihovi čuvaji. »Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.« (Prvo pismo Timoteju 5,8) A njihova vloga je dvojna, saj so lahko oni hkrati tudi kamen naše spotike, ker smo tu najbolj ranljivi. Poglejmo si, kaj nam glede tega pravi Jezus:
»Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim človeka od njegovega očeta in hčer od matere njene in nevesto od tašče njene, in sovražniki človeku bodo domači njegovi. Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame nase križa svojega in ne gre za menoj, ni mene vreden. Kdor najde življenje svoje, ga izgubi, in kdor izgubi življenje svoje zaradi mene, ga najde.« (Evangelij po Mateju 10,34–39)
Za kaj gre pri tej izbiri? Pri izbiri med Jezusom in domačimi gre pravzaprav za vrednote, ne za odrekanje ljubezni do bližnjega, ne torej za izbiro »ali to ali ono«, ampak za »bolj« in »manj« pomembno, kar je bolj prav in manj prav, domači so samo tisti odnos, ki ga najtežje prelomimo, ko se odločamo, čemu dati prednost. To pomeni »sprejeti svoj križ« in hoditi za njim, živeti, zagovarjati, predvsem pa živeti iste vrednote, kot jih je živel Jezus, in se jih držati do smrti, tudi če jim tisti, ki jih imaš najbolj rad, nasprotujejo, vzeti nase napor, ki ga prinaša zvestoba svojim vrednotam, to pomeni »izgubiti svoje življenje zaradi njega«. Imeti svoje stališče do življenja in stati za njim.
Kajti to je res »izguba življenja«, dobro vemo, da se skozi življenje najbolje pride kot oportunist, vetrnjak, se pravi, če se svoje odločitve ravna v smeri najmanjšega truda in največjega dobička. Načelni ljudje, to pa so mučenci vseh časov, na zdravnika čakajo dlje, ker niso izkoristili poznanstev; zaradi slabe vesti, ki jo delajo s svojo navzočnostjo, pa se jih tudi pobija, da le ne bi kdo podvomil v pravilnost naših dejanj in prepričanj. Ne, načelnih ljudi se načeloma ne mara, niti po smrti ne.
Toda ravno to, pravi Jezus, pomeni najti svoje življenje. Kdor namreč za vsako ceno, tudi za ceno trpljenja, preganjanja, smrti obdrži svoje vrednote, »sveto«, Boga na prvem mestu, ve, za kaj sploh živi. In to je edino pravo življenje, vedeti za razlog svojega obstoja, vedeti za cilj svojega napora in svobodno se odločiti, da mu bom sledil. In s tem nekaj povedati svetu. Ker sem zato tu. Saj vendar življenje ni vredno, ko je dolgo ali bogato, ampak ko ima pomen.
»Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.« (Evangelij po Janezu 10,14) Povabljeni smo k temu, da posnemamo Jezusa tako, da smo dobri pastirji svojih duš in bližnjih.
Molitev:
Moj Bog, Aba, Očka, hvala ti, da bdiš nad mano in skrbiš za moje potrebe. Uči me skrbeti za druge, tako kot ti skrbiš zame. Gospod Jezus, pred tebe prihajam takšen, kot sem. Obžalujem svoje grehe in v tvojem imenu odpuščam vsem, ki so naredili karkoli proti meni. Podarjam se tebi, naredi me zvestega tebi. Daruj mi duhovni vid in posluh. Preobrazi in okrepi moje telo, dušo in duha. Izpolni me s Svetim Duhom in svojo radostjo. S svojo mogočno roko me vodi po tvoji poti. Prosim te, nikoli me ne pusti brez svoje ljubezni in usmiljenja. Pomagaj mi, da sem tudi jaz tako kot ti dobri pastir svoji duši in svojim bližnjim, ki jih pošiljaš na mojo pot. Hvala ti, ker me pri tem tvoja milost pokriva kakor mogočen ščit. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.