Views: 30
Najti moč, da bi lahko šli naprej, ko smo čustveno izčrpani oziroma čustveno popolnoma na dnu. Na nek krščanski forum se je s pismom oglasila neka kristjanka, ki je zaprosila za molitve:
»Spoštovani! Opažam, da v tem, kar pišem, nisem sama. Ko namreč opazujem ljudi okoli sebe, vidim, da se sicer premikajo in hitijo za svojimi obveznostmi in cilji, a opažam, da so čustveno izgoreli. Opažam, da se vedejo, kot da so njihove posode za gorivo čustveno prazne in prazne pristnih osebnih stikov. Vsi gredo sicer naprej in se premikajo, a kaj hitro lahko zaznaš, da njihovih src ni v tem gibanju. Vsi okoli mene delujejo, kot da so popolnoma čustveno odsotni, iztrošeni in izčrpani. Sama zase nisem prepričana, kako dolgo bom še lahko kos novim zahtevam v službi. Skušam biti pozitivna in energična, a če povem iskreno, sem se že skoraj pripravljena prenehati boriti in priznati poraz. Pripravljena sem se odreči svoji službi, svojim sanjam in celo svoji zakonski zvezi. Kaj naj naredim, da zopet zanetim iskro v svojem življenju in se čustveno obnovim, da lahko nadaljujem.«
Ne glede na to, ali se lahko poistovetimo s pismom te bralke, pa smo se verjetno že vsi srečali s čustveno izčrpanostjo, morda jo tudi sami trenutno doživljamo. Upam pa si trditi, da smo vsi izpostavljeni tveganju, da se v njej prej ko slej znajdemo tudi sami. Zakaj lahko to domnevam? Morda trenutno nimamo osebnih izkušenj s čustveno izgorelostjo, a nas je na njih opozoril sam Jezus. Poglejmo.
»To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33; SSP)
»To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33; CHR)
Zato je primerno, da si danes pogledamo, kako vedno znova najti motivacijo in življenjsko energijo v času, ko smo čustveno izčrpani. Kako najti energijo, ki nas bo poganjala naprej. Ne govorimo namreč o fizični izčrpanosti. Ta je lažji problem in veliko lažje se je fizično kot čustveno obnoviti.
Pogledali bomo štiri korake, ki nam bodo pomagali doseči čustveno obnovo.
Preden se lotimo teh štirih korakov, pa si poglejmo dva primera zdržljivosti v času čustvene izčrpanosti.
Prvi primer je Jezusova odločenost, da nadaljuje s svojim delom kljub nenehnemu nasprotovanju, ki ga je doživljal. Vemo, da so Jezusu nenehno nasprotovali tako religiozni voditelji kot tudi politični voditelji, ki so mu želeli preprečiti, da bi poučeval in oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu. Ob neki priložnosti so hoteli verski voditelji Jezusa prestrašiti s tem, da so mu prenesli sporočilo kralja Heroda, ki se je glasilo: »Kralj Herod te hoče ubiti!« To sporočilo je bilo sporočilo ustrahovanja. Hoteli so mu preprečiti, da bi nadaljeval s svojim delom.
»Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in so mu rekli: ›Odidi in pojdi od tod, kajti Herod te hoče umoriti.‹ 32 Rekel jim je: ›Pojdite in recite temu lisjaku: Glej, izganjam demone in ozdravljam še danes in jutri, in tretji dan bom dosegel cilj. 33 Vendar moram danes, jutri in pojutrišnjem nadaljevati pot, ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema.‹« (Evangelij po Luku 13,31–33).
Z drugimi besedami Jezus Herodu sporoča, da se ne bo ustavil, temveč da bo kljub vsem pritiskom, kritikam, nasprotovanjem in grožnjam, ki jih doživlja, NADALJEVAL s svojim delom. Jezus je odličen primer trdoživosti in vzdržljivosti ter odločenosti, da bo NADALJEVAL s svojim delom kljub vsem pritiskom, ki so jih izvajali nanj.
Drugi primer zdržljivosti, ki nam je lahko še nekoliko bližje, je primer apostola Pavla. Pavel je bil odločen ostati neomajen in iti naprej kljub vsem bolečinam, nasprotovanjem in pritiskom, ki jih je doživljal. Poglejmo!
»8 Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. 9 Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.« (Drugo pismo Korinčanom 4,8.9)
Če nas torej kdo meče ob tla in nismo uničeni, to pomeni, da smo vedno odločeni iti naprej, mar ne? Apostol Pavel je vedno znova zmogel vstati in iti naprej.
Vprašajmo se torej: KJE in KAKO naj dobim moč, da lahko tudi jaz vedno znova vstanem in nadaljujem, ko se počutim, da sem utrujen, iztrošen in mi pojenja čustvena energija, da bi lahko nadaljeval?
Odgovor na vprašanje o tem, KJE dobimo moč in energijo, se nam ponuja na dlani: tam, kjer sta jo dobila tako Jezus kot tudi Pavel.
Preverimo torej, kje sta jo dobila. Poglejmo:
Jezus: »Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici.« (Evangelij po Luku 4,14)
»Jezus jim je tedaj rekel: ›Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.‹« (Evangelij po Janezu 8,28)
»Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici.« (Evangelij po Luku 4,14)
Apostol Pavel: »Vse zmorem v njem, v Kristusu, ki mi daje moč.« (Pismo Filipljanom 4,13)
Zdaj ko vemo, KJE, si bomo v nadaljevanju pogledali ŠTIRI ključne korake o tem, KAKO pridobiti moč za čustveno obnovo, kar nam bo omogočalo, da gremo tudi mi naprej kljub vsem življenjskim preizkušnjam in stiskam.
PRVI KLJUČ do čustvene obnove in obnove vsakodnevne moči, ki nam bo omogočila, da gremo naprej kljub kroničnemu stresu, čustveni izčrpanosti ali celo izgorelosti, je:
PRVI KORAK: ISKRENO POVEJMO BOGU, KAKO SE POČUTIMO.
Začetni korak je torej ta, da smo iskreni v pogovoru z Bogom, da mu iskreno izlijemo vsa svoja čustva. Iskreno mu povejmo, kaj čutimo (kot na primer):
»Bog, sem popolnoma na tleh, izgubljam zadnje atome energije in moči, nihče me ne razume, vsi me zavračajo, počutim se tako osamljenega in zapostavljenega.«
Ne govorite Bogu o tem, kako menite, da naj bi se počutili, temveč mu neposredno povejte, kako se dejansko počutite. Ne bojte se, če v tem iskrenem izražanju čustev padejo tudi kakšne težke besede. Iskreno, brez zadržkov mu priznajmo, kako se počutimo!!!
A ste frustrirani? Pa mu to povejte!! A se počutite izčrpane? Potem mu tudi to povejte! Če se počutite, da tako ne morete več naprej, mu to povejte!! A se počutite, da ste izpostavljeni napadom? Povejte to vendar!! Če se počutite obupane, mu to preprosto povejte!! Če se počutite, da se utapljate v problemih, mu to povejte!!
Katerokoli čustvo se v tem dialogu z Bogom pojavi, ga najprej iskreno prepoznajmo in mu ga nato tudi zaupajmo!
Marsikdo se bo morda vprašal, ali je to dovoljeno, ali to sploh lahko naredim pred Bogom oziroma ali Bog takšen dialog odobrava? Poglejmo:
»Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.« (Prvo Petrovo pismo 5,7)
Če nekaj vržemo, potem to pomeni, da se razbremenimo težkega bremena, ki ga nosimo v sebi, kakršnokoli to breme že je. Izvirna grška beseda, ki je tu uporabljena za »vrzite«, preprosto pomeni ›SPUSTITI‹. To ne pomeni, da moramo kam iti, da bi kaj odvrgli, ampak tam, kjer smo, preprosto odvržemo to, kar nas teži, SPUSTIMO vse breme, ki nas teži. Vržemo pa ga tako, da ga v pogovoru z Bogom predamo njemu. In kako to naredimo? Zelo pomembno je, da smo ISKRENI in pošteni do sebe.
Včasih se nam morda zdi strašljivo, da smo pred Bogom lahko iskreni, ker se mogoče počutimo, kot da morda Bog ne ve vsega, kar se dogaja v naših življenjih in v nas. Da bi bili do Boga iskreni in odprti, si je treba zapomniti tri dejstva o Božjem poznavanju nas samih oziroma naših čustev.
- Bog že pozna vsako čustvo, ki ga občutim.
»… on, ki oblikuje srce vsem skupaj, ki pazi na vsa njihova dela.« (Psalm 33,15) Bog je torej ustvaril naše srce (naše najgloblje nagibe, čustva) in naš razum tako, da ju lahko prosto prebere. In ko začnemo, govori o tem, kako se počutimo, nikoli ne bo rekel: »A res, nisem vedel.« Zato vedimo, da vedno ko Bogu izpovemo svoja čustva, torej to, kako se počutimo, je to v našo korist in ne korist Boga, saj on to že ve. Zakaj torej Bog hoče, da mu izpovem svoja čustva, da se razbremenim, da priznam, kako se počutim? Vsekakor je to vedno za moje dobro. Ko se mu namreč iskreno izpovem, to sprosti ogromno mojega podzavestnega bremena, nakopičene napetosti in stresa.
- Bog ne samo pozna vsako čustvo, ki ga občutim, ampak ga tudi odlično in popolnoma RAZUME, in to celo bolje, kot sem ga sposoben razumeti sam.
»Ti pa, moj sin Salomon, spoznaj Boga svojega očeta in mu služi z vsem srcem in z voljno dušo! Kajti Gospod preiskuje vsa srca in pozna vse misli in namene. Če ga boš iskal, ga boš našel; če ga boš zapustil, te bo zavrgel za vselej.« (Prva kroniška knjiga 28,9)
2. Bog natančno pozna naše misli in čustva ter jih popolnoma RAZUME!
Jaz zase že lahko rečem, da ne razumem vedno, zakaj o čem tako razmišljam. Pogosto se sprašujem: »Zakaj prav ta misel? Le od kod se je prikradlo takšno razmišljanje?« In če smo iskreni, se vsi kdaj znajdemo v takšni situaciji. Imejmo v mislih, da vse naše misli niso avtonomno ustvarjene od nas samih, ampak prihajajo tudi od zunaj, recimo kot misli vsiljivke. In zakaj sedaj nenadoma govorimo o mislih in ne več zgolj in samo o čustvih? Nujno je namreč treba razumeti, da naše MISLI vplivajo na oziroma oblikujejo naša ČUSTVA.
Zato je podobno z našimi čustvi. Ko se zavemo določenega čustva, se morda sprašujemo, od kod je prišlo. Zakaj se tako počutim? Morda včasih sploh ne razumemo svojih čustev. Dobra novica je, da Bog vedno razume vsako naše čustvo. In sicer zakaj? Zato, ker nas je ustvaril kot čustvena bitja. Človek je duhovno bitje (duh), a ima dušo, ki sestoji iz čustev, volje in razuma, ter živi v telesu. Edini razlog, zakaj torej imamo čustva, je, ker jih ima tudi sam Bog, saj smo ustvarjeni po njegovi podobi. Ja, Bog je tudi čustveno bitje. V Svetem pismu beremo, da je Bog postal jezen, da je ljubosumen Bog, da je postal žalosten, Bog se je smejal. In vsa ta čustva so čisto v redu, če se nahajajo na pravem mestu ob pravem času. Se pa jih da tudi zlorabiti, napačno rabiti in tako se z njimi poškoduje ter rani ljudi. Naša sposobnost čustvovanja je tisto, kar nas dela ljudi.
V nekaterih krščanskih krogih se zanikanje, prikrivanje ali potlačenje pristnih čustev šteje za značajsko pozitivno lastnost ali vrlino, morda celo kot dar Svetega Duha. Zanikanje jeze, preziranje bolečine, zatajevanje depresije, bežanje pred osamljenostjo in izogibanje dvomom se žal v takšnih krogih ne zdijo samo povsem normalni, temveč se jih šteje za kreposten način, na katerega naj bi živeli duhovno življenje. Toda to ni vzor, ki ga najdemo pri Jezusu, ki je, kot bomo videli, zelo odprto, brez sramu in brez zadrege izražal svoja čustva.
V nadaljevanju je nekaj stavkov, ki to potrjuje:
– točil je solze: »Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim.« (Evangelij po Luku 19,41)
– napolnil se je z radostjo: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.‹« (Evangelij po Luku 10,21)
– počutil se je preobtežen z žalostjo: »Rekel jim je: ›Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!‹« (Evangelij po Marku 14,34)
– bil je jezen in žalosten: »Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: ›Iztegni roko!‹ Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena.« (Evangelij po Marku 3,5)
– bil je žalosten in trepetal od stiske: »S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati.« (Evangelij po Mateju 26,37)
– bil je usmiljenega srca in se tako tudi odzival: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹« (Evangelij po Luku 7,13)
– izražal je začudenost: »In čudil se je njihovi neveri.« (Evangelij po Marku 6,6) »Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: ›Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.‹« (Evangelij po Luku 7,9)
Iz teh stavkov vidimo, da je bil Jezus vse prej kot čustveno nedostopen in hladen Mesija. Z vsem svojim življenjem se je popolnoma približal naši človeškosti.
3. Tretje dejstvo o čustvih je to, da Bog neizmerno RAD POSLUŠA NAŠ GLAS.
Poslušanje našega glasu je njegova velika ljubezen. »Ljubim Gospoda, ker posluša moj glas, mojo prošnjo za milost. 2 Zakaj svoje uho je nagnil k meni, v svojih dneh ga bom klical.« (Psalm 116,1.2)
Bog je poslušajoč Bog.
Vsa tri dejstva o Bogu so zelo dobri razlogi, da Bogu ves čas zaupamo svoja čustva. Kljub temu da Bog pozna in razume naša čustva, se še vedno zelo navdušuje nad tem, da sliši naš glas. Bog ni nikoli preveč zaseden, da bi ne imel časa za pogovor z nami. Mi smo tisti, ki si ne vzamemo časa za to. On ima neomejen prostor v koledarju za poslušanje našega glasu. Nima motnje pozornosti. Nikoli ne bo rekel: »Ej, kaj si rekel, a lahko to ponoviš, prosim, nisem dobro slišal …« Bog vedno čaka nate, nikoli ne bo rekel: »Ne sedaj.« Četudi se pritožujem, tudi to posluša. Ja, Bog posluša tudi moje pritoževanje … Poglejmo!
Psalm 13,2–3:
»Doklej, Gospod, me boš vedno pozabljal?
Doklej boš skrival svoje obličje pred mano?
Doklej bom moral dajati nasvete v svoji duši, nositi bolečino v svojem srcu dan za dnem?
Doklej se bo moj sovražnik povzdigoval nad mano?«
Ena zvrst psalmov so žalostinke. V Psalmih žalostinkah pisci izlijejo svoje tožbe Bogu, da bi ga prepričali, naj ravna v njihovo korist. Z žalostinkami oseba lahko celovito izrazi svojo bolečino do te mere, da lahko celo obtoži Boga. Bolečina ni skrita, zato ljudje ne ostanejo v svoji bolečini, temveč kličejo Boga in izrazijo svojo vero in upanje, da jih bo uslišal.
»Zvečer, zjutraj in opoldne bom tožil in stokal. Slišal bo moj glas.« (Psalm 55,18)
Bog lahko nosi naša pritoževanja, naše frustracije, naša vprašanja, naše dvome, naše strahove, naše bitke, naša žalovanja, naše depresije, … Ne bo užaljen … Nasprotno. Bog nas je ustvaril, da bi nas ljubil!! Nikoli ne moremo doseči tega, da nas Bog preneha ljubiti. Lahko poizkusimo, a bomo pri tem neuspešni. Zakaj? Zato ker Božja ljubezen temelji na tem, kdo on JE.
»Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo.« (Psalm 103,13)
»Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.« (Psalm 145,9)
Do vseh, tudi do tistih, ki ga zavračajo, vanj ne verujejo… Ker Bog pozna in razume naša čustva, se vedno zelo navdušuje nad tem, da sliši naš glas, potem nas vedno vabi, da hitro pridemo k njemu.
»Vstani, vpij ponoči, ob začetku straž. Izlij svoje srce kakor vodo pred Gospodovo obličje. Dvigni k njemu svoje roke za duše svojih otrok, ki omedlevajo od lakote na začetku vseh ulic.« (Žalostinke 2,19)
Pri tem ne gre torej zgolj za ponavljanje naučenih molitev, temveč čustveno odprtost, ki jo Sveto pismo ponazarja z izlivanjem srca Bogu. Vstani, vpij!! Bog, pomagaj mi!!!
Ali to počnemo? Koliko strasti je vsebovano v tej vrstici. Ali jo izražamo z isto iskrenostjo? Vsi imamo tu verjetno še precej možnosti za odpiranje Bogu. Če se mu namreč iskreno odpremo, potem to preprečuje čustveno praznost in izgorelost ter omogoča čustveno obnovo. Čustvena izčrpanost je tesno povezana s čustveno zaprtostjo.
Prvi korak k čustveni obnovi je torej ta, da BOGU ISKRENO POVEMO, KAKO SE POČUTIMO, DA MU ISKRENO IZLIJEMO SVOJE SRCE.
V nadaljnih dneh – prispevkih, bomo predstavili še naslednje tri korake k izboljšanju naše čustvene obnove.
Iz pridige Zorana Mladenoviča – Evangelijska krščanska cerkev iz Ljubljane