Views: 57
Covid-19 nas je naučil, da sami ne nadzorujemo svoje usode. Spoznali smo tudi, če mikroskopski virus napade naša pljuča, lahko končamo v postelji ali v bolnišnici ali na poti na pokopališče. Covid-19 nas je naučil, da ljudje ne nadzorujemo svoje usode, temveč da je naša usoda v Božjih rokah. Amen!
Preberimo Žalostinke 3,22–23:
»Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba.«
Iz prebranega si zastavimo štiri pomembna vprašanja:
1. Zakaj me Bog ne pokonča, uniči?
Kakšno vprašanje!
»Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani.« (Žalostinke 3,22a)
Covid-19 nas je učil, da se moramo zavedati, da pravzaprav vsi hodimo bližje robu, kot si mislimo. Učil nas je, da je zelo tanka meja med katastrofo in blaginjo, med veseljem in žalostjo, smehom in solzami, življenjem in smrtjo.
Ste to spoznali v preteklem letu? To resnico izkušamo vsak dan:
Ko avto pred vami zavije v napačno smer. Ko pride do okvare majhnega senzorja ali stikala in pride do nesreče, požara, eksplozije, vlak se lahko iztiri in celo letalo lahko strmoglavi. Ko v naše telo vstopi mikroskopski virus. Ali ko naenkrat začutimo bolečino v telesu. Ko udari strela z neba in nas v trenutku ni več …
Kdo od nas razume skrivnosti vesolja? Zakaj ste danes živi in je nekdo drug umrl? Zakaj smo v preteklem letu slišali in videli mnoge pogrebe, a nihče od nas ni bil pokopan?
Prisluhni odgovoru Jeremije:
»Zaradi velike Gospodove dobrote [drug prevod – ljubezni] nismo pokončani« (Žalostinke 3,22a).
Zakaj nas torej Bog ne pokonča, uniči?
Lahko bi in moral bi. Lahko bi, ker je Bog, in bi moral, ker smo mi grešniki. Zakaj ne? Jeremija pravi, da je to zaradi »velike Gospodove dobrote, ljubezni«. Tukaj je uporabljena hebrejska beseda hesed, ki pomeni ›ljubezen‹. Hesed je beseda z bogatim pomenom. Pomeni ›zvesto ljubezen‹, ki se ne spreminja, ker ni odvisna od čustev, ampak od dejanj volje. Bog nas ima rad, ker je obljubil, da nas bo ljubil, in nič mu ne more preprečiti ali povzročiti, da bi nas za nekaj časa ali za vedno prenehal ljubiti.
To nas pelje k naslednjemu dejstvu: »Ne glede na to, kako slabe so stvari, če ne bi bilo Boga, bi bile lahko še veliko slabše.« To se zdi očitno in morda tudi je, vendar to dejstvo moramo vsak dan ponoviti: »Ne glede na to, kako slabe so stvari, če ne bi bilo Boga, bi bile lahko še veliko slabše.« Če ne bi bilo Boga, ne glede na to, kako slabo vam gre trenutno v življenju, bi bilo še veliko slabše brez Boga. Ali se v resnici zavedaš tega dejstva?
To po navadi pozabimo. Mnogi od nas gremo skozi življenje z občutkom upravičenosti: »To si zaslužimo. Zaslužil sem si.« Tudi ko molimo, podzavestno in zavestno pomislimo: »Bil sem dober, delam za Boga, zato Bog mora to ali ono narediti zame.«
Ko tako mislimo, kako malo razumemo Božjo milost!
Naše edino upanje je Gospodova ljubezen in milost. Kakšno upanje imamo pred smrtjo? Naše upanje je v tem, da nas Božja milost doseže, ko smo še grešniki, nas reši kot grešnike, nas obdrži tudi takrat, ko zatajimo, in ko umremo, nas ta ista milost popelje vse do nebes. To je moč evangelija Jezusa Kristusa! Aleluja! Zaradi Gospodove velike ljubezni še nismo pokončani. Hvala in slava Božji milosti.
2. Kako vem, da me bo Bog še vedno ljubil?
»Da njegovo usmiljenje ni prenehalo«
(Žalostinke 3,22b). Najboljši del te besedne zveze je beseda »usmiljenje«. Božje usmiljenje je neskončno. Tako kot dež, ki vsak dan pada iz nebes. V Jakobovem pismu 4,6 piše: »Toda on daje večjo milost.« V Evangeliju po Janezu 1,16 pravi: »Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.« Toda mnogi od nas smo izgubili občutek hvaležnosti za svoj blagoslov. To še posebej velja za preproste blagoslove, ki jih prejmemo vsak dan. To velja za leto, ki je za nami, kajne? Si se zahvalil Bogu za leto covida-19?
3. Kdaj mi bo Bog dal tisto, kar potrebujem?
»Nova je vsako jutro.« (Žalostinke 3,23a)
To je beseda upanja za vsakega prestrašenega vernika. Božje usmiljenje je novo vsako jutro. Izkušnje izraelskih otrok v Sinajski puščavi ponazarjajo to načelo. V Drugi Mojzesovi knjigi, v 16. poglavju beremo o tem načelu. Izraelci so pravkar prečkali Rdeče morje. Po tistem neverjetno velikem čudežu so Izraelci začeli godrnjati. Bili so sredi puščave in godrnjali: »Zakaj si nas pripeljal sem? V Egiptu smo imeli vsaj hrano. Koga od nas zanimajo čudeži, če se bomo izstradali do smrti? Zato je Mojzes šel k Bogu in rekel: »Bog, težave imam s tvojim ljudstvom.« In Bog mu je rekel: »Povej jim, naj se pripravijo, ker jim bom priskrbel hrano.« Tako je Gospod poslal Izraelovim sinovom mano in prepelice.
Božja navodila so bila zelo natančna: »Pojdite ven iz svojih šotorov in vzemite toliko, kolikor potrebujete zase in za svojo družino. Toda ne vzemite več, kot potrebujete za en dan.« Zakaj? Ker če vzamete več, kot potrebujete, se bo usmradilo in postalo črvivo. Vsakemu, ki je nabral več, se je do jutra pokvarilo in postalo črvivo.
Razmislite, kaj to pomeni za nas danes. To pomeni, da nam nikoli ni treba živeti od včerajšnjih blagoslovov. Božji blagoslovi niso nikoli prezgodnji, a tudi ne zamujajo. Vedno so ravno pravi in vsak dan so novi. Današnje usmiljenje je za današnja bremena. Jutrišnje usmiljenje bo za jutrišnje težave.
Mnogi od nas nedvomno enako čutimo vsakdanje težave in bremena. Vidimo težave, toda sprašujemo se, kje so blagoslovi. Po navadi se vsi sprašujemo o jutrišnjem! Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo jutri. Bo naše zdravje zdržalo ali nas bo doletela srčna ali nenadna možganska kap? Bomo končali v domu za ostarele ali v bolnišnici? Kaj pa naši otroci? Ali bodo služili Gospodu? Kaj če se jim kaj zgodi? Kdo bo skrbel za nas v starosti? Samski se sprašujejo, ali se bodo kdaj poročili. Poročeni pari gledajo na vse ločitve in se sprašujejo, ali bo njim uspelo. Vsi imamo pomisleke glede izbire kariere in se sprašujemo, kje bomo čez deset let.
Naučimo se pomembne lekcije usmiljenja iz Žalostink 3,23: »Božje usmiljenje je vsak dan novo.« Pride, ko ga potrebujemo – ne prej in ne pozneje. Bog nam daje tisto, kar potrebujemo danes. Če bi potrebovali več, bi nam dal več. Ko bomo potrebovali kaj drugega, bo dal tudi to. Nikoli nam ne bo zaupal ničesar, česar resnično ne potrebujemo. Zato vsak dan iščimo Božje usmiljenje za dan, ki ga živimo. Ne za naprej! Kakšna lekcija! Vzemimo jo resno!
4. Kakšno upanje imam za prihodnost?
»Velika je tvoja zvestoba« (Žalostinke 3,23b).
To besedilo je vodilo Thomasa Obadiaha Chisholma, da napiše pesem, ki je postala priljubljena himna, pojemo jo kristjani na vseh celinah. Pesem je preprosta in pomemben način, kako poudariti resnico o upanju. Kljub temu, da pisatelj nikoli ni bil dobrega zdravja in da je bil invalid, je bil napolnjen z osupljivo hvaležnostjo Bogu za življenje, ki mu ga je dal. V življenju je napisal več kot 1200 pesmi. To njegovo pesem pojemo tudi mi in glasi se takole:
»Velika je, moj Bog, tvoja zvestoba, tema in sence pred tabo beže, tvoja ljubezen močnejša od groba, kakor nekdaj si bil – isti si še.«
Refren:
»Zvest si, o, moj Gospod, ti si prepoln dobrot, daješ vsak dan novo milost na pot, kar potrebujem, deli tvoja roka, o, kako zvest si ti, dragi Gospod.«
Lahko se utrudimo …, a naš Bog se ne more. Lahko se mu odpovemo …, naš Bog pa tega ne more. Morda bomo v življenju imeli vzpone in padce …, naš Bog pa tega ne more. Morda bomo padli tisočkrat …, toda našemu Bogu ne more spodleteti niti enkrat, da nas ne dvigne.
Še velikokrat si zastavljaj ta pomembna štiri vprašanja in si zapomni odgovore, saj so zelo pomembni za tvoje življenje, za tvojo prihodnost!
Potem se več ne boj, Božji otrok! Danes mu lahko zaupaš. Lahko mu zaupaš jutri. Ne boj se, Božji otrok. Kadar koli vdihneš, mu lahko zaupaš, ker je naš Bog zvest. Slavimo našega zvestega Gospoda zdaj in vsak dan! Amen!
Zvonko Turinski – pastor Evangelijske cerkve v Ljubljani