Views: 42
»Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: ›Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo »rabi«. Vi pa si ne pravite »rabi«, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite »oče«, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite »vodnik«, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.‹« (Evangelij po Mateju 23,1–12)
V današnjem odlomku me najprej nagovarja Jezusovo sočutje z ljudstvom, ki je pred njim. Razume, da ljudje ne zmorejo nositi vseh bremen postave, da ne morejo izpolniti vseh zahtev verskih oblastnikov. Če se malo ustavimo, lahko vidimo, da jim želi dati korajžo. Želi jim povedati, da so v redu in da je življenje lepo, da je vse, kar jih farizeji in pismouki učijo, sicer dobro, a naj se izogibajo njihovega zgleda. Zgled je tisti, ki jih mori, ne nauk. Farizeji ne verjamejo v Božjo ljubezen in ne verjamejo v dobro človeka. Ceno si dajejo s prvimi mesti in zunanjim izpolnjevanjem zapovedi. Jezus pa jim govori, da so vredni Božje ljubezni, tudi ko padajo v greh. Želi, da služijo svobodno in v veselju.
Če pomislimo, kako je ljudstvo razumelo Jezusovo spodbudo, bomo videli ves absurd človeške logike. Jezusovo sočutje do ubogega ljudstva so farizeji in pismouki obrnili sebi v prid. Prikazali so ga kot prevratnika, povzpetnika, bogokletneža in ga obsodili na smrt. Ljudje so brez težav pozabili na njegovo sočutje in dobroto in kričali: »Križaj ga!« Kako je to mogoče?
Kako to, da nas sočutje in bližina bolj plašita kot oblastna drža?
Kako to, da je človek raje suženj kot svoboden in odgovoren za svoja dejanja. Kako to, da raje slepo izpolnjuje ukaze, kot da svobodno v ljubezni služi bližnjemu? Odgovor je preprost. Biti svoboden in zato odgovarjati za svoja dejanja je naporno. Zahteva od nas, da smo živi vsak trenutek. To pa se nam ne ljubi. Mislim, da smo kristjani še vedno raje sužnji pravil, zapovedi in prepovedi kot svobodni Božji otroci. Raje tarnamo, kako se preveč zahteva od nas, kako je življenje naporno in težko, kot da bi se veselili življenja in v veselju služili bližnjim.
Če se obremenjujemo z zunanjo podobo pobožnosti, s tem da smo obsedeni z različnimi pravili, da nenehno sodimo, kaj je prav in kaj ne, neopazno postanemo togi, nedovzetni za Božjo in tudi človeško bližino in potrebe. Kar naenkrat v vsem vidimo neznosno breme, ki iz naših src izrine prepotrebno hvaležnost. Enostavno postanemo sužnji bremen, ki si jih sami nalagamo. In suženj ne more biti hvaležen, hvaležni smo lahko le, če se čutimo svobodne in obdarjene. Sprašujem se, zakaj se otrok pogosto tako težko zahvali? Ker ima občutek, da mu vse pripada oziroma da je krivica, če nima vsega. Zakaj tako?
Ker se giblje znotraj dolžnosti, prepovedi in zapovedi, ne pa znotraj svobodne obdarjenosti.
Bog nam je vse podaril. Vse je dar, je brezmejna Božja svoboda in ljubezen do nas. Vsakega je svobodno poklical v življenje, se ga veseli, vanj verjame in nanj stavi. In mi?
Jezus prihaja, da nam govori o veselju, o življenju, o svobodi, o čudoviti Božji ljubezni, o življenju kot daru. Vse je dar in iz tega izvira svobodno veselje in hvaležnost. Poglejmo, kako se lahko vsak dan Bogu zahvaljujemo za dar življenja. Življenje lahko razumemo kot dar na treh ravneh: na telesni, duševni in na duhovni.
Vse je dar na telesni ravni.
Bog želi, da se veselimo tega, kar smo telesno. Da čutimo lepoto, ki jo zaznavamo s svojimi čuti: vid, sluh, okus in tip. Jezus sam se je veselil življenja, občudoval naravo in jo doživljal scela. Želi, da pojemo hvalnico stvarstvu. Da se veselimo tega, kar lahko slišimo in kar lahko izgovarjamo in pojemo. Bog želi, da se veselimo tega, kar okušamo. Veseli se, da lahko otipljemo in z nežnostjo pokažemo veselje nad stvarstvom okrog sebe. Vse to nam je podarjeno in vse to smo povabljeni podarjati – služiti, ne pa se napihovati in postavljati nad druge.
Vse je dar na ravni našega duševnega doživljanja, čustvovanja.
Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se veselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro. Svobodni smo, da ljubimo ali sovražimo. Bog nas vabi k izbiri tistega, kar prinaša resnično veselje.
Vse je dar na ravni duhovnega mišljenja, poglobljenega razmišljanja in raziskovanja.
Jezus nas vabi, da odprto razmišljamo ob njegovih prilikah. Sogovornikom pogosto ne daje jasnih odgovorov, ampak jih vabi na pot razmišljanja – kdo je moj bližnji, kaj je največja zapoved, kako je z večnim življenjem itd. Odpira nam pogled, vabi nas k ustvarjalnemu razmišljanju in želi, da se svobodno odločamo za dobro.
Poklicani smo k svobodi, zato odložimo sleherno breme, ki nas ovira, da bi hvaležno sprejeli Gospodov dar. »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči.« (Pismo Rimljanom 13,12)
Slišim Gospoda, ki pravi: »Odvrzi.«
To zajema vsako užaljenost in zamero, ki jo morda pestujemo in nosimo v svojem srcu. »Odvrzi.« To zajema vsako »prazno mrežo, ki smo jo potegnili iz morja,« vse naše neuspehe, ki jih skrivaj prenašamo v svojih srcih. Ko smo brez uspeha »lovili«, ko smo se morda prejšnjič brezuspešno trudili. »Odvrzi.« In to zajema tudi vsak prepir, ki smo ga imeli, preden smo v roke vzeli Sveto pismo in se zazrli v svojo resnično podobo. »Odvrzi.« Ja, to zajema tudi vse, kar smo zapeljivega gledali ali o čem fantazirali, preden smo se skušali obrniti k Bogu v molitvi. Ja, slišim Gospoda, ki jasno pravi: »Odvrzi.«
Če namreč ne odvržemo teh bremen, ki jih po nepotrebnem nosimo v svojih srcih, smo tako zelo ujeti v naše poraze in tako malodušni, da smo popolnoma brez poguma in volje, da slišimo in na Gospodovo besedo vržemo nekaj drugega. Kaj? Mrežo. Poglejmo.
»Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: ›Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!‹ 5 Simon mu je odgovoril: ›Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.‹ 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: ›Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!‹« (Evangelij po Luku 5,4–8)
Ja, vrzimo svojo mrežo, tudi če se utapljamo v žalosti od lastnih neuspehov in razočaranj. Naj nas to ne naredi malodušne. Prisluhnimo Gospodovi besedi in odprimo srca za njegov nasvet ter ravnajmo v skladu s tem, kar slišimo. Ne pozabimo, da bo njegova beseda dosegla to, za kar je bila poslana: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, 11 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Izaija 55,10.11)
Povabljeni smo, da se Bogu iz srca zahvalimo, da verjame v nas kot svoje otroke, da nam daje sebe in svet v roke, da svobodno z vsem upravljamo. Pogosto imamo vsega v obilju, le svobode se bojimo. Naj vadimo v svobodi in hvaležnosti.
Z.M.