Hits: 23
»Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ›Glej, Božje Jagnje!‹ Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: ›Kaj iščeta?‹ Rekla sta mu: ›Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?‹ Rekel jima je: ›Pridita in bosta videla.‹ Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: ›Našli smo Mesija‹ (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: ›Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa‹ (kar se prevaja Peter).« (Evangelij po Janezu 1,35–42)
Kaj bosta učenca videla? Zdi se, da nas današnji odstavek vrača v prvi dom našega Odrešenika, Božjega Maziljenca. Kaj bi lahko videli v tem domu?
Kaj lahko učenca pričakujeta v Jezusovem domu? Kakšno vzdušje lahko tam pričakujemo? Vzdušje v Jezusovem domu je bilo močno zaznamovano z vzdušjem, ki se je v družini vzpostavilo že ob njegovem rojstvu. To vzdušje je v Jezusovi družini prisotno ne glede na to, kje družina prebiva. Poglejmo in se skušajmo vživeti v to vzdušje.
Lahko si predstavljamo družino, ki v notranjem dialogu spoznava skrivnost Božjega delovanja. Vse v družini se dogaja v skrivnostnem Božjem ozračju, brez panike in pretiravanja, v zaupnem odnosu z Bogom, ki vodi vse dogajanje. Marija in Jožef sledita Božjemu naročilu, za Božjim glasom prihajajo k njim pastirji in nazadnje modri. Vse se dogaja v Božjem miru in v Božjo slavo, pod angelskim petjem: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.
Čas poroda je čas izredne intime, ki potrebuje svoj prostor. A v betlehemskih jaslih je vse tako naravno in preprosto, da ne potrebuje zunanjih pregrad. Vse spodbuja k spoštovanju, zato intima družine ni uničena, ne razgaljena z obiski, ki prihajajo. Vsi vidijo v detetu Božje znamenje, ki se mu poklonijo, počastijo celotno prizorišče in se v tišini umaknejo.
Sodobni človek bi se ob takšni revščini verjetno zgrozil, a tudi ta revščina in krhkost človeškega bitja vabita k spoštovanju. Tu vse govori o Božji moči, ni prostora za človeško izprijenost in bahaštvo. Vse kleči pred Vsemogočnim, čeprav skritim v krhkem detetu.
Vsi so potopljeni v skrivnost, vsi pijejo iz nje novo življenje, nihče ni žejen. Vir novega življenja se pretaka med njimi v tihem dialogu. Potopljeni v skrivnost razumejo drug drugega, razumejo, čemu dete, kakšno vlogo imajo starši in zakaj so sami prišli na ta kraj. Potopljeni v Božji načrt vsi vedo, kakšno je njihovo mesto.
Povsem drugače pa se temu nasproti v neki drugi družini dvigajo griči človeške nečimrnosti in napuha. V tej družini vladata strah in nemir. Gre za družino Heroda Velikega, ki se je zbal za svojo oblast. Strah, da mu bo nekdo vzel vse, kar ima, ga obsede. Ni več miru. Da bi se umiril, da pobiti vse dečke, ki bi mogli ogroziti njegov prestol. Tudi Herod Antipa in Herodiada nista mirna. Janez Krstnik jima trka na vest. Tudi on ogroža njun navidezni mir. Tudi onadva se zatečeta v nasilje, da bi premagala svoj strah in našla svoj mir.
Herod Veliki se zdi gostoljuben mož, a vse je le fasada. Modre povabi na svoj dvor, a zaklene svoje srce. Tudi Herodiada in Herod Antipa vabita v svoj krog svojo hčer, a za njima se skriva umazana igra. Navzven razgaljanje, v resnici pa brez vsake prave bližine in prostora za srečanje.
Blišč obeh dvorov jasno govori o nasprotju med človeškim in Božjim. Nič ni narobe z lepoto kraljevskih bivališč. Problem pa je, da so postali templji malikov lastne časti in slave, moči in pohote.
Sprejem modrih spremlja uglajena pokvarjenost. Vse ustreza protokolu, nikjer pa ni resnice in ljubezni. Na dvoru Herodiade se zdi veselo, a vse poteka v pokvarjeni pohotnosti in spletkah.
Strah in nemir, zlaganost in pokvarjenost, malikovanje časti, moči in pohote ne morejo ustvarjati doma. Tu nikogar ne mika ostati. Pri Jezusu tudi kasneje v Nazaretu lahko predvidevamo podobno sliko, kot jo najdemo v času Jezusovega rojstva: Božji mir, izredna intima, spoštovanje krhkosti in revščine ter tihi dialog. Temu se nihče, ki išče lepoto in resnico, ljubezen in dobroto, ne more upreti. Tam sta učenca preprosto morala ostati. Naj bo takšen tudi naš dom, da bo drugi rad ostal pri nas in z Jezusom!
Molitev:
Gospod Jezus, ti, ki si živel z Jožefom in Marijo v nazareškem domu, posveti naše družine po svoji navzočnosti. Ohrani jih v miru. Ti, ki si izpolnjeval Očetovo voljo, daj, da bomo v naših družinah Boga častili in spoštovali. Tvoja družina je zgled molitve, ljubezni in poslušnosti Bogu. Napolni naše družine s svojo milostjo in darovi. Ti, ki si ljubil svoje bližnje in so oni ljubili tebe, podari vsem družinam povezanost in mir. Ti, ki si razveselil svate v Kani Galilejski, ko si spremenil vodo v vino, olajšaj trpljenje v naših družinah in ga spremeni v veselje. Ti, ki si nas povabil, naj delamo za edinost, blagoslovi naše družine: naj nič ne loči tistih, ki jih je Bog združil. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.