Views: 35
Kar nekaj nevernih sem že slišal reči, da morajo biti nebesa precej dolgočasna; da si niti ne želijo, da bi tista idila trajala v neskončnost – da jim je izzivov polno zemeljsko življenje ljubše.
Tudi če ga je potem kar konec. Da ne živijo tega življenja zato, da bi bili potem zanj nagrajeni, pač pa vsak trenutek znova v polnosti. S tem med vrsticami kristjane – in Boga – pravzaprav obtožujejo nečesa precej bednega: glede Boga, da nas je dal v ta svet kot podgane v nekakšen testni labirint, in samo tisti, ki ga pravilno pretečejo, dobijo na koncu posladek in mir; kristjane pa, da takega v bistvu tiranskega Boga jemljejo resno – in ga celo skušajo ljubiti.
Jezus nam kaže drugačno večnost – večnost, ki že traja. Slovenski izraz nas lahko prehitro zavede, da razmišljamo samo o časovni razsežnosti večnosti – ki se v bistvu lahko, če nima “vsebine”, res vleče … Pa ne gre toliko za to. Gre za bližino. Ki bi zadostovala celo, če ne bi trajala v neskončnost; ki bi je bilo dovolj že en sam trenutek. A je vendar povsod – in zato tudi vedno.
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje.
To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.
Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.
Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.« (Jn 17,1-11)
J.