Views: 60
»Ne smeš ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba.« (Tretja Mojzesova knjiga 18,22)
Sveto pismo ni nič kaj naklonjeno istospolnim zvezam: »Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi.« (Pismo Rimljanom 1,26–28)
Nekaterim se to zdi zelo zaostalo, celo sovražni govor, a istospolna usmerjenost ima številne negativne zdravstvene posledice. Javnost, oblasti in sodstvo se že dalj časa prepričuje, da je homoseksualno vedenje le variacija običajne spolnosti in v bistvu ni nič drugačna od heteroseksualnosti. Vendar pa je tako prepričanje v nasprotju tako s strokovno medicinsko literaturo kot tudi zabeleženo zgodovino medčloveških odnosov.
Za začetek se moramo zavedati, da je delež prebivalcev, ki se identificirajo kot homoseksualno, biseksualno ali transseksualno usmerjeni (LGBT), zelo majhen. Ameriški Center za nadzor bolezni in preventivo (CDC) ocenjuje, da moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), predstavljajo približno dva odstotka prebivalstva oziroma štiri odstotke ameriških moških. Raziskava, ki jo je CDC v letih 2006–2008 izpeljal med ženskami, starimi od 18 do 44 let, je pokazala, da se ima za homoseksualno ali biseksualno usmerjene tri in pol odstotka žensk.
Odgovora na vprašanje izvora istospolne usmerjenosti še nimamo, vendar pa lahko rečemo, da je zelo malo dokazov, da gre za dokončno in nespremenljivo stanje.
V kritičnem pregledu znanstvene literature, ki sta ga leta 1993 v strokovni reviji Archives of General Psychiatry objavila Byne in Parsons, raziskovalca nista uspela najti nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je spolna usmerjenost genetsko ali biološko določena.
Dr. Francis S. Collins, trenutni direktor ameriškega Inštituta za javno zdravje in nekdanji direktor Nacionalnega programa za raziskovanje človeškega genoma, je potrdil, da homoseksualnost »ima genetsko komponento, a ni zasidrana v DNK« in da »katerikoli geni so že vpleteni, ti predstavljajo predispozicije in ne predeterminiranosti.« Predispozicija pač ni usoda.
LGBT usmerjeni moški in ženske morda ne morejo izbirati, do koga čutijo privlačnost, vendar pa lahko izbirajo svoje spolne partnerje. In če gledamo s stališča javnega zdravja, težava ni toliko v izvoru prej omenjenih nagnjenj, ampak predvsem v posledicah take spolne dejavnosti.
Spletna stran Homoseksualnega in lezbičnega zdravniškega združenja (The Gay Lesbian Medical Association (GLMA) – http://glma.org/index.cfm?fuseaction=Page.viewPage&pageID=690 in http://www.glma.org/index.cfm?fuseaction=Page.viewPage&pageID=691) navaja sledeče negativne posledice istospolno usmerjene spolne aktivnosti: okužbe z virusom HIV (aids), zloraba drog, depresija in anksioznost, hepatitis, spolno prenosljive bolezni (analni papilomi/HPV, gonoreja, sifilis, klamidijske okužbe), nekatere vrste raka, zloraba alkohola, kajenje, motnje hranjenja in debelost.
Leta 2009 se je združenje LGBT v Kanadi pritožilo čez kanadsko vlado in zdravstvo zaradi slabe zdravstvene statistike kanadske populacije LGBT. Njihova življenjska doba je v povprečju 20 let krajša od preostalega dela populacije. Ta podatek je še posebno pomemben zato, ker je povsem v nasprotju s trditvami, češ da je slabše zdravstveno stanje populacije LGBT posledica diskriminacije teh oseb. Kanadska vlada namreč aktivno podpira gibanja LGBT, ki tudi uspešno sodelujejo z liberalnimi cerkvami, splošna javnost pa je prisiljena v molk s pomočjo predpisov, ki regulirajo tako imenovani »sovražni« govor. In vendarle populaciji LGBT v zdravstvenem pogledu ne gre nič bolje kot v okoljih, ki so ji manj naklonjena.
SKRAJŠANJE PRIČAKOVANE ŽIVLJENJSKE DOBE
Splošna pričakovana življenjska doba homoseksualcev je za približno 20 do 30 let krajša od pričakovane življenjske dobe preostale populacije. Glavni razlogi za to so gonoreja, klamidijske okužbe, sifilis, herpes, HIV/aids, druge spolno prenosljive bolezni, bolezni in okužbe črevesja, rakava obolenja, alkoholizem in samomori.
SPOLNO PRENOSLJIVE BOLEZNI
Podatki ameriškega CDC kažejo, da je stopnja novih okužb z virusom HIV (aids) pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, več kot 44-krat večja kot pri preostalih moških. Stopnja pogostosti primarnega in sekundarnega sifilisa pa celo več kot 46-krat večja.
Poleg tega so v raziskavi, predstavljeni leta 2000 na mednarodni konferenci, posvečeni aidsu, ugotovili, da je 16 odstotkov HIV pozitivnih homoseksualnih moških imelo v preteklosti vsaj enkrat nezaščiten spolni odnos, pri čemer pa njihov partner ni vedel, da so okuženi z virusom HIV.
CDC opozarja, da imajo homoseksualni moški povečano tveganje tudi za okužbo s hepatitisom A in hepatitisom B. Homoseksualni moški namreč predstavljajo približno 15–25 odstotkov vseh novoodkritih primerov okužb s hepatitisom B.
Po podatkih CDC se »spolno zdravje homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, v ZDA ne izboljšuje kljub izrazitemu napredku na področju socialnih, političnih in človekovih pravic. Namesto izboljšanja ostaja stopnja okuženosti s HIV in spolno prenosljivimi boleznimi med MSM moškimi disproporcionalno visoka in je zadnji dve desetletji celo naraščala.«
Raziskava, ki je bila leta 1999 objavljena v strokovni reviji American Journal of Public Health (Ameriška revija za javno zdravstvo), je ugotovila, da so biseksualne ženske v primerjavi s heteroseksualnimi ženskami pogosteje navajale uporabo drog, večje število moških partnerjev, pogostejše spolne odnose s partnerji, ki so imeli spolne odnose s prostitutkami, zgodnejši pričetek spolnih odnosov in spolno zlorabo.
Raziskava, ki je bila leta 2000 objavljena v reviji Sexually Transmitted Infections (Spolno prenosljive okužbe), je pokazala, da imajo ženske, ki imajo spolne odnose z ženskami (ŽSŽ), pogostejše bakterijske okužbe nožnice, hepatitis C in tvegane vzorce vedenja za okužbo z virusom HIV kot heteroseksualna kontrolna skupina.
Vsi ti podatki kažejo, da osebe LGBT niso zgolj pogosteje okužene s spolno prenosljivimi boleznimi in virusom HIV, ampak da svojih partnerjev o tem dostikrat ne obvestijo. In ker imajo številne homoseksualne osebe kljub temu, da se deklarirajo za homoseksualne, še vedno spolne odnose tudi z osebami nasprotnega spola, lahko njihovo vedenje vpliva tudi na spolno zdravje preostale populacije.
RAKAVA OBOLENJA
Raziskava, ki je bila leta 2011 objavljena v reviji Cancer (Rak) je ugotovila, da imajo homoseksualni moški skoraj dvakrat večje tveganje za rakava obolenja kot heteroseksualni moški. Najpogostejši so rak zadnjika, pljučni rak, rak testisov in Hodgkinov limfom.
Spletna stran Homoseksualnega in lezbičnega zdravniškega združenja navaja, da imajo lezbijke več dejavnikov tveganja za rak dojk kot katerakoli druga skupina žensk na svetu. Obenem pa imajo povečano tveganje tudi za številna druga ginekološka rakava obolenja.
Ista spletna stran tudi navaja, da imajo homoseksualni moški povečano tveganje za rak prostate, testisov in debelega črevesja, pa tudi za rakava obolenja zadnjične odprtine.
DUŠEVNO ZDRAVJE
Nizozemska raziskava The Netherlands Mental Health Survey and Incidence Study – NEMESIS (Nizozemska raziskava duševnega zdravja in incidence) je pokazala, da imajo ljudje s homoseksualnim vedenjem povečano tveganje za psihiatrične motnje. Posebej so izpostavili motnje razpoloženja, anksioznost, prisotnost več kot ene psihiatrične diagnoze in motnje, povezane z zlorabo substanc.
Podobno je leta 1999 novozelandska raziskava pokazala, da imajo homoseksualne in biseksualne osebe povečano tveganje za samomorilnost, depresijo, generalizirano anksiozno motnjo, motnje vedenja in odvisnost od tobaka.
NASILJE V DOMAČEM OKOLJU
Nasilje v domačem okolju je pogostejše v istospolnih zvezah. Leta 1993 so v programu za žrtve nasilja nad homoseksualnimi osebami v Bostonu ugotovili, da je šlo kar pri polovici prijav, ki so jih prejeli, za medpartnersko nasilje.
In nasilje še zdaleč ni omejeno predvsem na moške. Leta 1991 je revija The Journal of Social Service Research (Revija za raziskave socialnega dela) objavila raziskavo, v kateri je sodelovalo preko 1100 lezbijk. Več kot polovica oseb v raziskavi je poročala o zlorabi s strani partnerice. Največkrat so poročale o verbalni/čustveni/psihološki zlorabi ter kombinaciji fizične in psihološke zlorabe.
Raziskava, objavljena leta 1994 v reviji Journal of Consulting and Clinical Psychology (Revija za svetovalno in klinično psihologijo), je navedla, da je bilo 37 odstotkov lezbijk fizično zlorabljenih, bodisi v otroštvu bodisi v odrasli dobi, in da jih je bilo kar 32 odstotkov posiljenih ali spolno napadenih.
Iz objavljene znanstvene literature je razvidno, da je homoseksualni način življenja povezan s številnimi negativnimi zdravstvenimi posledicami:
- povečano tveganje za HIV/aids,
- zloraba substanc,
- zloraba alkohola,
- kajenje,
- depresija,
- anksioznost,
- motnje hranjenja,
- samomorilnost,
- debelost,
- različne vrste hepatitisa,
- številne spolno prenosljive bolezni,
- različna rakava obolenja,
- nasilje v domačem okolju in
- izrazito skrajšanje pričakovane življenjske dobe.
Ljudje si v splošnem morda res ne morejo izbrati svoje spolne usmerjenosti, vendar pa si sami izbirajo svoje spolne partnerje. Spolna usmerjenost sama po sebi ne more nikogar obvarovati pred posledicami vedenja na spolnem področju. Pomembno je poudariti, da to vedenje ne vpliva le na posameznike, ki si ga izberejo, temveč tudi na njihove spolne partnerje in posledično na celotno družbo. Pritisk po splošnem družbenem sprejetju homoseksualnosti do sedaj še ni uspel dokazati kakršnegakoli ugodnega vpliva na zmanjšanje negativnih zdravstvenih posledic teh spolnih praks.
Zelo pomembno je poudariti, da nestrinjanje s spolnimi praksami LGBT ni izraz sovraštva ali kakršnekoli fobije. Gre za izraz prepričanj, ki jih v veliki meri vedno znova potrjuje tudi strokovna zdravstvena literatura. Če pogledamo zdravstveno statistiko oseb LGBT, bi zelo težko rekli, da je spodbujanje ali celo praznovanje istospolne usmerjenosti ravno pametna odločitev.
Podrobnejše informacije o tej tematiki in nadaljnje vire za morebitno dodatno preučevanje lahko najdete na spletni strani https://cmda.org/article/negative-health-consequences-of-same-sex-sexual-behavior/.
Robert Pevec