Views: 44
K čemu smo poklicani?
»Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (Prvo pismo Korinčanom 15,58)
Živimo v zelo negotovih časih. Koronavirus je pometel z marsikaterimi človeškimi prizadevanji, pričakovanji, hrepenenji in celo upanjem povsod po svetu, tako da so do včeraj tudi najbolj samoumevne in čisto osnovne stvari postavljene na glavo. Nič več ni stabilno, vsak dogodek je pod vprašajem. Otroci so se vrnili v šole, toda le do kdaj jih bodo še lahko nemoteno obiskovali? Veliko delovnih mest je izgubljenih in brezposelnost je v porastu. Obiskovanje bogoslužij je postalo otežkočeno, če ne ponekod zaradi prepovedi zbiranja celo prepovedano. Zelo otežkočeno, velikokrat pa onemogočeno je tudi udeleževanje športnih ali kulturnih dogodkov. Prepovedano je zbiranje v večjih skupinah. Vse skupaj se res zdi kot scena iz filma neke futuristične grozljivke. Toda to je svet oziroma sistem stvari, v katerem trenutno živimo, in napovedi kažejo, da večjih pozitivnih zasukov v bližnji prihodnosti ni moč pričakovati, saj se utegne to stanje v prihodnje še kar nadaljevati.
Zastavlja se nam logično vprašanje, kako se kot kristjani odzivamo na tako skrajne in boleče razmere okoli sebe. Nihče od nas ni imun na napade iz okolja, ki skušajo v nas vnesti nemir, negotovost, potrtost ali celo brezup. Današnji odlomek nas spomni, k čemu smo poklicani. Gre za ljubeč opomnik, da naj bomo stanovitni in nepremični, in to ne glede na okoliščine. Naj ne dovolimo, da nas karkoli škodljivega premakne. Te besede nas tudi spomnijo na to, kje je naš pravi vir varnosti. Ta se ne skriva v minljivih, začasnih zemeljskih stvareh, temveč je utemeljen na skali upanja, na večni prihodnosti. Gre za naše globoko prepričanje, da vse, kar storimo, in vsak trud, ki je namenjen služenju našemu Gospodu, ni prazen in ne bo zaman. Naša nagrada namreč ni zemeljska, temveč nebeška, tista, ki je usidrana v nebeški slavi.
Zdi pa se, kot da sredi težkih časov krmarimo svoje življenje sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni. Verjamem, da nas je na to pot »primoral« Jezus, ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja in na njej se dogajajo tudi težke stvari.
»In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice.« (Evangelij po Mateju 14,22).
Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče.
Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot človeka, ampak kot nepoznano in zato strašljivo bitje. Ne zaradi osebe, ki bi bila čudna in grozljiva sama po sebi, zaradi okoliščin, zaradi nevihte, zaradi vetra, zaradi valov, šele te razmere znanega človeka naredijo za prikazen, zato učenci Jezusa ne spoznajo, četudi jim sporoči: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27)
»Jaz sem« je sicer tradicionalno svetopisemsko ime za Boga (Druga Mojzesova knjiga 3,14), tako se Bog predstavi človeku, kot »Jaz sem«, kot Prisotni, Obstajajoči, ki se je vrhu vsega v Stari zavezi izkazal kot nekdo, ki je obiskal in spremljal svoje ljudstvo skozi Rdeče morje (2 Mz 14). Toda sredi valov in nasprotnega vetra se lahko celo podoba Boga Rešitelja zdi kot nekaj strašljivega. Kajti velikokrat prihaja sredi takih neviht k nam kot nekdo, ki ga nismo pričakovali kot rešitelja, kot prikazen, ki se je zaradi okoliščin bojimo, in nam ponuja roko.
Čeprav je to roka, za katero se zdi, da prosi za rešitev, da bi za nas spet postala človek, in ne le strah vzbujajoča prikazen, je zato to v bistvu roka, ki nam jo ponuja Bog, da bi nas rešil. Takrat se namreč nehamo potapljati, kadar začenjamo verjeti v Boga Rešitelja, ki nas rešuje tudi tako, kot sami nismo pričakovali, tudi po »prikaznih«, neznosnih in nadležnih, za naš okus preveč drugačnih ljudeh, ki stopajo v naše življenje. Zaradi njih namreč sploh vemo, da se potapljamo, da še nismo prišli na drugi breg, a da je tja treba priti.
Kajti pred glasom rahlega šepeta, preden pride Bog, je namreč vihar, je ogenj, je potres, ki lomi skale in ruva drevesa (Prva knjiga kraljev 19,11–12), je nevihta, ki ne divja okoli nas, da bi nas uničila, ampak da bi nas prebudila iz sna. Da bi videli, slišali Boga, ki nas obiskuje in rešuje.
Za vse, ki ljubimo in poznamo Gospoda, je zato ključnega pomena, da ne prenehamo biti dejavni v ljubeči skrbi in ljubečem odnosu do zlomljenega sveta okoli nas. Tako bodo vsi, ki v teh časih iščejo odgovor, ki presega to, kar vidijo in slišijo na televiziji ali berejo v časopisih, dobili priložnost občutiti ljubezen našega Stvarnika in ljubečega Očeta.
Strategija nasprotnika je prestrašiti vse ljudi, tudi kristjane, da od strahu otrpnejo in se vdajo. Apostol Pavel pa nas izzove, da naj nikoli ne odnehamo, temveč vztrajno tečemo življenjski tek vere in smo tako pripravljeni na vrnitev našega Odrešenika. Časi, v katerih živimo, so resda temačni, toda ne pozabimo, da je Luč izvirno prišla v temo! Ohranimo svoj pogled osredotočen na njega in vztrajno hodimo v delih v prid Kraljestvu, katerakoli nam je že zaupal.
Molitev:
Hvala ti, Gospod, da je tvoja beseda v celoti zanesljiva. Hvala ti, da te nobene okoliščine ne morejo presenetiti. Prosim te, pomagaj mi, da sem vedno pozoren na delovanje tvojega Svetega Duha, ki mi kaže, kaj naj delam in kako naj ravnam, da bom vedno pripravljen govoriti o tvoji veličastni slavi ter o razlogih svojega upanja. Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od tebe, Gospod, ki si naredil nebo in zemljo. Ne daj, da bi moja noga omahovala, moj varuh si, ki ne dremlješ. Gospod, ti si moj varuh, Gospod, ti si moja senca nad mojo desno roko. Podnevi me ne bo udarilo sonce, ne luna ponoči. Gospod, varoval me boš vsega hudega, varoval boš moje življenje. Gospod, varoval boš moje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.