Views: 56
»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.« (Pismo Galačanom 6,9–10.18)
Samo en učitelj je hodil po zemlji, ki je govoril in kar je rekel, se je zgodilo, kar pa je storil v tišini, je vredno Očeta. Kdor ima Jezusovo besedo, lahko sliši tudi njegov molk. Lahko rečemo, da je apostol Pavel tej Božji tišini znal dati glas. Njegova najbolj izvirna spoznanja nam pomagajo odkriti pretresljivo novost, ki jo vsebuje razodetje Jezusa Kristusa. Navdihnjen od Svetega Duha je premišljeval Kristusovo skrivnost in jo bližnjim posredoval s svojo ustvarjalno inteligenco. In prav zato je bil sposoben opravljati svoje pastirsko poslanstvo v izgubljeni in zmedeni skupnosti. To je delal z različnimi metodami: občasno je uporabljal ironijo, strogost, blagost. Uveljavljal je svojo avtoriteto apostola, a istočasno ni skrival slabosti svojega značaja. Moč Duha se je zares vtisnila v njegovo srce: srečanje z vstalim Kristusom je osvojilo in spremenilo celotno njegovo življenje in on ga je v celoti posvetil služenju evangeliju. Takšen je bil Pavel.
Pavel ni nikoli pomislil na krščanstvo, ki je brez zagnanosti in energije. Ravno nasprotno. Svobodo, ki jo je prinesel Kristus, je branil z gorečnostjo, ki nas še danes gane, zlasti če pomislimo na trpljenje in samoto, ki ju je moral prestajati. Prepričan je bil, da je prejel klic, na katerega je samo on lahko odgovoril, in Galačanom je želel razložiti, da so tudi oni poklicani k tej svobodi, ki jih je osvobodila vseh oblik suženjstva, saj jih je naredila za dediče starodavne obljube in v Kristusu za Božje otroke. Zavedal se je tveganj, ki jih je prinašalo takšno pojmovanje svobode, vendar pa ni nikoli zmanjševal posledic te svobode. Vernikom je odkrito in pogumno povedal, da svoboda ne pomeni svobodnjaštva in niti ne vodi v oblike domišljave samozadostnosti. Nasprotno, Pavel je svobodo postavil v senco ljubezni in njeno dosledno uresničevanje umestil v službo dejavne ljubezni. Ta celoten pogled je bil postavljen v okvir življenja po Svetem Duhu, ki vodi v izpolnitev postave, ki jo je Bog dal Izraelu, in nam preprečuje ponovni padec v suženjstvo greha.
Vedno obstaja skušnjava, da bi se vrnili nazaj. Ena od opredelitev kristjanov, ki je v Svetem pismu, pravi, da kristjani nismo ljudje, ki se vračajo nazaj oziroma se umikajo.
»Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temveč ki verujejo in ohranijo dušo.« (Pismo Hebrejcem 10,39)
To je lepa opredelitev. Skušnjava je, da bi šli nazaj ali se umaknili, da bi se tako počutili varneje. V primeru Galačanov, da bi se vrnili k postavi in zanemarjali novo življenje Duha. To nas uči Pavel, ko nam in njim sporoča, da ima resnična postava svojo izpolnitev v življenju Duha, ki nam ga je dal Jezus. In to življenje Duha se lahko živi samo v svobodi, krščanski svobodi. To je ena najlepših stvari.
Pri vsakem od nas pa se lahko v zvezi s svobodo pojavi dvojna drža. Po eni strani apostolov nauk v nas vzbuja navdušenje; čutimo se spodbujeni, da bi takoj stopili na pot svobode in »hodili v skladu z Duhom«. Vedno hoditi v skladu z Duhom nas osvobaja. Po drugi strani pa se zavedamo svojih omejitev, saj vsak dan doživljamo, kako težko je biti poslušen Duhu in slediti njegovemu dobrotljivemu delovanju. Takrat nas lahko preplavi utrujenost, ki zmanjša navdušenje. Počutimo se obupane, šibke, včasih odrinjene na rob v primerjavi z življenjskim slogom posvetne miselnosti. Kako se naj odzovemo v tej situaciji? To na najboljši način storimo tako, da si v spomin prikličemo evangelijsko zgodbo o viharju na jezeru. Vera v Kristusa je namreč v tvojem srcu kakor Kristus v čolnu. Poslušaš žalitve, se utrudiš, si pretresen, a Kristus spi. Prebudi Kristusa, pretresi svojo vero! Tudi sredi nemira si zmožen kaj narediti. Pretresi svojo vero. Kristus se bo prebudil in ti spregovoril. Zato zbudi Kristusa v sebi. Veruj v to, kar ti je bilo povedano, in v tvojem srcu bo nastal velik mir.
V težavah smo, kot bi bili v čolnu v času nevihte. In kaj so storili apostoli? Prebudili so Kristusa. Prebudi Kristusa, ki spi; ti pa si sredi nevihte. A on je navzoč. Edino, kar lahko storimo v težkih trenutkih, je, da prebudimo Kristusa, ki je v nas, vendar spi, kot je spal takrat v čolnu. V svojem srcu moramo prebuditi Kristusa in šele potem lahko premišljujemo o stvareh z njegovim pogledom, saj on vidi onkraj nevihte. Skozi njegov mirni pogled lahko vidimo panoramo, ki si je sami ne moremo niti predstavljati.
Na tej zahtevni, a zanimivi poti nas apostol opominja, da si ne smemo privoščiti utrujenosti pri delanju dobrega. Ne utrudite se, ko delate dobro. Zaupati moramo, da Duh vedno prihaja na pomoč naši šibkosti in nam daje podporo, ki jo potrebujemo.
»Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Pismo Rimljanom 8,26)
Zato se naučimo pogosteje klicati Svetega Duha! Molitev k Svetemu Duhu je spontana: priti mora iz našega srca. V težkih trenutkih moramo prositi: »Pridi, Sveti Duh.« Ključna beseda je »Pridi«. Pridi. A povedati jo moramo mi, s svojimi besedami.
»Pridi, ker sem v težavah. Pridi, ker sem v temi. Pridi, ker ne vem, kaj naj storim. Pridi, ker bom padel. Pridi. Pridi.« To je beseda Duha. Klicati Duha. Naučimo se pogosteje klicati Svetega Duha.
Z navzočnostjo Duha varujemo svobodo. Svobodni bomo, svobodni kristjani, ne priklenjeni na preteklost v slabem pomenu besede, ne priklenjeni na stare prakse in star način življenja, temveč se odprtih src odpiramo novemu življenju, ki ga je on ustvaril v nas.
»Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17)
Krščanska svoboda nas dela zrele. Molitev nam bo pomagala hoditi v Duhu, v svobodi in veselju, kajti ko pride Sveti Duh, pride veselje, pravo veselje. Tudi vsakdo od nas, v katerem prebiva Sveti Duh, s svojo prisotnostjo prinaša veliko veselje in radost.
»V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva.« (Evangelij po Luku 1,14)
Z.M.