Hits: 13
Nebeško kraljestvo ima svojo notranjo logiko
»Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: ›Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?‹ In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: ›Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.‹ In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil.« (Evangelij po Marku 6,1–6)
Od kod njemu ta modrost in čudeži? Mar ni to tesarjev sin, mar ne poznamo njegovih bratov in sester?
Kaj nam pove današnji odlomek? Kako običajno gledamo na ljudi okrog sebe? Če se med seboj približno poznamo, se najprej poznamo prav po naših družinskih lastnostih. Aha, rečemo, ta pa je tam doma. Ja, tisti pa so taki in taki. In že vemo, kam kdo sodi, mar ne? Približno vemo, kakšen je in kaj lahko od njega pričakujemo. Verjetno smo že vsi kdaj doživljali kaj podobnega.
V tem je nekaj dobrega, pa verjetno tudi nevarnost. Kaj je dobrega v tem, da že vnaprej vemo, s kom imamo približno opraviti? Če to ponazorimo na primeru učencev v šoli. Dobro je, na primer, da od tistega, ki največkrat ne zna več kot za 3, ne zahtevamo, da blesti v svojem znanju. Mogoče mu učenje ne gre ravno najbolje od rok, bolj pa se znajde pri delu. Tako ga spodbujamo, da se uči, pa hkrati tudi razumemo, da mu ne gre. In tisti, ki ima vedno petice? Kaj naj s tistim? Spodbudimo ga, naj se pridno uči, naj pokaže, kar zmore, a naj se pri tem ne baha. To je Božji dar, zaradi katerega pa naj ne ponižuje drugih.
V čem pa je nevarnost predalčkanja? Na kakšno nevarnost želi opozoriti tudi Bog s tem, ko se pojavi med nami kot tesarjev sin? Na resno nevarnost, da ne bi videli neskončnih možnosti, ki jih je Bog dal vsakemu človeku. Da ne bi pozabili, da Bog preseneča. Vsi smo poklicani, da iz sebe naredimo čim več, da v sebi uresničimo srečo, po kateri hrepenimo.
Predalčkanje nam je domače, a ne vedno koristno, zato je pomembno, da se ga trudimo presegati. Vse prevečkrat se namreč zalotimo v naslednjih stališčih:
- on pa tega ne bo sposoben razumeti,
- on mora biti skupaj s tem in tem,
- on tega ne zmore ipd.
Vse to je sicer lahko deloma tudi res, vprašanje pa je, ali je to čisto vsa resnica. Ali se ravno za tem ne skrivajo izredne možnosti za vsakega od nas? Da presegamo samega sebe? Pravim presegamo, ne pa uničimo. Po mojem je zelo pomembno, da smo pozorni na zmožnosti vsakega od nas in smo drug drugemu v spodbudo, da lahko vsak svoje talente kar se da uresniči. Ja, prav pa je, da v vsakem vidimo vedno znova neomejene možnosti, ki jih je v nas položil Bog. Dejansko smo v polno življenje, celo k svetosti, poklicani prav vsi in ta svetost nima meja!
Današnji odstavek naj nam bo v izziv, da ljudi ne bomo »popredalčkali«, ampak v vsakem videli možnost za svetost. Gre torej za prizadevanje razviti v sebi vse, kar je mogoče. V zavesti imejmo gorčično zrno. Samo Bog ve, kako veliko drevo bo zraslo iz njega. Naj bo današnji odstavek izziv, da verjamemo v možnosti bližnjega, izziv, da zaupamo Bogu, da verjame v nas, in izziv, da zaupamo drug drugemu pri uresničevanju njegovih načrtov.
Ko namreč razmišljamo o nebeškem kraljestvu, se nam postavljata vprašanji velikosti in pomembnosti. Gorčično seme ne sodi med najplemenitejša semena. Pravzaprav je to majhno in neugledno seme, toda iz njega zraste kar zajetno zelišče – drevo. Ptiči lahko pristanejo na njem in si celo naredijo gnezda. Kdo bi si mislil! Na podoben način je lahko z majhno stvarjo v našem življenju. Nekaj neuglednega in na videz nepomembnega je lahko v Božjih očeh še kako dragoceno.
Sprijaznimo se; stvari v življenju niso vedno jasne. Ni vse, kar se zdi pomembno, vedno pomembno in niti to, kar se zdi majhno, ni nujno zanemarljivo. Nebeško kraljestvo, ki mu želimo pripadati, ima svojo notranjo logiko, ki se je moramo ljudje šele naučiti. Tega pa se lahko naučimo le tako, da se učimo iz izkušnje in s prepuščanjem sodbe Bogu.
MOLITEV:
Gospod, Aba, Očka, ko gledam na svoje življenje, o Bog, vidim v njem stvari, ki so dobre, in tudi stvari, ki so nejasne ali celo slabe. Težko mi je razločiti med enim in drugim. Toda, Gospod, tebi želim zaupati, zaupati, da vodiš moje in naše življenje tako, da se bosta na koncu izkazali tvoja modrost in tvoja pravična sodba. Morda se mi moje življenje zdi zanemarljivo, a ne želim o tem soditi sam. V tvojih očeh je namreč tisto, kar se zdi majhno in nepomembno, lahko pomembno in rodovitno. Gospod, prosim te, daj, da bo moja vera polna dobrih del, da bo prijateljstvo s teboj sad ljubezni v vsem, kar delam, v sreči in v trpljenju. Naj bo moja vera trajno pričevanje tvoje prisotnosti in stalna hrana za življenje v upanju. Prosim te, daj, da bo moja vera ponižna, taka, ki ne išče temeljev v človeški modrosti, ampak v tvoji milosti in lepoti križa, naslonjena na moč Svetega Duha, ki deluje v tvojem telesu – cerkvi. Hvala ti, ker na nas gledaš kakor na ude tega telesa in vsakega posebej neguješ in vzdržuješ ter mu daješ rast v skladu z njegovim klicem in poslanstvom. Prosim te, pomnoži vero nam vsem, ti, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.