Views: 42
Zaupaj Božji ljubezni
»Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu. Zagledali so ga od daleč̌, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: ›Glejte, tam prihaja sanjač̌! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: »Divja zver ga je požrla.« Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!‹ … Jožef jim je rekel: ›Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.‹ Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.« (Prva Mojzesova knjiga 37,17–20; 50,19–21)
Eno velikih čudes Božje suverenosti in njegove veličine se odraža v tem, da je njegovo delovanje nevidno, a ga je hkrati moč prepoznati skozi dogodke v naših življenjih. To njegovo delovanje se na mogočen način kaže tudi v Jožefovem življenju, ki je bilo zaznamovano s pretresljivimi dogodki, ki jih je najprej doživljal v svoji družini, kasneje pa tudi v Egiptu, ko je tam desetletja preživel v izgnanstvu. Celo ko je doživljal neuspeh za neuspehom in razočaranje za razočaranjem, je zaupal, da ga Bog nekako vodi v izpolnitev večjega namena.
Zgodba o Jožefu nam kaže Božjo skrivno, a odločno moč, ki deluje skozi človeška prizadevanja, toda istočasno tudi v nasprotju s človeškimi izrazi in hrepenenji po lastni moči … V zgodbi tako spoznamo, da Bog svoj namen uresničuje skozi delovanje egiptovskega kraljestva, toda istočasno kljub nasprotovanju tega kraljestva. Božje delovanje se odraža skozi Jožefovo življenje in življenje njegovih bratov, toda hkrati v nasprotju z njihovimi naklepi in njihovo voljo … Spoznamo, da zlobni človeški naklepi ne morejo preprečiti izvršitve Božjega načrta. Prej nasprotno, saj človeški naklepi nevede pospešujejo izvršitev Božjega načrta.
Iz Božjega rešujočega delovanja se naučimo, da moramo Bogu dopustiti, da nas pouči, da je edini način, na katerega se lahko otresemo preteklosti, da jo uporabimo in iz nje naredimo prihodnost. Bog namreč nikoli ne zavrže ničesar iz našega življenja.
S tem ko se Bogu predamo, ne zavrže ničesar iz naše preteklosti, saj je on vsemogočni Bog!! Prav nasprotno, Bog vsako našo napako, greh in stranpot, ki smo jo ubrali na življenjski poti, uporabi tako, da jo spremeni v naš prihodnji blagoslov. Večji del tega, kako Bog vse to naredi, ostaja skrivnost. Mi smo preprosto povabljeni, da zaupamo njegovi dobroti in ljubezni. »Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake.« (Job 34,21) »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Pismo Rimljanom 11,33)
Zapomnimo si, da naša rešitev ne pomeni, da smo se mi nekako uspeli dokopati do Boga ali ga uspeli zgrabiti in smo tako z lastnim prizadevanjem dosegli večno varnost in odrešitev. Ne, nikakor ne. Naša rešitev je delo Boga, naša rešitev je posledica tega, da nas je Bog ljubeče in nepopustljivo objel ter nas sedaj ljubeče drži v svojem objemu. »Kdo ti namreč more dati prednost? Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (Prvo pismo Korinčanom 4,7)
Je vse preveč neverjetno in lepo in se vse to sliši kot kakšna bajka? Apostol Peter odločno zavrne sleherni dvom o tem, da Jezus morda nekako ne bi imel te moči, da izvrši naše odrešenje. Ne, tako Jezusov prihod kot tudi naša rešitev sta gotova in ne zgolj neka lepa pripoved. DOVOLIMO, da ta resnica in realnost »kot zvezda danica v vsej polnosti zasije v naših srcih«. DOVOLIMO, da njegova BESEDA razsvetli vse naše dvome in vse temne kotičke v naših srcih.
»Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: ›To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.‹ In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je preroška beseda za nas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.« (Drugo Petrovo pismo 1,16–21)
Katerega vaših upov, hrepenenj in sanj se spomnite, ko se zaveste, da Bog nikoli ničesar ne zavrže? Pobrskajmo po spominu in mu dopustimo, da jih uporabi v naš blagoslov.
MOLITEV:
Aba, Oče, prosim te, okrepi mi vero v tvojo dobroto in ljubezen. Postavil si me v določeno družino, v določen kraj in trenutek človeške zgodovine. Vse, kar imam, sem prejel od tebe. Ker ne morem videti vsega, kar vidiš ti, mi – prosim – danes pomagaj počivati v tvoji ljubezni in zaupati tvoji moči. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.