Hits: 13
»Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. 2 ›Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. 3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. 4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: »Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!« 5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. 7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. 8 Nato je rekel svojim služabnikom: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. 9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« 10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. 11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. 12 Dejal mu je: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« Ta pa je molčal. 13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« 14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.‹« (Evangelij po Mateju 22,1–14)
S pripovedjo prilike o svatbeni gostiji v današnjem odlomku Jezus oriše načrt, ki si ga je Bog zamislil za človeštvo. Gre za pripoved o kralju, »ki je napravil svatbo svojemu sinu« (v. 2) in je podoba Očeta, ki je predvidel za vso človeško družino čudovito praznovanje ljubezni in občestva za svojega edinorojenega Sina. Dvakrat je kralj poslal svoje služabnike, da bi poklicali povabljene, a ti so to zavrnili, niso hoteli iti na praznovanje, ker imajo druge stvari v mislih. Ne zanima jih praznovanje, saj mislijo na njive in na posle. Bog je poslal svojega sina na svet, da bi zbral svoje ljudstvo in ga povezal v eno družino. Jezus je tako tri leta hodil po zemlji in nagovarjal ljudi. Kdo se je odzival, s kom je sedal na gostijo? Gostija je bila običajno s tistimi, ki so spoznali v njem Božje odrešenje, ki so na njegovo besedo obrnili smer svojega življenja. Sledili so mu: »javno prepoznani grešniki«, prostitutke, cestninarji, gobavi, obrobni, pa tudi učenci, ki so v njem prepoznali Odrešenika. Farizeji, ki so bili uradni razlagalci Božje besede, pa so protestirali. Spraševali so ga, s kakšno oblastjo to dela in zakaj ne upošteva njihove avtoritete. Če smo pozorni, prilika izpostavlja zelo jasen problem. Povabljeni zavračajo gospodarja: eni niso hoteli, drugi se niso zmenili, tretji so služabnike pobili. Tisti brez svatovskega oblačila pa ignorira gostitelja. Torej gre vedno za zavračanje gospodarja.
Večkrat se tudi mi s svojimi interesi in materialnimi stvarmi zoperstavimo Gospodu, ki nas kliče – in kliče nas na praznovanje. Toda kralj iz prilike noče, da dvorana ostane prazna, saj želi podariti zaklade svojega kraljestva. Zato reče služabnikom: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (v. 9). Tako se torej obnaša Bog. Ko je zavrnjen, namesto da bi se vdal, začne znova in začenja klicati tiste, ki se nahajajo na razpotjih, pri tem pa ne izključi nikogar. Nihče ni izključen iz Božje hiše.
Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist Matej, označuje skrajni konec ceste oziroma tiste točke, na katerih se zaključijo mestne ulice ter se začnejo poti, ki vodijo na podeželska področja, kjer ni poseljeno, kjer je življenje zelo bedno. K temu človeštvu razpotij pošilja kralj iz prilike svoje služabnike v prepričanju, da bo našel ljudi, ki bodo pripravljeni sesti za mizo. Tako se svatovska dvorana napolni z »izključenimi«, s tistimi, ki so zunaj, ki se niso zdeli nikoli vredni udeležiti se praznovanja, svatovske gostije. Še več, gospodar, kralj pravi poslanim: »Pokličite vse, dobre in hudobne. Vse!« Bog kliče tudi hudobne. »Hudoben sem, toliko tega sem storil …« Kliče te: »Pridi, pridi, pridi!« Jezus je šel na kosilo s cestninarji, ki so bili »javni grešniki«, in tam so bili tudi hudobni. Jezus, Bog se ne boji naše ranjene duše zaradi številne hudobije, saj nas ljubi in nas vabi.
Cerkev je poklicana, da doseže današnja razpotja, torej krajevna in bivanjska obrobja človeštva, tiste kraje ob robu, tiste situacije, v katerih so utaborjene in živijo brez upanja »cunje« človeštva. Gre za to, da se ne prepustimo udobnim in običajnim načinom evangeliziranja, ampak odpremo vrata svojega srca in skupnosti vsem ter jim pričujemo z dejavno ljubeznijo, saj evangelij ni pridržan samo za nekaj izbrancev. Tudi tiste, ki so na obrobju, tudi če jih družba zavrača in zaničuje, ima Bog za vredne svoje ljubezni. Za vse pripravlja svojo gostijo, tako za pravične kot za grešnike, za dobre in slabe, za izobražene in neizobražene.
Kljub temu pa Gospod postavlja en pogoj. Treba je nositi svatovsko obleko. Vrnimo se k priliki. Ko se je svatovska dvorana napolnila, je prišel kralj ter začel pozdravljati povabljene »zadnje ure«. Zagledal je enega med njimi, ki je bil brez svatovskega oblačila, neke vrste kratkega plašča, ki ga je ob prihodu kot dar dobil vsak povabljeni. Ljudje so prihajali tako, kot so bili oblečeni, kot so bili lahko oblečeni. Niso se oblekli v praznična oblačila. A pri vhodu so jim dajali neke vrste »kratek plašč«, torej darilo, zastonjsko darilo. Ta, ki ga ni imel, je zavrnil dar, ta zastonjski dar, in se je sam izključil. Tako kralj ne more storiti nič drugega, kot da ga vrže ven. Zakaj? Ker ni sprejel daru, saj je Jezusov klic, Božji klic, dar. Je dar, je milost. Ta človek je sprejel povabilo, a se je zatem odločil, da to zanj nima nobenega pomena, saj je bil samozadosten in ni imel nobene želje, da bi se spremenil ali se pustil Gospodu spremeniti. Svatovsko oblačilo, ta kratki plašč, ki je dar, darilo, namreč predstavlja usmiljenje, ki nam ga Bog zastonjsko podari. Božje povabilo, ki te pripelje na praznovanje, je milost. Brez milosti ne moreš storiti niti enega koraka v krščanskem življenju. Vse je milost. Ne zadostuje sprejeti povabilo k hoji za Gospodom, treba je biti na razpolago za pot spreobrnjenja, ki spremeni srce. Oblačilo usmiljenja je dar, ki nam ga Bog nenehno podarja, je zastonjski dar njegove ljubezni, je ravno milost. Treba pa ga je sprejeti s čudenjem in veseljem.
Kako naj prenesemo priliko v današnji čas? Prilika govori o Bogu, ki nas vabi na svatbo življenja. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni vzeti zares njega samega in ali vzamemo zares pravila svatovanja. Ko se ustavim ob tej misli, se vprašam, ali sploh imamo pred očmi, da nas Bog povezuje v eno samo družino, nas vabi na eno samo svatbo, v eno dvorano, z enotnim svatovskim oblačilom? Mar nismo tudi kristjani razdrobljeni, kakor da bi vsak imel svojega Boga, svojega gospodarja? Varno razdaljo živimo že leta, ne šele v tej epidemiji. Vsak seda za svojo mizo in si postreže po svoje. Pa ne le verniki. Tudi za duhovne voditelje se zdi, da so vsak na svojem koncu.
Bog nas vendarle vabi za eno mizo, k isti svatbi. Potrebno pa je eno: vzeti zares njega samega. On je gospodar, ki vodi pravila svatbe. Svatovsko oblačilo je brezkompromisno spoštovanje Gospodarja – Boga. Kako? Božja beseda je merilo! Če bo v nas živa želja, da bi sledili Božji besedi, se ob njej uravnavali, nam bo Bog sam odpiral razum, da ga bomo razumeli. Božja beseda je resnica in je nujno merilo zvestobe Bogu. Ni mogoče hoditi z njim, če se ne zmenimo za svojo laž ali laž bližnjega. Resnica ne pozna diplomacije, bolj ali manj primernih trenutkov. Resnici je treba vedno slediti, kajti Jezus je resnica.
Jezus zase jasno pove, da je poleg resnice tudi pot. Ko se nekdo ustavi, ko ne gre naprej, ko se vkoplje v svojem prav, ne da bi sledil resnici, se zaradi njega ne smemo še sami ustaviti. Iti je treba naprej, pa če vse stoji. Svatba je na poti v življenje. Če se utaborimo, bomo svatbo zamudili ali pa nanjo prišli brez svatovskega oblačila.
In nenazadnje je Jezus življenje. Vedno ko nam zmanjka veselja, ga moramo iskati. Nismo ustvarjeni za mrtvilo, za obup. Bog sam prinaša upanje, življenje, veselje. Če tega ni, je odgovor spet on sam. Gospodar, ki nas vabi na svatbo. Če ni veselja, pomeni, da smo izgubili stik z Bogom.
Ob današnjem odlomku se zato sprašujem: Ali vzamemo resno Gospodarja, ki nas vabi na svatbo? Ali je Bog zares naš Bog ali bi moral slediti našim muham? Ali je povabilo na svatbo za nas pot k neprestanemu spreobračanju ali potrjevanje svojega prav? Naj nam do odgovorov pomaga poglobljeno razmišljanje ob Božji besedi. Če nas nagovori, se odzovimo tako, da nanj odvržemo sleherno breme, ki nas utesnjuje, in z vsem srcem sprejmimo njegovo svatovsko oblačilo – njegovo milost.
Z.M.