Views: 40
»Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. 52 Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; 53 vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. 54 Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: ›Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?‹ 55 Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. 56 Nato so odpotovali v drugo vas. 57 Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: ›Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.‹ 58 Jezus pa mu je dejal: ›Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.‹ 59 Nekomu drugemu pa je rekel: ›Hôdi za menoj!‹ A ta je dejal: ›Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.‹ 60 Rekel mu je: ›Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!‹ 61 Spet drug mu je rekel: ›Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.‹ 62 Jezus pa mu je dejal: ›Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.‹« (Evangelij po Luku 9,51–62)
Jezus je z učenci na poti v Jeruzalem, ker »so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa«. Približuje se čas trpljenja in križa, pred tem pa Jezus stori dve stvari: trdno se odloči iti v Jeruzalem, torej sprejme Očetovo voljo, in gre naprej ter nato to naznani tudi učencem.
Jezus si je samo enkrat dovolil prositi Očeta, naj malo oddalji ta križ – ko je v vrtu na Oljski gori rekel: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Pokoren je in dela to, kar želi Oče. Odločen in pokoren in nič več. In tako vse do konca. Gospod vstopa v potrpežljivosti … Vstopa v potrpežljivosti. To je primer poti, ki ne pomeni samo umreti zaradi trpljenja na križu, ampak hoditi v potrpežljivosti.
Vendar pa ob tej njegovi odločitvi o poti proti Jeruzalemu in križu učenci ne sledijo svojemu Učitelju, kakor beremo v različnih evangelijskih odlomkih. Včasih niso razumeli ali niso želeli razumeti, ker so se bali; drugič so prikrivali resnico ali so se na različne načine razgubili naokrog; ali pa so, kakor beremo v današnjem odlomku, iskali izgovor za to, da ne bi mislili na to, kar je čakalo Gospoda. »Hodil bom s teboj Gospod, a dovoli mi, da prej naredim to in ono …«
In Jezus je bil sam. Nihče ga ni spremljal pri tej odločitvi, ker nihče ni razumel Jezusove skrivnosti. Jezus doživi samoto na poti v Jeruzalem: ostane sam. In to vse do konca. Pomislimo, da so ga učenci zapustili, da ga je Peter zatajil … Sam. Evangelij nam pravi, da se mu je prikazal le angel iz nebes, da bi ga krepčal v vrtu na Oljski gori. Samo ta družba. Sam. Vprašajmo se: Zakaj je Jezus ostal sam?
Težava, ki so jo imeli njegovi učenci, je v prepričanju, ki si ga pogosto delimo tudi mi danes, da je dobro in polno življenje tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje tisto, ki je polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato se moramo spominjati tudi Jezusovega trpljenja in ob prebiranju te krute zgodbe naj bi jasneje razumeli, si pustili dopovedati, da je sestavni del življenja tudi trpljenje. Ne kot nekakšen popolnoma nesmiselni in nepotrebni privesek, kar je treba pač vsake toliko prestati, temveč da je trpljenje na pravem mestu, kjer je, da je namenjeno nečemu enako pomembnemu kot uspehi in potrditve. Da ima pomembno vlogo, da se v njem nekaj zgodi, ne samo človeku samemu, tudi svetu, v katerem živi, namreč odrešenje. Tako verujemo, ko gledamo Kristusa v njegovem trpljenju. Ker je takrat, kadar je človek nemočen, morda še najbolj dojemljiv za ideje in navdihe Boga. »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Evangelij po Marku 14,36)
Samo da nas v vsem tem ne bi premagal strah. Kajti ta je resnični uničevalec življenja, ne pa bolezen, ne trpljenje, ne smrt. Ti človekovo upanje kvečjemu polnijo, k iskanju smisla ga pehajo in iskanju nasploh. Strah pred vsem tem, strah pred izgubo moči, ki jo človek v vsem tem nesprejemljivem doživlja, strah pa upanje ubija. Od tod nam ta velika apatija v današnjem času. Ne, nismo na prvo mesto postavili zdravja, ampak strah. Ta je tisti, ki usmerja naše odločitve in nas zapira pred življenjem.
Življenje pa ni samo v tem, da si zdrav, ampak da živiš. Celo, če umreš. Da za uresničitev svojega poslanstva, za življenje po svojih vrednotah tudi trpiš, tudi umreš, če je treba. Ker je življenje vendar celo v smrti, ko umiraš za nekoga. Za to pa je treba na svojem obzorju imeti Boga, razumeti, da je ta večji od tvojega življenja in vsake tvoje sposobnosti in napake. Potemtakem biti brez moči ni obupno, ampak odrešujoče, ko mu končno pustiš, da te vodi, kamor moraš priti, četudi to ni kraj, kamor si želiš ali si načrtoval priti. In ti samo veruješ, tudi če ti vse okoli tebe pravi: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.« (Evangelij po Marku 15,31) To je upanje: imeti kraj groba tudi za kraj vstajenja.
Dobro je, da si vzamemo nekaj časa za to, da premišljujemo o Kristusu, ki nas je zelo ljubil, ki je hodil sam križu naproti, sredi nerazumevanja učencev. Misliti nanj, videti, se zahvaliti Kristusu, pokornemu in pogumnemu, ter se pogovarjati z njim, ga prositi, da nam razodene skrivnost svoje odločnosti, potrpežljivosti in pokornosti.
Z.M.