Hits: 30
Rane, ki jih je Kristus vzel v nebo. »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Janez 20,27)
O Jezusovem telesu vstajenja vemo nekaj dragocenih podrobnosti. To je bilo isto telo, v katerem je umrl, in kljub temu ni bilo samo obujeno temveč tudi spremenjeno. Jezus je še vedno bil človek, a zdaj poveličan. To, kar je bilo posejano v propadljivosti, je bilo obujeno v nepropadljivosti (1. Korinčanom 15,42). Lahko je šel skozi vrata in stene (Jn 20,26), a lahko je zaužil tudi preprosto hrano (Luka 24,42–43). Njegovo »naravno telo«, ki je umrlo na Golgoti, je bilo spremenjeno v »duhovno telo« (1. Korinčanom 15,44), dovolj novo, da ga tisti, ki so ga najbolje poznali, sprva niso prepoznali (Luka 24,16+37; Janez 20,14 in 21,4), a tudi kmalu so vedeli, da je to res on (Luka 24,31; Janez 20,16+20 in 21,7).
Med nekaj očarljivimi podrobnostmi, ki jih imamo, so ena najbolj zanimivih njegove brazgotine.
»Glej moje roke«
Brazgotine so bile glavni način, kako je učencem potrdil, da je resnično on, v istem telesu, zdaj vstal in bil preoblikovan. Ko se jim je Jezus prvič prikazal kakor je zapisano v Lukovem evnageliju, »Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha« (Luka 24,37). Nato jim je pokazal brazgotine.
»Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. (Luka 24,39–40)
Apostol Janez piše o tem, da je Jezus učencem “pokazal svoje roke in svojo stran” (Janez 20,20) ter o dvomu Tomaža: »Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.« (Janez 20,24). Tomaž je vztrajal, da mora videti Jezusove brazgotine, da bi potrdil, da gre v resnici za njega. V Božji potrpežljivosti je Jezus čakal osem dni, da je odgovoril na Tomaževo molitev, in ko ga je končno obiskal, mu je ponudil brazgotine. Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Janez 20,27)
Zaklad v brazgotinah
Če nam Luka in Janez ne bi povedala o brazgotinah, bi verjetno domnevali, da slavnega, vstalega telesa ne bi bilo. Na prvi pogled se zdijo brazgotine presenetljiva lastnost izpopolnjenega človeka v novem svetu. Pravzaprav na začetku zveni kot okvara. Mar ne bi pričakovali, da bi takšna nadgradnja – od pokvarljivega telesa, zasnovanega za ta svet, do nepokvarljivega telesa, zasnovanega za naslednji svet – pomenila, da ne bo več nosil znamenj trpljenja na tem svetu?
Lahko bi domnevali, da bi se Bog odločil odstraniti brazgotine iz večnega poveličanega telesa njegovega Sina, toda brazgotine so bile Božja ideja. Ustvaril je človeško kožo tako, da se tudi občutne poškodbe lahko zacelijo. Nekatere naše brazgotine imajo malo pomena, nekatere pa imajo veliko za povedati, bodisi na našo sramoto ali na našo slavo, odvisno od poškodbe. To, da Luka in Janez tako nazorno pričata o Jezusovih brazgotinah vstajenja, pomeni, da niso pomanjkljivost, ampak slava. Kaj je zaklad, ki nas čaka vso večnost v vidnih, slavnih Kristusovih brazgotinah?
Glejte njegove roke in stran
Jezusove brazgotine nam govorijo, da On pozna našo bolečino. Postal je človek, »narejen kot [mi] v vsakem pogledu« (Hebrejcem 2,17), da je kot eden izmed nas lahko trpel z nami in za nas, ko je nosil naše človeške grehe, da bi umrl namesto nas. Njegove brazgotine nas spominjajo na to, da On pozna človeško bolečino. Pastor in pesnik Edward Shillito (1872–1948), ki je bil priča grozotam prve svetovne vojne, je našel tolažbo v pesmi »Jezus brazgotin«, in je vedel, kaj pomeni trpeti v človeškem telesu.
Nebesa nas plašijo; preveč so mirna;
V vsem vesolju nimamo kraja.
Bolijo nas rane; kje je balzam?
Gospod Jezus, po tvojih brazgotinah zahtevamo tvojo milost.
Ker se je odločil trpeti za nas, nam Jezusove brazgotine pripovedujejo tudi o njegovi ljubezni in ljubezni Očeta. »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rimljanom 5,8). Avtor pesmi Matthew Bridges je videl ljubezen v brazgotinah in ga okronal za “Gospoda ljubezni” v svoji himni iz leta 1851:
Kronaj ga, Gospoda ljubezni!
Glej njegove roke in stran.
Bogate rane, še vidne zgoraj,
V lepoti proslavljene.
Jagnje, ki je bilo žrtvovano
Končno nam Jezusove brazgotine – kot zaceljene rane – za vedno povedo o naši končni zmagi v Njem. Ko se nam v knjigi Razodetje odpira to končno zmagoslavje, je naš obrazgotinjen Odrešenik – Jagnje, ki je bilo žrtvovano –, ki stoji v središču nebes in sedi s svojim Očetom na samem prestolu vesolja (Razodetje 7,9–10+17 in 22,1+3).
Od tiste prve predstavitve kot »Jagnje kakor zaklano« (Razodetje 5,6), je bil Jezus omenjen (še 27-krat) kakor »Jagnje.« Nebesni častilci padejo pred njega in pravijo: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano!« (Razodetje 5,12), knjiga življenja pa naj bi bila »knjiga življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano« (Razodetje 13,8 in 21,27).
Daleč od pozabe na njegovo trpljenje in prelivanje krvi je presenetljiva slava več kot primerjava, da ga njegovo ljudstvo za vedno slavi kot Jagnje, ki je bilo žrtvovano. Jagnje z brazgotinami, v čigar krvi so ga oprali (Razodetje 7,14), in čigar kri, ko se je prelila skozi njegove še vedno vidne brazgotine, je premagalo Hudiča (Razodetje 12,11).
Večno ga bomo častili z lepoto njegovih brazgotin, ki niso okvara v očeh odrešenega, temveč slava brez primerjave za odrešene grešnike.
Povzeto po spletni strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti