Views: 21
»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Evangelij po Mateju 15,1–13)
Ob prebranem odlomku se poraja naslednje vprašanje: če svetilke svetijo zaradi olja, zakaj pa sveti človek?
Na to vprašanje skušajmo odgovoriti skozi odgovore na dodatna tri podvprašanja, ki so povezana z dejstvi, o katerih izvemo iz odlomka:
»Ker se je ženin mudil.« – Kdo je tisti, ki lahko zamuja?
»Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.« Kako izbirati, kdaj se je treba na določene dogodke pripraviti z zalogo in kdaj nekaj narediti s tveganjem, da se ne bo izšlo, če pride kaj nepričakovanega vmes.
Nespametne device so se celo noč navduševale nad lepoto plamena svojih svetilk, ki je gorel samo zanje, pozabile pa so na to, komu so namenjene. Kdaj sem torej sam sebi dovolj in všeč in kdaj stvari opravljam za druge?
Skupaj se ustavimo ob teh treh stvareh. Pogosto spregledamo, da ženin zamuja. Še več, ženin se ne opraviči. In to še ni vse. Ženin ne spusti na svatbo tistih, ki jim je zmanjkalo olja, a zmanjkalo jim ga je, ker je zamujal prav on sam. Kazen za zamujanje torej plačajo povabljene device, ne pa ženin, ki je zamujal!? Ja, prosim, kako?? Halo!!??
Ob tem pomislim na situacije v življenju, ko se mi zdi, da nisem kriv, da se stvari slabo končajo. Težko je sprejeti, če si leta prizadevaš za dobro, rezultata pa ni. Kljub temu da vabimo na svatbo, ni svatbe ne zame ne za bližnje, ljudje so užaljeni, dobro delo pa je onemogočeno ipd. Mislim si, da se podobno lahko počuti dekle ali fant, ki si prizadeva, da bi odnos zaživel, pa odnos vseeno propade. Zdi se, da je nagrada za trud polom. Nihče se ti ne opraviči. Še kriv si. Podobno je, če razpade zakonski odnos ali če vzgoja pripelje do »izgubljenih« sinov. Nazadnje nosiš kazen, da ne moreš na »svatbo«, »ker nisi imel olja.«
Ali je olje za svetilke moje prizadevanje ali kaj drugega? Kot kristjan vem, da je za vsem Bog, ženin, ki zamuja in ne prinaša opravičila. Mislim si, da je olje moja vera. Kljub razočaranjem hočem verjeti, da je Bog dober, ne krivičen. Položaj je po človeško gledano polom, vendar je Bog tisti, ki vidi globlje in bolje. S takšnimi situacijami nas Bog izziva, da pomislimo na olje vere, da je on vedno dober in vedno vabi na svatbo. Ne smem se zaganjati v delo, v odnose, ne da bi pustil prostor Bogu, da zamuja, da ne pride oziroma se ne opraviči.
To je že nadaljevanje druge točke, ko skušamo razvozlati naslednje vprašanje: Kako izbirati, kdaj se je treba na določene dogodke pripraviti z zalogo in kdaj nekaj narediti s tveganjem? Kako nam je všeč naslednje stališče: Vedno moram narediti vse, kar je v moji moči, a hkrati ne izgubiti izpred oči resnice, da je Bog tisti, ki vse vodi. Nazadnje sem poklican, da rečem kakor hlapec, ki streže gospodarju: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Evangelij po Luku 17,10)
Gre za neprestano zavest, da smo pravzaprav ves čas služabniki, ne gospodarji življenja. Ne moremo sesti za mizo in pričakovati, da nam bo življenje postreženo. Ne smemo zbirati zase in na zalogo, ves čas moramo biti budni in razmišljati, kaj od nas pričakuje Bog. In prav to nas dela zares žive. Šele potem se lahko lotevamo pravih stvari.
Zdi se, da je čas epidemije razkril prav te naše zgrešene investicije. Kako težko je tistemu, ki mu delo pomeni vse, pa se nikoli ni znal ustaviti, sedaj pa zaradi razmer ali zdravja ne more delati. Kako težko je, če smo razmišljali le o zaslužku, pa je epidemija pobrala vse ipd. Kako težko je, če smo bežali pred drugimi, sedaj pa smo privezani drug na drugega. Veliko je tega, kar življenje prej ali slej prinese, razodene in razkrije. Pravzaprav ničesar ne moremo delati na zalogo, ves čas pa moramo razmišljati, kaj od nas pričakuje Bog, sedaj, ta trenutek.
Tu pa je že tretji odgovor. Življenje ni v tem, da se vrtimo okrog sebe, ampak da služimo Bogu in tistim, ki nam jih Bog postavlja na pot.
Tako lahko spoznamo, da je »olje« navsezadnje vera, ki se kaže v služenju. Še več, je veselje nad služenjem in samim ženinom. Življenje ni v pričakovanju, da bomo praznovali na tuj račun, ampak v veselem služenju na svatbi, ki jo vsem pripravlja ženin.
In kakšen je naš odnos z ženinom? Ali imamo kakšne posebne razloge, da se veselimo njegovega prihoda? Kaj pa devici, ki zaradi svoje nespameti, svoje zagledanosti vase ni mogla na svatbo, še preostane? Razmislimo o tem v luči naslednje vrstice. »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Evangelij po Janezu 15,5)
Kaj bi nam torej ostalo, če ne bi prišli na svatbo, ker bi se nam življenje vrtelo okoli nas samih, naše preračunljivosti in zasledovanja zgolj lastnih ciljev ter zato ne bi utegnili služiti Bogu ter ne bi mogli vzpostaviti tesnega, pristnega odnosa z ženinom? Kristus, ženin, odločno pravi: »Nič.« Ko se zavemo, da brez njega ne bo šlo, potem ni več vprašanje, ali je vredno ohraniti živo vero. Ne spreglejmo pa, da gre pri tem odnosu z ženinom za »ostajanje v njem, da bi on tako ostal v nas.« Naj nam zato veselje v pričakovanju ženinovega prihoda nikar ne ugasne.
Z.M.