Hits: 40
Zvestoba Bogu
»›In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem: Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso, ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Dal si mi spoznati pota življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.
Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite. David ni šel v nebesa in vendar sam pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.‹ Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: ›Bratje, kaj naj storimo?‹ Peter jim je odgovoril: ›Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.‹ Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in jim govoril: ›Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!‹ Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.« (Apostolska dela 2,21–41)
Petrovo pridiganje na binkoštni dan je ljudi v srce zabolelo: »Tisti, ki ste ga vi križali, je vstal.« »Ko so to slišali, jih je v srce zabolelo in so rekli Petru in drugim apostolom: ›Bratje, kaj naj storimo?‹« In Peter jim je rekel: »Spreobrnite se. Spreobrnite se. Spremenite življenje. Vi, ki ste prejeli Božjo obljubo, in vi, ki ste se oddaljili od Božje postave k mnogim vašim stvarem, med malike, mnoge stvari …, spreobrnite se! Vrnite se k zvestobi!«
Spreobrniti se pomeni vrniti se nazaj k zvestobi. Zvestoba, tista človeška drža, ki ni zelo običajna v življenju ljudi, v našem življenju. Vedno so iluzije, ki pritegujejo pozornost, in nam se velikokrat zahoče iti za temi iluzijami. Zvestoba v dobrem in slabem času. V Drugi kroniški knjigi je odlomek, ki se me zelo dotakne. Je na začetku 12. poglavja: »Ko si je Roboám utrdil kraljevsko oblast in postal močan, je zapustil Gospodovo postavo, in z njim ves Izrael.« Tako pravi Sveto pismo. Gre za zgodovinsko dejstvo, a je tudi univerzalno dejstvo.
»Ko si je Roboám utrdil kraljevsko oblast in postal močan, je zapustil GOSPODOVO postavo, in z njim ves Izrael. V petem letu kralja Roboáma pa je prišel nad Jeruzalem egiptovski kralj Šišák – ker so se izneverili GOSPODU – s tisoč dvesto bojnimi vozovi in šestdeset tisoč konjeniki. Vojaštva, ki je prišlo z njim iz Egipta, je bilo brez števila: Libijci, Súkijci, Etiopci. Zavzel je utrjena mesta v Judu in prišel do Jeruzalema. Tedaj je prišel k Roboámu in Judovim knezom, ki so se pred Šišákom umaknili v Jeruzalem, prerok Šemajá in jim rekel: ›Tako govori GOSPOD: Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz vas prepustil Šišákovi roki.‹ Izraelovi knezi in kralj pa so se ponižali in rekli: ›Pravičen je GOSPOD.‹ Ko je GOSPOD videl, da so se ponižali, se je Šemajáju zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: ›Ker so se ponižali, jih ne bom pokončal; v kratkem jim bom naklonil rešitev. Moj srd se ne bo razlil čez Jeruzalem po Šišákovi roki, vendar mu bodo podložni, da bodo vedeli, kaj pomeni služiti meni in kaj služiti kraljestvom drugih dežel.‹« (Druga kroniška knjiga 12,1–8)
Velikokrat, ko se čutimo gotovi, začnemo oblikovati svoje načrte in se počasi oddaljimo od Gospoda, ne ostanemo zvesti. Vedno, kadar moja gotovost ni tista, ki mi jo daje Gospod, je to malik. To se je zgodilo Roboámu in Izraelovemu ljudstvu. Čutilo se je gotovo, kraljestvo je bilo utrjeno, oddaljilo se je od postave in je začelo častiti malike. Ja, lahko rečemo: »Jaz ne poklekam pred maliki.« Ne, morda ne poklekneš, a da jih iščeš in v svojem srcu velikokrat častiš malike, to pa utegne biti res. Velikokrat. Lastna gotovost namreč odpre vrata malikom.
Ampak ali je lastna gotovost kaj slabega? Ne, je milost. Biti gotovi, a biti tudi gotovi, da je Gospod z mano. Ko pa sem v gotovosti jaz v središču, se oddaljim od Gospoda kakor kralj Roboám in postanem nezvest. Zelo težko je ohraniti zvestobo. Vsa zgodovina Izraela in zatem vsa zgodovina Cerkve je polna nezvestob. Polna. Polna egoizmov, lastnih gotovosti, zaradi katerih se Božje ljudstvo oddalji od Gospoda, izgubi zvestobo, milost zvestobe. In tudi med nami zvestoba ni krepost, ki bi se zagotovo »dobro tržila«. Nekdo ni zvest drugemu, drugi pa … »Spreobrnite se, vrnite se k zvestobi Gospodu!«
V evangeliju imamo podobo zvestobe. Tista zvesta žena, ki ni nikoli pozabila, kaj je Gospod storil zanjo. Bila je tam, zvesta, pred nemogočim, pred tragedijo. Zvestoba, ki ji daje moč, da bi bila zmožna odnesti tudi truplo. Slabotna žena, a zvesta! Podoba zvestobe te Marije iz Magdale.
»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena.« (Evangelij po Janezu 19,25)
»Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: ›Žena, zakaj jokaš?‹ Dejala jima je: ›Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.‹ Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: ›Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?‹ Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: ›Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.‹ Jezus ji je dejal: ›Marija!‹ Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: ›Rabuní‹ (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: ›Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.«‹ Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: ›Gospoda sem videla,‹ in to, kar ji je povedal.« (Evangelij po Janezu 20,11–18)
Prosimo danes Gospoda za milost zvestobe, da bi se zahvaljevali, ko nam on daje gotovost, nikoli mislili, da so gotovosti moje, ter vedno gledali onkraj lastnih gotovosti; za milost, da bi bili zvesti tudi pred grobovi, pred padcem mnogih iluzij. Zvestobe, ki ostaja za vedno, ni lahko ohranjati. Naj jo on, Gospod, varuje.
Molitev:
Gospod, tebe, ki poznaš srca in preiskuješ globine vsake duše, danes prosim za vse, ki jih ljubi tvoje srce, ki si jih izbral za svoje sopotnike in najboljše prijatelje v svojem življenju. Prosim te za njihova srca, ozri se na njih z nežnostjo in pobožaj njihove najgloblje rane, ozdravi njihov spomin bolečih trenutkov in podari jim vedno novo veselje. Napolni njihova srca z ljubeznijo, da bodo njihove besede in dejanja dajala družbo in varnost vsem, ki bodo ob njih.
Utrdi naše roke, da bo naše delo pošteno in dobro, vodi naše misli, da bodo blagoslovljeni vsi naši koraki. Ne odvrni svojega pogleda od nas, da bomo začutili, kako močno nas imaš ti rad. Prosim te, ko se oddaljimo od tebe, nas pritegni k izviru svoje ljubezni in nas vselej obdrži v svoji bližini. Primi nas za roko in nas vodi, da bomo kot očetje, matere, možje in žene ter otroci zvesti tvojim zapovedim.
Pomagaj nam, da bomo kot tvoji učenci v tebi odkrivali resnično in večno ljubezen, po kateri smo vselej hrepeneli. Pomagaj nam, Oče, da bi lahko drug v drugem odkrivali in našli izvir ljubezni, ki jo navdihuješ ti. Očka, prosim te, ne dovoli, da bi se naša srca vznemirjala. Prosim te, daj, da bi lahko živeli v tistem ritmu ljubezni, ki ga ti narekuješ. Pomagaj nam, Očka, da bi lahko drugi v naših življenjih videli odsev tvoje ljubezni. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.