Hits: 35
»In rekel je: ›Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.‹ Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« (Evangelij po Luku 4,24–30)
V današnjem besedilu smo povabljeni k premisleku o določeni drži, ki pritegne pozornost. Gre za človeško držo, ki ne prihaja od dobrega duha: to je jeza, ogorčenje. Nazarečani so začeli poslušati Jezusa, všeč jim je bilo, kako je govoril, potem pa si je nekdo v prenesenem pomenu rekel: »Na kateri univerzi pa je tale študiral? To je sin Marije in Jožefa, ta je tesar! Kaj nam ima povedati?« In ljudstvo je pobesnelo. Ogorčeni so. In ta jeza jih vodi v nasilje. In Jezusa, ki so ga na začetku pridige občudovali, vržejo iz mesta, da bi ga pahnili s hriba.
Tudi Naaman – bil je dober človek, tudi odprt za vero, vendar ko ga prerok pošlje, naj se sedemkrat umije v Jordanu, se razjezi. »Kako neki? Mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rane in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti? Obrnil se je in razburjen odšel.« (Druga knjiga kraljev 5,11.12) Ja, obrnil se je in srdit odhajal. Ogorčen.
Tudi v Nazaretu so bili dobri ljudje; vendar pa, kaj je v teh dobrih ljudeh, da jih vodi v to držo ogorčenja? In v Nazaretu je bilo še huje: nasilje. Tako ljudje v nazareški shodnici kot Naaman so mislili, da se Bog razodeva samo v izrednih stvareh, v stvareh, ki niso običajne; da Bog ne more delovati v vsakdanjih stvareh življenja, v preprostosti. Ogorčeni so bili nad preprostim, prezirali so preproste stvari. In naš Bog nam daje razumevati, da on vedno deluje v preprostosti: v preprostosti nazareškega doma, v preprostosti vsakdanjega dela, v preprostosti molitve … Preproste stvari. Posvetni duh pa nas vodi v nečimrnost, v to, da dajemo pomen videzu, vzdrževanju zunanje podobe, in oboje vodi v nasilje: Naaman je bil dobro vzgojen, vendar zaloputne vrata preroku v obraz in odide. Gre za dejanje nasilja. Ljudje v shodnici so se začeli razvnemati, so se razvneli in se odločili, da bodo umorili Jezusa, sicer nezavedno, in so ga vrgli iz mesta, da bi ga pahnili v prepad. Ogorčenje je huda skušnjava, ki vodi v nasilje.
Pred kratkim je po spletu krožil video posnetek o dogodku na vhodu enega izmed stanovanjskih blokov, ki je bil v karanteni. Neki mladenič je želel iti ven in vratar mu je rekel, da ne more iti. In on ga je začel pretepati, z ogorčenjem, s prezirom in mu rekel: »Kdo si ti, ›zamorec‹, da bi mi preprečil, da bi šel ven?« Ogorčenje je drža prevzetnih, vendar »revnih« prevzetnežev, prevzetnežev, ki so duhovno zelo revni; prevzetnežev, ki živijo zaslepljeni, ko se imajo za več, kot resnično so. Ljudje, ki so ogorčeni, so neke vrste duhovni snobi: velikokrat se morajo namreč ti ljudje razburiti, biti ogorčeni, da se čutijo, da so nekdo.
To se lahko zgodi tudi nam. To lahko imenujemo »farizejsko pohujšanje«: to, da se pohujšam nad stvarmi, ki so Božja preprostost, preprostost ubogih, preprostost kristjanov, kot bi rekel: »To vendar ni od Boga. Ne, naš Bog je bolj učen, je pametnejši, pomembnejši. Bog pa ja ne more delovati v tej preprostosti.« In ogorčenje vedno vodi v nasilje – bodisi v fizično bodisi v nasilje obrekovanja, ki ubija prav tako kot fizično.
Razmislimo o odlomku, ki opisuje ogorčenje ljudi v nazareški shodnici, in Naamanovem ogorčenju, ki ga najdemo zapisanega v Drugi knjigi kraljev 5,1–15, ker v obeh primerih ne eni ne drugi niso razumeli preprostosti našega Boga. Ja, do ogorčenja prihaja zaradi nerazumevanja preprostosti Boga. V sami biti ne gre za neko nerazumevanje, ki je pomanjkanje umovanja, temveč je to nerazumevanje posledica odsotnosti ponižnosti, krotkosti in čistega srca. »Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali zemljo. Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga videli.« (Evangelij po Mateju 5,5.8)
Molitev
Gospod, moj Bog, Aba, Oče, prosim te, ustvari mi čisto srce, da bi te lahko videl. Odpri se, moje srce, v tem dnevu, ne bodi tiho, nakloni mi tvojo milost, da te lahko slišim. Gospod, prosim te, nikoli me ne pusti samega. Morda te ne slišim, ker me je strah vsakega čustva, prepričujem se, da to ni nič, toda izgubljam moč besed. Gospod, prosim te, naredi, da bo moje srce, ki je v meni večkrat nemirno in tako nerazumljivo skrivnostno, postalo budno. Izročam ga tebi, Jezus: tako ga bom morda bolje razumel. Samo tam pri tebi in s teboj bo moje srce bolj razumljivo, postalo bo odprta knjiga, ki jo bo mogoče brati. Ti ga oblikuj, ponovno ga preuredi, ti ga osvobodi. Svobodno se ti izročam. Tako boš ti vzel moje srce in mi pustil tvoje, usmiljeno in ponižno srce. Samo tako boš za vedno ostal navzoč v meni. Hvala, ker si ti resnično zame večno življenje. Ne zavrzi me v moji bedi in ne zapusti me z nemirnim srcem, moj Gospod. Pomiri moje srce, kot si pomiril vihar. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Ogorčenje je huda skušnjava, ki vodi v nasilje
»In rekel je: ›Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.‹ Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« (Evangelij po Luku 4,24–30)
V današnjem besedilu smo povabljeni k premisleku o določeni drži, ki pritegne pozornost. Gre za človeško držo, ki ne prihaja od dobrega duha: to je jeza, ogorčenje. Nazarečani so začeli poslušati Jezusa, všeč jim je bilo, kako je govoril, potem pa si je nekdo v prenesenem pomenu rekel: »Na kateri univerzi pa je tale študiral? To je sin Marije in Jožefa, ta je tesar! Kaj nam ima povedati?« In ljudstvo je pobesnelo. Ogorčeni so. In ta jeza jih vodi v nasilje. In Jezusa, ki so ga na začetku pridige občudovali, vržejo iz mesta, da bi ga pahnili s hriba.
Tudi Naaman – bil je dober človek, tudi odprt za vero, vendar ko ga prerok pošlje, naj se sedemkrat umije v Jordanu, se razjezi. »Kako neki? Mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rane in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti? Obrnil se je in razburjen odšel.« (Druga knjiga kraljev 5,11.12) Ja, obrnil se je in srdit odhajal. Ogorčen.
Tudi v Nazaretu so bili dobri ljudje; vendar pa, kaj je v teh dobrih ljudeh, da jih vodi v to držo ogorčenja? In v Nazaretu je bilo še huje: nasilje. Tako ljudje v nazareški shodnici kot Naaman so mislili, da se Bog razodeva samo v izrednih stvareh, v stvareh, ki niso običajne; da Bog ne more delovati v vsakdanjih stvareh življenja, v preprostosti. Ogorčeni so bili nad preprostim, prezirali so preproste stvari. In naš Bog nam daje razumevati, da on vedno deluje v preprostosti: v preprostosti nazareškega doma, v preprostosti vsakdanjega dela, v preprostosti molitve … Preproste stvari. Posvetni duh pa nas vodi v nečimrnost, v to, da dajemo pomen videzu, vzdrževanju zunanje podobe, in oboje vodi v nasilje: Naaman je bil dobro vzgojen, vendar zaloputne vrata preroku v obraz in odide. Gre za dejanje nasilja. Ljudje v shodnici so se začeli razvnemati, so se razvneli in se odločili, da bodo umorili Jezusa, sicer nezavedno, in so ga vrgli iz mesta, da bi ga pahnili v prepad. Ogorčenje je huda skušnjava, ki vodi v nasilje.
Pred kratkim je po spletu krožil video posnetek o dogodku na vhodu enega izmed stanovanjskih blokov, ki je bil v karanteni. Neki mladenič je želel iti ven in vratar mu je rekel, da ne more iti. In on ga je začel pretepati, z ogorčenjem, s prezirom in mu rekel: »Kdo si ti, ›zamorec‹, da bi mi preprečil, da bi šel ven?« Ogorčenje je drža prevzetnih, vendar »revnih« prevzetnežev, prevzetnežev, ki so duhovno zelo revni; prevzetnežev, ki živijo zaslepljeni, ko se imajo za več, kot resnično so. Ljudje, ki so ogorčeni, so neke vrste duhovni snobi: velikokrat se morajo namreč ti ljudje razburiti, biti ogorčeni, da se čutijo, da so nekdo.
To se lahko zgodi tudi nam. To lahko imenujemo »farizejsko pohujšanje«: to, da se pohujšam nad stvarmi, ki so Božja preprostost, preprostost ubogih, preprostost kristjanov, kot bi rekel: »To vendar ni od Boga. Ne, naš Bog je bolj učen, je pametnejši, pomembnejši. Bog pa ja ne more delovati v tej preprostosti.« In ogorčenje vedno vodi v nasilje – bodisi v fizično bodisi v nasilje obrekovanja, ki ubija prav tako kot fizično.
Razmislimo o odlomku, ki opisuje ogorčenje ljudi v nazareški shodnici, in Naamanovem ogorčenju, ki ga najdemo zapisanega v Drugi knjigi kraljev 5,1–15, ker v obeh primerih ne eni ne drugi niso razumeli preprostosti našega Boga. Ja, do ogorčenja prihaja zaradi nerazumevanja preprostosti Boga. V sami biti ne gre za neko nerazumevanje, ki je pomanjkanje umovanja, temveč je to nerazumevanje posledica odsotnosti ponižnosti, krotkosti in čistega srca. »Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali zemljo. Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga videli.« (Evangelij po Mateju 5,5.8)
Molitev
Gospod, moj Bog, Aba, Oče, prosim te, ustvari mi čisto srce, da bi te lahko videl. Odpri se, moje srce, v tem dnevu, ne bodi tiho, nakloni mi tvojo milost, da te lahko slišim. Gospod, prosim te, nikoli me ne pusti samega. Morda te ne slišim, ker me je strah vsakega čustva, prepričujem se, da to ni nič, toda izgubljam moč besed. Gospod, prosim te, naredi, da bo moje srce, ki je v meni večkrat nemirno in tako nerazumljivo skrivnostno, postalo budno. Izročam ga tebi, Jezus: tako ga bom morda bolje razumel. Samo tam pri tebi in s teboj bo moje srce bolj razumljivo, postalo bo odprta knjiga, ki jo bo mogoče brati. Ti ga oblikuj, ponovno ga preuredi, ti ga osvobodi. Svobodno se ti izročam. Tako boš ti vzel moje srce in mi pustil tvoje, usmiljeno in ponižno srce. Samo tako boš za vedno ostal navzoč v meni. Hvala, ker si ti resnično zame večno življenje. Ne zavrzi me v moji bedi in ne zapusti me z nemirnim srcem, moj Gospod. Pomiri moje srce, kot si pomiril vihar. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.