Views: 236
Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Naj govorijo Gospodovi rešenci, ki jih je odkupil iz nasprotnikove roke in jih je zbral iz vseh dežel: z vzhoda in zahoda, s severa in juga. Zablodili so v puščavi na pustinjski poti, naseljenega mesta niso našli. Bili so lačni in žejni, njihova duša v njih je omagala. V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti, da so šli proti naseljenemu mestu.
Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom, ker je nasitil poželjivo grlo in napolnil lačno dušo z dobrim. (Psalm 107,1–9)
Operacija Entebbe ali Operacija Blisk in Grom (Thunderbolt) je bila uspešna protiteroristična in reševalna akcija izraelskih komandosov v noči s tretjega na četrti julij 1976 na letališču Entebbe v Ugandi.

27. junija 1976 je letalo Airbus A300B4-203 letalske družbe Air France vzletelo z letališča v Tel Avivu. Na letalu je bilo 246 potnikov in 12 članov posadke. Letalo je pristalo v Atenah, kjer se je vkrcalo dodatnih 58 potnikov, med katerimi sta bila tudi dva Palestinca, člana PFLP (Popular Front for the Liberation of Palestine – Ljudske fronte za osvoboditev Palestine), in dva Nemca, člana nemških Rdečih brigad. Le nekaj minut po vzletu z atenskega letališča so ugrabili letalo in prisilili posadko, da je pristala na letališču v Bengaziju v Libiji. Tam so iz zdravstvenih razlogov izpustili eno izmed potnic in natočili gorivo, nato pa nadaljevali pot na letališče Entebbe v Ugandi.
V Entebbah so se jim pridružili še štirje tovariši, zaščito pa jim je ponudil takratni ugandski diktator Idi Amin. Ugrabitelji so potnike nastanili v stavbi letališkega terminala in objavili svoje zahteve: zahtevali so pet milijonov ameriških dolarjev odkupnine in izpustitev 53 palestinskih teroristov iz izraelskih zaporov. Če njihove zahteve ne bi bile izpolnjene, so zagrozili, da bodo 1. julija pričeli pobijati potnike.
29. junija so talce, ki so bili izraelski državljani, in potnike judovskega rodu, ki niso bili izraelski državljani, ločili od preostalih potnikov. Naslednjega dne so ugrabitelji izpustili 48 potnikov, ki niso bili Izraelci ali Judje. Večinoma je šlo za ostarele in bolne potnike in matere z otroki.
Ker je izraelska vlada 1. julija pristala na pogajanja, so ugrabitelji podaljšali svoj rok do 4. julija in izpustili še 100 potnikov, ki niso bili Izraelci ali Judje. Letalska posadka, ki se je počutila odgovorna za vse svoje potnike, je zavrnila ponudbo za odhod in ostala na letališču.
V tem času je Izrael na vse pretege poskušal najti diplomatsko rešitev talcev. Pripravljali so se na izpustitev zahtevanih palestinskih zapornikov, obenem pa so stopili v neposreden stik z Idijem Aminom, ki pa ni hotel sodelovati. V pogajanja se je vključil celo egiptovski predsednik Anvar Sadat, ki je prepričal vodjo PLO, Jaserja Arafata, da je v Ugando poslal svojega osebnega zastopnika. A ga ugrabitelji niso hoteli sprejeti.
Izraelska vlada je cel teden vroče razpravljala, kaj narediti. Predsednik vlade Rabin je želel ugoditi zahtevam teroristov, obrambni minister Peres pa je temu nasprotoval, saj se je bal, da bi vsakršno popuščanje samo opogumilo bodoče teroriste. 3. julija je vlada dokončno odobrila načrt reševanja, ki sta ga predlagala generalmajor Adam in brigadir Šomron.
Glavna težava, s katero so se morali soočiti Izraelci, je bila, kako dotočiti gorivo v letala, ki so jih nameravali poslati v Entebbe, saj niso imeli ustreznih letal za natakanje goriva v zraku. Zato so nujno potrebovali pomoč vsaj ene izmed držav vzhodne Afrike. Pri tem jim je priskočil na pomoč šef britanske varnostno-obveščevalne službe MI6, ki se je povezal s kenijskim ministrom za kmetijstvo. Minister je uspel prepričati kenijskega predsednika Kenyatto, da je Izraelu ponudil pomoč.
Mosadu je medtem od izpuščenih potnikov, ki so prispeli v Pariz, uspelo izvedeti podrobnosti o tem, kje so nameščeni preostali talci in njihovi ugrabitelji. Obenem jim je izraelsko podjetje, ki je zgradilo terminal, kjer so bili nastanjeni talci, dalo podroben načrt vseh prostorov. Z njihovo pomočjo so v Izraelu zgradili repliko stavbe, v kateri so se pripravljali na reševalno akcijo.
Po nekajdnevnih pripravah so z letališča Šarm el-Šejk proti Entebbam vzletela štiri izraelska letala tipa Hercules. Na letalih je bilo približno 100 vojakov. Za rešitev talcev je bilo odgovornih 29 komandosov elitne enote Sarajet Matkal, pod poveljstvom Jonatana Netanjahuja. Preostali del vojakov so bili, poleg drugih pripadnikov Sarajet Matkala, še pripadniki padalskih enot in elitne brigade Golani.
Po vzletu so letala letela preko Rdečega morja. Da bi se izognili egipčanskim, sudanskim in savdskim radarjem, so leteli zgolj 30 m nad morsko gladino. Na južnem koncu Rdečega morja so se usmerili nad Etiopijo in nadaljevali pot preko Kenije in Viktorijinega jezera. Sledila sta jima še dva Boeinga 707. Na prvem, ki je pristal na letališču Nairobi v Keniji, je bila zdravniška ekipa. Na drugem, ki je sledil Herculesom proti Entebbam, pa je bil generalmajor Adam, ki je spremljal akcijo iz neposredne bližine.
Izraelci so pristali na letališču Entebbe 3. julija ob 23.00. Odprli so tovorna vrata na letalu in se zapeljali proti letališki stavbi v črnem mercedesu, ki je bil podoben mercedesu ugandskega diktatorja Idija Amina, ter landroverjih, kakršni so običajno spremljali diktatorjeva vozila. Izraelci so upali, da bodo tako preslepili stražarje. Dva stražarja sta jih sicer poskušala ustaviti, a so ju hitro onesposobili s pištolami, opremljenimi z dušilci.

Vojaki so nato pohiteli proti letališkemu terminalu. Ko so planili skozi vrata, so preko megafona v hebrejščini in angleščini zakričali: »Ostanite na tleh! Ostanite na tleh! Smo izraelski vojaki!«
Dva izmed talcev sta v zmešnjavi planila pokonci in pomotoma so ju pokosili s streli, saj so jih zamenjali za ugrabitelje, tretjo talko pa so v navzkrižnem ognju ustrelili ugrabitelji. Nemška pripadnika ugrabiteljev sta bila edina, ki nista streljala na talce. Wilfried Böse je, preden so ga pokosili streli izraelskih vojakov, potnike celo usmeril na varno v restavracijo.
Medtem ko so pripadniki Sarajet Matkala obračunavali z ugrabitelji, so na letališču pristala še tri izraelska letala, ki so pripeljala oklepna vozila za zaščito letal med točenjem goriva, obenem pa so izraelski vojaki tudi uničili ugandska vojaška letala MiG, ki bi lahko ogrozila letala med zapuščanjem letališča.
Vojaki so nato na letala hitro usmerili vse talce, pri čemer so na njih pričeli streljati ugandski vojaki, ki so bili nastanjeni na letališču in njegovi okolici. Izraelci so pričeli streljati nazaj in med kratkim, a hudim bojem, je bilo ubitih več ugandskih vojakov, ranjenih pa je bilo tudi šest izraelskih vojakov, med njimi je bil smrtno zadet poveljnik Jonatan Netanjahu.

Jonatan Netanjahu, izraelski narodni heroj in starejši brat bolj znanega Benjamina Netanjahuja, izraelskega ministrskega predsednika z najdaljšim stažem. Oba brata sta služila v izraelski specialni enoti Sarajet Matkal.
Celotna operacija na letališču je trajala 53 minut, sam spopad pa zgolj 30 minut. V spopadu je bilo ubitih vseh sedem ugrabiteljev in okrog 40 ugandskih vojakov. Uganda pa je izgubila tudi enajst lovskih letal MiG-17 in MiG-21.
Od 106 talcev na letališču so Izraelci uspešno rešili 102 talca. Trije talci so bili ubiti v spopadu, 10 pa je bilo ranjenih. Ena izmed talk, 74-letna Dora Bloch, je ostala v Ugandi, saj je bila v času operacije v bolnišnici. Rešene talce so preko Nairobija prepeljali v Izrael.

Ko je ugandski diktator Idi Amin izvedel za napad, je pobesnel. 14 lastnih vojakov je obtožil sodelovanja z Izraelci in 12 med njimi so jih nemudoma usmrtili.
Ugandski častniki so vdrli tudi v bolnišnico Mulago v ugandski prestolnici Kampali in ubili preostalo talko. Ubili so tudi lokalnega policista ter več zdravnikov in medicinskih sester, ki so poskušali preprečiti usmrtitev ostarele bolnice. Znesli so se tudi nad kenijskimi državljani, ki so živeli v Ugandi. Življenje je izgubilo 245 Kenijcev, vključno z osebjem, zaposlenim na letališču Entebbe. Približno 3000 Kenijcem je uspelo pobegniti iz države.
24. maja 1978 je bil z bombo, ki so jo podtaknili ljudje Idija Amina, ubit kenijski kmetijski minister. Leta 1980 pa je bomba razdejala hotel Norfolk v Nairobiju, ki je bil v lasti vplivnega člana lokalne judovske skupnosti. Umrlo je 20 ljudi, 87 pa je bilo ranjenih. To je bilo še maščevanje s palestinske strani.
ZDA in zahodnoevropske države so odločno podprle Izrael. Zahodna Nemčija, Švica in Francija so Izrael javno pohvalile za uspešno operacijo, še posebej odločno podporo pa sta pokazali Velika Britanija in ZDA.
Ko je Idi Amin Keniji zagrozil z vojaškim napadom, so ZDA pred kenijsko obalo poslale letalonosilko skupaj s spremljevalnim ladjevjem, ob čemer je nadutemu diktatorju hitro uplahnil pogum.

Ker je bila ubita Dora Bloch tudi britanska državljanka, je Velika Britanija uradno prekinila vse diplomatske stike z Ugando, hkrati pa je uporabila ves svoj vpliv v svojih bivših afriških kolonijah in v manj kot treh letih je moral Idi Amin v strahu za svoje življenje zbežati ne samo iz Ugande, ampak tudi iz Afrike.
- Svarilo za prihodnost?
- Thierry Baudet, poslanec v nizozemskem parlamentu in vodja stranke FVD (Forum za demokracijo), je v govoru v nizozemskem parlamentu 4. junija 2021 razkril globalistične načrte za izrabo pandemije za trening poslušnosti (https://freewestmedia.com/2021/07/16/thierry-baudet-exposes-globalist-conspiracy-to-use-the-pandemic-for-obedience-training/):

Gospa predsednica, leta 2010 je Rockefellerjeva fundacija, ena izmed najvplivnejših nevladnih organizacij na svetu, razvila vrsto scenarijev za prihodnost tehnologije in mednarodnega razvoja.
In v tem poročilu je Rockefellerjeva fundacija predlagala tako imenovani scenarij Lock Step o pojavu svetovne pandemije in njenih posledicah. To je bilo že leta 2010.
V skladu s tem scenarijem – in imam ga tukaj pri sebi – naj bi Kitajci prvi začeli s »potrebno karanteno za vse državljane« – to je citat – ter takojšnjo in skoraj popolno zaporo vseh meja.
Državni voditelji po vsem svetu bi okrepili svojo moč z zakoni, pravili in omejitvami – od zahteve po nošenju mask do merjenja telesne temperature na dostopih do železniških postaj, letal, stavb. Vse je tukaj. A se ne konča pri tem.
V skladu s scenarijem Lock Step lahko pričakujemo še marsikaj: »Celo po koncu pandemije,« so zapisali raziskovalci, »bi avtoritarni nadzor ostal v obliki spremljanja državljanov in njihovih aktivnosti in ta nadzor bi se še okrepil.« To poročilo iz leta 2010 namiguje celo na podnebno zaporo (lockdown).
Točno o tem se je že začelo razpravljati ravno zdaj, ko o tem govorimo. Citiram: »Zaradi zaščite pred vedno večjimi globalnimi težavami – od pandemij in čezmejnega terorizma do okoljevarstvenih kriz in naraščajoče revščine bodo voditelji po celem svetu okrepili svojo moč.«
Poročilo tudi dobro napoveduje, kako bodo državljani reagirali na vse predpise. In moram reči, da na žalost. Tako kot se dogaja zdaj, ko ljudje kričijo od navdušenja, ko so cepljeni, s slikami svojih cepljenih rok na družbenih omrežjih – vse je v tem poročilu – in prosijo za koronski potni list, vse to so predvideli avtorji scenarija Lock Step, tako kot sem povedal. Bolj ko bo svet nadzorovan, tako kot so predvideli leta 2010, bolj bodo ljudje to sprejemali. Državljani se prostovoljno odrekajo delu svoje suverenosti – in integritete – v zameno za več varnosti in stabilnosti.
Ljudje so bili bolj dojemljivi in celo željni večjega nadzora in spremljanja. Državnim voditeljem je bila dana večja svoboda, da oblikujejo red na način, kakršen se jim zdi najbolj primeren.
Avtorji poročila Rockefellerjeve fundacije so ravno tako predvideli, da bo to vodilo do digitalnega potnega lista. Rockefellerjeva fundacija leta 2010 ni mogla dobesedno predvideti trenutnega stanja, vendar pa so bili prepričani, da bo okrepitev nadzora vodila v biometrične dokumente za vse državljane. In zdaj ga imamo s svojim papirnim potnim listom.
Digitalni cepilni potni list je samo del tega. Po Rockefellerjevi fundaciji naj bi ljudje šele 13 let po začetku pandemije, ko bodo imeli nadzora in vladnih absurdnih fantazij o moči vrh glave, spoznali, da so bili prevarani.
In, gospa predsednica, še vedno upam, da se je Rockefellerjeva fundacija motila vsaj pri tej točki. Vse njihove napovedi so se uresničile, a resnično upam, da so se motili vsaj v tem. Da se bomo zbudili pred tem. Da bomo spoznali, da je vse to skupaj kolektivna psihoza.
Da je zaprtje naše države, polovice sveta, ki je trajalo leto in pol zaradi neke vrste gripe, norost. Da živimo s tem sranjem – nefunkcionalnimi maskami, da sledimo popolnoma nesmiselnim pravilom distanciranja. In gledamo propad naših podjetij in našega družabnega življenja.
Da so fantastična, prvovrstna zdravila, kot je ivermektin, prepovedana, samo pospešuje poskusne injekcije, ki jim je bil dan status »odobrenih cepiv«. Da trepetamo, »da se okužbe vračajo,« čeprav se je to zgodilo tudi že lansko leto, tako kot se to zgodi vsako leto, kajti z jesenjo pridejo nove okužbe, tako kot vedno.
In se pretvarjamo, da je to zaradi korone, čeprav smo temu včasih pravili gripa, za katero pa se zdi, da je zdaj popolnoma izginila.
A najpomembnejše je, in to so moje zaključne besede, da spoznamo, da se je ob tem izgovarjanju, neki vrsti histerije o tej »kitajski gripi« vzpostavila infrastruktura, ki jo lahko oblasti kadarkoli, ob kateremkoli naključnem dogodku, ponovno uporabijo – kot so zapore, maske, socialno distanciranje, prepoved potovanja, rokovanja – tlakovanje poti za absurdne eksperimentalne injekcije.
To koronsko obdobje je bil trening poslušnosti. Druga zbornica in vlada premierja Rutteja sta ta trening briljantno izpeljala. Čestitam! Klaus Schwab je lahko ponosen na vas. Globalistični načrt je našel vrata in zdaj lahko pričnejo z naslednjimi koraki, ki bodo vodili v množični in popolni nadzor.
Medtem ko so nekatere države (Danska, Švedska, Švica) opustile vse ali skoraj vse protikoronske ukrepe, saj so spoznale, da koronavirus ne bo kar izpuhtel in da bo z njim pač nekako treba živeti (živeti, ne životariti ob večnih zaprtjih in vedno novih omejevalnih ukrepih!), pa nekatere druge države, znane po svoji bolj ali manj socialistični (ali njej sorodnih ideologijah) preteklosti (Francija, Nemčija, Italija … in da, tudi Slovenija) kar tekmujejo, katera bo uvedla bolj drakonske ukrepe.
Zakaj me to skrbi? Ker bi morda nasprotoval cepljenju? Nikakor ne. Osebno se strinjam s cepljenjem vseh ogroženih in izpostavljenih skupin ljudi, kot so na primer starostniki, kronični bolniki in zdravstveni delavci. Ne vidim pa posebnega smisla (ali potrebe) po cepljenju celotne populacije. Zlasti pa me skrbi pogojevanje dostopa do praktično česarkoli s pogoji »PCT« in potrdili s kodami QR (ki beležijo ne le status (ne)cepljenosti, ampak tudi lokacijo skeniranja).
Zakaj? Ker me vse to pogojevanje vedno bolj spominja na besedilo iz knjige Razodetja:
»Dosegla je, da so si vsi, mali in véliki, bogati in reveži, svobodni in sužnji, morali dati vtisniti na desnico ali na čelo žig. Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena.« (Razodetje 13,16–17)
In svarilo, ki sledi:
»Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom: ›Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom. Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.‹« (Razodetje 14,9–12)
Smo morda v svojem malikovanju države in znanosti šli predaleč?
Robert Pevec