Views: 47
»Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu. Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: ›Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: »Divja zver ga je požrla.« Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!‹ … Jožef jim je rekel: ›Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.‹ Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.« (Prva Mojzesova knjiga 37,17–20; 50,19–21)
Eno velikih čudes Božje suverenosti in njegove veličine se odraža v tem, da je njegovo delovanje nevidno, a ga je hkrati moč prepoznati skozi dogodke v naših življenjih. To njegovo delovanje se na mogočen način kaže v Jožefovem življenju, zaznamovanem s pretresljivimi dogodki, ki jih je najprej doživljal v svoji družini, kasneje pa tudi v Egiptu, ko je tam desetletja preživel v izgnanstvu. Celo ko je doživljal neuspeh za neuspehom in razočaranje za razočaranjem, je zaupal, da ga Bog nekako vodi v izpolnitev večjega namena.
Zgodba o Jožefu nam kaže Božjo skrivno, a odločno moč, ki deluje skozi človeška prizadevanja, toda istočasno tudi v nasprotju s človeškimi izrazi moči … V zgodbi tako spoznamo, da Bog svoj namen uresničuje skozi delovanje egiptovskega kraljestva, toda istočasno kljub nasprotovanju tega kraljestva. Božje delovanje se odraža skozi Jožefovo življenje in življenje njegovih bratov, toda hkrati v nasprotju z njihovimi naklepi in njegovo voljo … Spoznamo, da zlobni človeški naklepi ne morejo preprečiti izvršitve Božjega načrta. Prej nasprotno, saj človeški naklepi nevede pospešujejo izvršitev Božjega načrta.
Človek zmore razdreti prijateljstvo, ni pa v njegovi moči, da bi ga spet vzpostavil. Lahko sicer svojega prijatelja, ki ga je užalil, prosi odpuščanja, vendar tega ne more izsiliti. Ostane mu le upanje, da mu bo prijatelj odpustil. Odpuščanje je torej dar, ki si ga ni mogoče pridobiti z lastno močjo. Odpusti lahko le drugi po svojem sklepu. Če to velja že za medčloveške odnose, toliko bolj velja za odnos med človekom in Bogom. Ko človek užali Boga, bi pravičnost terjala, da ga Bog zavrže. Vendar Bog v svoji dobroti ravna drugače. Prerok Ozej takole opisuje Božjo ljubezen, ki je pripravljena odpuščati: »Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zvrnil Efrájima v pogubo, kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam v mesto.« (Ozej 11,8)
Bog odpušča človeku, če mu je ta pripravljen priznati svojo krivdo. Psalmist pravi: »Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: ›Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.‹ In ti si odpustil krivdo mojega greha.« (Psalm 32,5)
V Jezusu Kristusu se je dokončno razodela Božja dobrota in ljubezen do človeka. Jezus o Božjem odpuščanju ni le govoril, ampak ga je pokazal tudi v svojem odnosu do grešnikov. Evangelist Janez opisuje Jezusovo srečanje z grešnico. Neko ženo so zasačili pri prešuštvovanju (glej Evangelij po Janezu 8,1). Po takratni Mojzesovi postavi je bila za tak prekršek določena smrtna kazen. Farizeji so vprašali Jezusa, kaj meni, da naj storijo z ženo. Sprva jim ni hotel odgovoriti. Ko pa so le silili vanj, jim je samo kratko dejal: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Evangelij po Janezu 8,7) Drug za drugim so zatem odhajali, začenši od najstarejših. Vsak se je namreč zavedel, da bi moral najprej kamnati sebe. Ko so vsi odšli, je Jezus ostal sam z ženo. Ni ji naredil pridige, ničesar ji ni očital, ampak jo je samo vprašal: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (Evangelij po Janezu 8,10) Žena se ne opravičuje pred Jezusom, ne išče izgovorov, ampak kratko odgovori, da nihče. Ko Jezus vidi skesanost žene, ji odvrne: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Evangelij po Janezu 8,11)
To je podoba usmiljenega Boga, ki odpušča in brani človeka pred strogimi obsodbami bližnjih. Želi le, da se človek skesa in krene na novo pot.
Vrhunec svoje ljubezni pa je Bog pokazal v Kristusovem trpljenju in smrti na križu. O tej Božji ljubezni govori Jezus Nikodemu: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Evangelij po Janezu 3,16)
Seveda bi pa napačno razumeli Božjo pripravljenost odpuščati, če bi menili, da je vseeno, kako živimo, ker je pač »Božji poklic«, da odpušča. To bi bila notranja popačenost in nepripravljenost za odpuščanje. Odpuščanje je sicer čisto Božji dar, vendar Bog človeku ne želi vsiliti tega daru, ker spoštuje njegovo svobodo.
Zavest, da nas Bog kljub našim odklonom ljubi, nam daje moč, da se vedno znova vračamo kot »izgubljeni sin« v Očetovo hišo.
Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.« (Drugo pismo Korinčanom 12,9) Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.
Iz Božjega rešujočega delovanja se naučimo, da moramo Bogu dopustiti, da nas pouči, da je edini način, na katerega se lahko otresemo preteklosti, ta, da jo uporabimo in iz nje naredimo prihodnost. Bog namreč nikoli ne zavrže ničesar iz našega življenja.
Ko se Bogu predamo, ne zavrže ničesar iz naše preteklosti, saj je on vsemogočen Bog!! Prav nasprotno, Bog vsako našo napako, greh in stranpot, ki smo jo ubrali na življenjski poti, uporabi tako, da jo spremeni v naš prihodnji blagoslov. Večji del tega, kako Bog vse to naredi, ostaja skrivnost. Mi smo preprosto povabljeni, da zaupamo njegovi dobroti in ljubezni. »Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake.« (Job 34,21) »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Pismo Rimljanom 11,33)
Katerih vaših upov, hrepenenj in sanj se spomnite, ko se zaveste, da Bog nikoli ničesar ne zavrže?
Molitev:
Aba, Očka, prosim te, okrepi mi vero v tvojo dobroto in ljubezen. Postavil si me v določeno družino, v določen kraj in trenutek človeške zgodovine. Vse, kar imam, sem prejel od tebe. Gospod, tebe si želim! Glasno je žuborenje potoka, pa tudi svetlo in čisto, ki teče ob meni. Naj ne bom kot ubožec, stoječ ob njem, ne da bi kdaj iz njega pil. Glasen je, potok, Gospod. Ne daj, da ob njem ostanem žejen. Pritegni me k svojemu bogatemu Izviru. Rad bi samo slišal od daleč šum vseh studencev, ki v tebi kot v neizmerni gori bobné. Gospod, daj, da iz mene potekajo mnoge reke žive vode, izviri voda, ki nikoli ne presušé, ampak tečejo v večno življenje. Reši me sleherne otopelosti in jo odpravi stran od mene! Hvala ti, ker se lahko napajam od vode, ki mi jo daješ, da nikoli ne ostanem žejen. Ker ne morem videti vsega, kar vidiš ti, mi, prosim, danes pomagaj počivati v tvoji ljubezni in zaupati tvoji moči. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.