Views: 34
»Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: ›Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?‹ Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.‹« (Evangelij po Mateju 22,34–40)
Današnji odlomek je v vsem nadaljevanje preizkušanja, ki ga farizeji izvajajo z Jezusom. Pred tem odstavkom je opisano, kako so Jezusa farizeji skušali ujeti v besedi z vprašanjem o vstajenju mrtvih in plačevanju davkov, danes ga eden izmed njih preizkuša z vprašanjem o največji zapovedi. Ob takih držah se mi ne zdi smiselno podati se k razmišljanju o vsebini, ko pravzaprav nikogar od sogovornikov ne zanima. Gre za nastavljanje pasti, hinavščino in pokvarjenost, ki ji ni mar za nobeno zapoved. Takšna pokvarjenost pozna samo dve besedi, t. j. lastna korist.
K čemu nas vabi današnji odlomek? Ustavimo se še enkrat ob tem, kako pa mi pristopamo k bližnjemu, kaj je naša težava, kaj hočemo od drugega in kako to dosegamo. Pri tem se lahko ustavimo ob zgledu Marijine drže, ko stopa v pogovor z bližnjim, in se ob njej učimo takšnega pogovora, ki pripelje tudi do pravih rezultatov.
Najprej razmislimo o tem, s kakšnim NAMENOM farizeji pristopajo k Jezusu. Vidimo, da bi se ga radi preprosto znebili. Na poti jim je. Ogroža njihove interese, t. j. oblast, manipulacijo, korist, absolutno svobodo in še kaj bi se našlo. Njihov namen je torej daleč od vsebine vprašanj in nikakor ne vodi v odnos. Njihov namen uničuje odnos, pravzaprav služi uničenju bližnjega.
Namen odraža tudi, kdo je tisti, s katerim se pogovarjajo, kdo je zanje Jezus – za koga ga imajo. Jezus je zanje tekmec, sovražnik, preprosto nekdo, ki se ga morajo znebiti.
Jezus in njegovi cilji, njegovo življenje in njegovo razmišljanje jih nikakor ne zanimajo. Zakaj? Ker se vrtijo okrog svojega interesa in ker se Jezus ne vrti okrog njih. Tako tudi podoba o drugem, takšna, kakršno imajo, ne more voditi v odnos, ampak odnos ruši.
Namen in predstava o sogovorniku določata njihovo DRŽO do njega, ki se odraža v naslavljanju. V primeru prejšnjega preizkušanja smo slišali sladke besede: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo.« (Evangelij po Mateju 22,16)
Večkrat so farizeji laskali Jezusu, ga naslavljali z imenitnimi izrazi, da bi poudarili njegovo dostojanstvo, a sta njihov namen in pogled nanj razkrivala zlaganost. Sladke besede, prefinjena drža, elegantna vprašanja so kakor poljub v maski in pozdrav v rokavici. Ustvarjajo dodatno razdaljo, da se ne bi »okužili« z bližnjim.
Nazadnje pride na vrsto še VSEBINA pogovora. Tudi vsebina razkriva bližino ali razdaljo. Spomnimo se mogoče najbolj abstraktnega vprašanja, ki so ga nekega dne učitelji postave naslovili na Jezusa: »Čigava bo žena, ker je imela sedem mož?« Če bi farizeji spraševali konkretno, bi našli konkretne odgovore, ki zahtevajo spremembo drže. Abstraktna, splošna, teoretična vprašanja ne zahtevajo ničesar. Ustvarjajo meglo, v kateri si vsak lahko misli, kar si hoče.
Tako torej ravnajo farizeji. Njihov NAMEN je skrit in neiskren, njihova DRŽA do Jezusa kot sogovornika je zavajajoča in ni pristna, VSEBINA njihovega pogovora je nominalna in nima nikakršne teže, je prazna in abstraktna, brez konkretnega tvornega interesa po izboljšanju dejanskega stanja ali odnosov.
V tem oziru je zelo zanimivo primerjati ravnanje farizejev z ravnanjem Marije pri komunikaciji z bližnjimi. Spomnimo se, kako drugače pristopa k bližnjemu Marija. Ko jo angel pozdravi in ji napove, da bo spočela, ga preprosto vpraša: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« (Evangelij po Luku 1,34)
V vsem tem, kar se ji je s spočetjem zgodilo, prepozna veličasten Božji namen in se odzove z iskreno hvalnico: »… kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.« (Evangelij po Luku 1,49) Marija je tu prinašalka sporočila o veliki Božji usmiljenosti. Njen odnos do Boga ji v življenju pomeni največ in je zanjo ključnega pomena. In prav ta njen odnos do Boga vpliva tudi na odnose z drugimi.
Ko ji dvanajstletni deček zagode in ostane v templju, ga z vso resnostjo vpraša: »Zakaj si nama to storil, midva sva te v skrbeh iskala?« (Evangelij po Luku 2,48)
Ko vidi stisko na svatbi, preprosto reče Jezusu: »Vina nimajo,« (Evangelij po Janezu 2,3) in naroči strežnikom: »Karkoli vam poreče, storite.« (Evangelij po Janezu 2,5) Marija je v tem primeru prinašalka sporočila o iskrenih medčloveških odnosih, empatiji, občutljivosti za potrebe drugih in odprtosti za njihove stiske.
Če po štirih preprostih točkah pogledamo, kaj naj vodi vsak naš pogovor, bomo videli neskončno razliko med njo in farizeji:
NAMEN je pri Mariji jasen: biti odgovorna, vzeti sogovornika zares, odraža željo, da izpolni Božjo voljo.
DO SOGOVORNIKA ima vedno izredno SPOŠTOVANJE, pa naj bo to angel, otrok ali svatje. Vedno želi videti bližnjega v globini in se mu v njej tudi približati. Vzame ga zares. Njen odnos do Boga je iskren in globok, kar oblikuje njen ljubeči odnos do soljudi.
NJENA DRŽA JE PREPROSTA, neposredna, konkretna in jasna. Ne dela v rokavicah, vsa je v odnosu, takšna, kakršna je.
Zato je tudi VSEBINA POGOVORA KONKRETNA in jasna: razumeti spočetje, zavzeto iskanje otroka, zaskrbljenost in sočutje do organizatorjev poroke, ki se najdejo v zadregi, saj so sredi poroke ob vino.
Odnos z Bogom je zelo preprost. Podoben je našim medosebnim odnosom. V ta odnos je zajeto prav vse, kar smo, kar imamo, živimo in delamo. Ker je vsezajemajoč, je tudi zelo zahteven. Pogosto težak kot vsak odnos, ki gre v globino, nas preobraža. Pogosto so naši odnosi na začetku prav osrečujoči. Spomnimo se na svoja prijateljstva, zaljubljenosti. Toda če teh odnosov nismo zavzeto ustvarjali, če nismo umirali svoji sebičnosti, so se tudi najgloblji odnosi sčasoma ohladili, uničili. V nas so pustili grenka razočaranja. Bog ni zgolj neka abstraktna energija. Je živa oseba. Z nami želi navezati pristen in odgovoren odnos. Ne dopusti nam, da bi ga izrabljali. Želi nam pomagati, da bi v odnosu z njim postali resnično to, kar smo v svoji najgloblji notranjosti. To pa ni preprosto. Pravzaprav želimo navezati globok, zavezujoč odnos, hkrati pa se ga bojimo in vedno znova zbežimo iz njega. Zakaj? Zdi se, da smo ujeti v strah zase. Ne moremo verjeti, da bomo postali resnično svobodni in povsem zaživeli le v takšnem odnosu, kjer bomo prisiljeni umreti »sebi«. Tako zelo se namreč poenotimo s svojimi sebičnimi željami, da se nam zdi, kot da bomo nezvesti sebi, če se jim odpovemo. Toda v resnici bomo, šele če se jim odpovemo, prišli do sebe, do svojega resničnega jaza.
Zato smo tudi mi povabljeni, da premagujmo vse skušnjave, ki nas vlečejo v zlaganost naših odnosov. Pot do pravega odnosa lahko prepoznamo v zgledu Marije. Prizadevajmo si za čistost namenov in pošteno in spoštljivo držo do svojih bližnjih, kar v resnici pomeni »ljubiti bližnjega kakor samega sebe«.
Z.M.