Hits: 39
Leto 2020 je leto strahu. Je leto surovega, divje iracionalnega strahu.
Neizčrpno ustrahovanje s strani oportunističnih politikov in vladno-medijsko-industrijskega kompleksa močno podpihuje strah milijonov in milijonov ljudi. A elite niso ustvarile tega strahu.
Le razkrile so ga, da si ga lahko temeljito ogledamo.
Pretvorba prehladnega obolenja v eksistencialno krizo, zaradi katere se lahko za nedoločen čas suspendirajo splošne človekove pravice, ljudi pa spravi v hišni pripor, pri čemer zaporniki z veseljem nosijo maske, se izogibajo drug drugemu in sledijo vedno bolj nesmiselnim navodilom, je dokazala onkraj vsakega dvoma, da je večina ljudi obupno prestrašenih.
Strah je univerzalen. In lahko je potreben in zaželen, če je le usmerjen proti objektu, ki upravičeno zahteva njegovo pozornost. Z drugimi besedami, če je strah razumen in proporcionalen realni nevarnosti, potem zgolj izpolnjuje svojo naravno in biološko funkcijo.
In kot je poudaril že Aristotel, je človek, ki se boji pravih stvari, zaradi pravih vzrokov, na pravilen način in ob pravem času, pogumen.
Pogum je vrlina in to, kot sta rada poudarjala Aristotel in Churchill, najpomembnejša vrlina, saj na njej temeljijo vse druge. Za Aristotela sta bili največji vrlini ravno pogum in čast.
Strah sam po sebi je nevtralno čustvo. Pomembna je njegova količina. Če človek občuti več strahu, kot ga dejansko potrebuje, je strahopetec. Če občuti manj strahu, kot ga dejansko potrebuje, je predrzen. In pogum je v bistvu srednja pot med strahopetnostjo in predrznostjo.
Strahopetnost in predrznost sta zgolj dve strani iracionalne, nerazumne količine strahu. In iracionalnost je določena z naravo objekta strahu. Iz tega sledi, da pogum dosežemo, ko uberemo srednjo pot med obema skrajnostma. Biti pogumen pomeni, da je naš strah razumen, da vemo, česa nas mora biti strah, kdaj nas mora biti strah in koliko nas mora biti strah.
Po ocenah ameriškega CDC (Center for Disease Control, [Center za nadzor nad boleznimi]) je bila okužba s Covidom edini možni vzrok smrti pri približno 6 % bolnikov. Velika večina bolnikov (94 %), ki naj bi umrli zaradi virusa, je imela več predobstoječih bolezenskih stanj, kar pomeni, da lahko z veliko verjetnostjo domnevamo, da so umrli ob sočasni okužbi s Covidom in ne zaradi njega.
Pred kratkim se je pojavil še en dokaz za to trditev. Univerza John Hopkins je objavila raziskavo, ki pa so jo umaknili le nekaj ur po objavi. Pa ne zato, ker bi bilo z njo karkoli narobe. Razlog za umik je bil, da bi lahko javnost raziskavo napačno razumela ali pa bi jo lahko kdo uporabil za širjenje »lažnih informacij« o Covidu.
V raziskavi so namreč ugotovili, da je bila povprečna smrtnost v letošnjem letu v povsem enakih okvirih kot pretekla leta. Tak zaključek je bil malce presenetljiv, saj so pričakovali, da bo smrtnost zaradi Covida vsaj nekoliko večja. Zato so raziskovalci po podatkih pobrskali malce bolj temeljito in prišli do prav presenetljivega in skoraj neverjetnega odkritja – smrtnost v vseh drugih kategorijah, zaradi srčnožilnih bolezni, bolezni dihal, pljučnice, gripe itd. se je zmanjšala hkrati z naraščanjem smrtnosti zaradi Covida.
Razlaga za to »presenetljivo« odkritje je očitna – smrti iz vse ostalih kategorij so bile zabeležene kot smrti zaradi Covida (raziskavo si lahko ogledate na:
https://drive.google.com/file/d/1Tnb1a8TXHj_jJCM2BDfGSriUgdn-2gec/viewMilijoni ljudi po vsem svetu so se odrekli svojemu načinu življenja (in načinu življenja celotnih skupnosti) zaradi strahu, da se bodo okužili z virusom, katerega smrtnost ni kaj dosti drugačna od smrtnosti običajne sezonske gripe, kar kaže, da jih obvladuje višek strahu. In iracionalnost njihovega strahu preprosto jemlje sapo.
Pred kratkim sem zasledil odlomke eseja, ki ga je britanski pisatelj C. S. Lewis napisal o paniki, ki je vladala zaradi možnosti jedrskega napada v času hladne vojne. In atomska bomba je, če smem pripomniti, precej manj izbirčen ubijalec kot Covid.
Na vprašanje, kako naj ljudje živijo ob stalni grožnji možnega jedrskega napada, je odgovoril, da tako, kot so živeli v 16. stoletju, ko je kuga skoraj vsako leto obiskala London, ali kot so živeli v vikinški dobi, ko so lahko katerokoli noč pridrli napadalci iz Skandinavije in ljudem prerezali vrat, ali kot že živijo v času raka, sifilisa, paralize, bombnih napadov, železniških in avtomobilskih nesreč.
Smrt je bila gotovost že veliko pred izumom atomske bombe in znanstveniki so zgolj dodali še eno možnost za bolečo in prezgodnjo smrt svetu, ki je že tako poln takih možnosti.
»… naj nas bomba … najde, ko bomo počeli smiselne in človeške reči – molili, delali, poučevali, brali, poslušali glasbo, kopali otroke, igrali tenis, klepetali s prijatelji ob vrčku piva in igranju pikada« in »ne zvite skupaj kot trop prestrašenih ovac in razmišljajoče o bombah. Lahko zdrobijo naša telesa … a ni potrebe, da bi obvladovale naš um.«
In še opozorilo, ob katerem bi se moral v času Covida zamisliti vsak izmed nas:
»Nič nima več možnosti, da uniči vrsto ali narod, kot odločenost, da preživimo za vsako ceno.«
Robert Pevec