Views: 633
Ste že slišali za izraz, da je »pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni«? No, to drži in nam pomaga razložiti, zakaj je na svetu toliko zla.
Pomislite na 20. stoletje, najbolj krvavo, odkar beležimo zgodovino, v katerem so despotski režimi, skoraj vsi izmed njih komunistični, pomorili kakšnih 100 milijonov ljudi – samih civilistov. Mnogi ljudje, ki so podpirali komunizem – tako v komunističnih državah kot izven njih –, so mislili, da delajo samo dobro. Bili so prepričani v svoje dobre namene. Mnogi izmed njih so bili prijazni ljudje – skrbni starši, dobri sosedje, prijazni do tujcev.
Sovjetska komunistična partija je pobila 20 do 40 milijonov ljudi, kamboška komunistična vlada je poklala kakšno četrtino prebivalcev Kambodže, kitajski komunistični režim je pobil več kot 60 milijonov svojih lastnih ljudi – poti v vse te pekle so tlakovali številni ljudje, ki so imeli (ali pa so mislili, da imajo) dobre namene.
Če ne bi bilo ljudi z dobrimi nameni, ki so verjeli v komunizem, potem resnično zlobni ljudje, ki so izpeljali vse te genocide, morda nikoli ne bi prišli na oblast. Če omenimo samo en primer – ameriški in britanski možje in žene, mnogi z dobrimi nameni, so bili tisti, ki so sovjetskemu množičnemu morilcu, Josifu Stalinu, priskrbeli skrivnosti o izdelavi atomske bombe. Tudi oni so bili verjetno čisto prijetni ljudje.
Danes v Ameriki seveda nimamo velikega genocidnega gibanja. A tudi poti do manjšega zla v tej deželi ravno tako tlakujejo številni prijazni ljudje, ki menijo, da imajo dobre namene.
Mnoge učitelje, ki obravnavajo teme, ki majhne otroke oropajo njihove spolne nedolžnosti, motivirajo dobri nameni. Večina Američanov, ki glasuje za politike, ki želijo odvzeti sredstva policiji – kar je gotova pot do povečanega števila umorov, posilstev in drugih nasilnih dejanj –, misli, da imajo dobre namene. To mislijo tudi tisti, ki želijo prepovedati »sovražni govor«, čeprav v resnici predstavljajo prvo resno grožnjo svobodi govora v ameriški zgodovini.
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, ker večina ljudi, ki podpirajo slabe stvari, in celo mnogi, ki delajo zlo, verjame, da jih motivirajo dobri nameni. Razmišljajo nekako takole:
Želim dobro, zato delam dobro. In zato sem dober. In če mi nasprotujete, ne želite dobro in ne morete biti dobri.
Če so torej dobri nameni tako pogosto brez moralne vrednosti, kaj lahko sploh storimo, če želimo dobro družbi? Ali če zastavimo vprašanje nekoliko drugače – če dobri nameni tlakujejo pot v grozen svet, s čim lahko tlakujemo pot v čudovit svet?
Odgovor je modrost – da razumemo življenje, kolikor ga je le mogoče, še zlasti posledice katerihkoli stališč, ki jih imamo. Modrost je, da se vprašamo, kaj je dobro, ne kakšni so dobri nameni.
Dobri nameni – celo če smo dobra oseba – brez modrosti vodijo v zlo. Razlog, zakaj nas mora skrbeti za prihodnost Amerike in zahodne civilizacije, ni v tem, da bi bile naše elite sestavljene iz ljudi s slabimi nameni, ampak v tem, da naše elite večinoma predstavljajo ljudje, ki jim primanjkuje modrosti.
Beseda, ki označuje tistega, ki nima modrosti, je »bedak«. Večina dekanov fakultet, profesorjev in vedno več učiteljev v srednjih in osnovnih šolah, večina urednikov in drugih novinarjev, večina poslovnežev, ki vodijo velike korporacije, in večina tako imenovanih »strokovnjakov« je bedakov.
Zakaj so bedaki? Zakaj tem pogosto zelo uspešnim možem in ženam manjka modrosti?
Zato ker je niso iskali. Če želite delati dobro, se morate učiti modrosti, ravno tako kot se morate učiti fizike, če želite biti fizik. Če se učite modrosti, potem imate dobre možnosti, da boste tudi sami postali modri. Če ne, potem imate dobre možnosti, da boste postali bedak. In bedaki naredijo veliko škode.
Ampak tragično je, da večina staršev in šol modrosti ne uči več. Vse do prvih desetletij 20. stoletja se je od ameriških študentov pričakovalo, da poznajo največje vire modrosti, kakršni so bili starodavni rimski in grški pisci, Shakespeare in, kar je bilo najpomembnejše, Sveto pismo.
Nato pa je Amerika pričela tlakovati pot v pekel. Prenehala je učiti modrost. Prenehala je učiti starodavne grške in rimske pisce, Shakespeara in Sveto pismo. Pot v boljši svet je tlakovana z modrostjo. Ni dovolj, da smo prijazni, in ni dovolj, da imamo dobre namene.
Robert Pevec
Prevod in priredba po Dennisu Pragerju (https://www.prageru.com/video/why-the-road-to- hell-is-paved-with-good-intentions).