Views: 48
Elijev zgled molitve
»Tam je prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je GOSPODOVA beseda, rekoč: ›Kaj delaš tu, Elija?‹ Rekel je: ›Ves sem gorel za GOSPODA, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.‹ Pa je rekel: ›Pojdi ven in se postavi na gori pred GOSPODA.‹ In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: ›Kaj delaš tu, Elija?‹« (Prva knjiga kraljev 19,9–13)
V današnjem odlomku se srečamo z eno najprivlačnejših osebnosti v celotnem Svetem pismu, s prerokom Elijem. Prestopil je meje svoje dobe in njegovo navzočnost lahko vidimo tudi v nekaterih prizorih v evangeliju. Skupaj z Mojzesom se pojavi ob Jezusu v trenutku spremenjenja: »In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim.« (Evangelij po Mateju 17,3) Sam Jezus se poistoveti z njegovim likom, da bi potrdil pričevanje Janeza Krstnika. »Učenci pa so ga vprašali: ›Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?‹ Odgovoril je: ›Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.‹ Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.« (Evangelij po Mateju 17,10–13)
V Svetem pismu se Elija pojavi nenadoma, na skrivnosten način prihaja iz neke majhne, popolnoma odročne vasi (prim. Prva knjiga kraljev 17,1); in na koncu bo pred očmi učenca Elizeja zapustil prizorišče na ognjenem vozu, ki ga bo odpeljal v nebo (glej Drugo knjigo kraljev 2,11–12). Je torej mož brez natančnega porekla, predvsem pa brez konca – ugrabljen je v nebo. Zato se je njegovo vrnitev pričakovalo pred prihodom Mesija; kot nekega predhodnika, tako so pričakovali Elijevo vrnitev.
Sveto pismo nam Elija predstavlja kot moža kristalno čiste vere. V njegovem imenu, ki bi lahko pomenilo »Jahve je Bog«, je zaobjeta skrivnost o njegovem poslanstvu. Tak bo vse življenje: nepodkupljiv mož, nezmožen bednih kompromisov. Njegov simbol je ogenj, podoba očiščujoče sile Boga. On sam bo kot prvi postavljen na preizkušnjo in ostal bo zvest. Je zgled vseh oseb vere, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojene.
Molitev je limfa, ki neprestano hrani njegovo življenje. Elija je Božji mož, ki postane zagovornik prvenstva Najvišjega. Pa vendar je tudi on primoran poravnati račune s svojimi šibkostmi. Težko je reči, katere izkušnje so mu najbolj koristile: poraz lažnih prerokov na gori Karmel (Prva knjiga kraljev 18,20–40) ali pa zbeganost, sredi katere ugotovi, da »ni boljši od svojih očetov« (Prva knjiga kraljev 19,4). V duhu tistega, ki moli, je občutek lastne slabotnosti dragocenejši od vznesenih trenutkov, ko se zdi, da je življenje polno zmag in uspehov.
V molitvi se sicer vedno zgodi tole: trenutki molitve, ko čutimo, da nas dviga, in trenutki molitve v bolečini, suhosti, preizkušnjah. Tako je z molitvijo: pustiti, da nas nosi Bog, in prav tako pustiti, da nas tepejo slabe situacije in skušnjave. Stvarnost takšne molitve najdemo v mnogih drugih svetopisemskih poklicanostih, tudi v Novi zavezi – pomislimo na primer na apostola Petra in Pavla, tudi njuno življenje je bilo takšno: trenutki veselja in trenutki padcev in trpljenja.
Elija je mož življenja globokega odnosa z Bogom, molitve in premišljevanja ter istočasno aktivnega življenja, zaskrbljen ob dogodkih svojega časa, sposoben zoperstaviti se kralju in kraljici, potem ko sta ubila Nabota, da bi se tako polastila njegovega vinograda (Prva knjiga kraljev 21,1–24). Kako zelo mi vsi potrebujemo goreče kristjane, ki pred osebami z vodstvenimi odgovornostmi ukrepajo z Elijevim pogumom, da bi rekli: »Tega se ne sme narediti! To je umor!« Potrebujemo Elijevega duha. S tem nam Elija pokaže, da v življenju človeka, ki moli, ne sme biti dvoličnosti. To pomeni postaviti se pred Gospoda in iti v srečanje z brati, h katerim on pošilja. Molitev ni zapreti se z Gospodom in si zamaskirati dušo – ne, to ni molitev. To je hlinjenje molitve. Molitev je, da se soočamo z Bogom in pustimo, da nas pošlje služit bratom. Preizkus molitve je konkretna ljubezen do bližnjega. In obratno: verniki delujejo v svetu, potem ko so najprej molčali in molili; sicer je njihovo delovanje impulzivno, je brez razločevanja, je zasopel tek brez cilja. Ko verniki delujejo impulzivno, torej reagirajo zelo hitro in navadno nepremišljeno, naglo, potem počnejo mnoge nepravičnosti, kajti niso najprej šli pred Gospoda molit in razločevat, kaj morajo storiti.
Strani Svetega pisma nam pustijo predvidevati, da je tudi Elijeva vera poznala napredek: tudi on je rasel v molitvi, počasi jo je prečistil. Božje obličje je postalo bolj bleščeče, medtem ko je hodil. Vse do vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se je Bog pokazal Eliju na gori Horeb (Prva knjiga kraljev 19,9–13). Ne pokaže se v silovitem viharju, ne v potresu in ne v uničevalnem ognju, temveč v »šepetu lahnega vetriča«; ali bolje v prevodu, ki lepo opisuje tisto izkušnjo: v »glasu rahlega šepeta« (Prva knjiga kraljev 19,12). Tako se Bog razodene Eliju. S tem preprostim znamenjem Bog komunicira z Elijem, ki je v tistem trenutku prerok na begu, ki je izgubil mir. Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.
To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. V kakšnem jutru ali večeru se lahko čutimo nekoristne in same. In takrat bo molitev prišla in potrkala na vrata našega srca. Kos Elijevega plašča lahko poberemo vsi mi, kakor je polovico plašča pobral njegov učenec Elizej. Četudi smo kaj naredili narobe ali se čutimo ogrožene in prestrašene, če se vrnemo pred Boga z molitvijo, se bosta kakor po čudežu vrnila tudi tišina in mir. To je, kar nas uči Elijev zgled.
Molitev:
Gospod, moj Bog, Aba, Oče, pomagaj mi počivati v tebi s popolnim zaupanjem, da bom poln vere v tvojo previdnost, tako da bom ne glede na to, kaj se zgodi, vselej našel v tebi vedrost, mir in veselje Božjega otroka.
Moj Bog, po tvoji milosti te prosim za srčnost in mir tudi v preganjanjih, obrekovanjih in zlonamernih spletkah. Oče, pomagaj mi, kadar mi bo težko potrpežljivo sprejemati krivice, nerazumevanja ali nejasne preizkušnje; daj, da bom znal slediti nasvetu tvojega Svetega Duha po tvoji besedi. Prosim te, pomagaj mi doumeti, da tegobe dopuščaš, da bi se moja vera prečistila in da bi okusil sladko breme in zmagoslavje križa.
Pomagaj mi, Očka, da neutrudno sejem Kristusov mir in ljubezen v mnoga srca, ki čakajo na tvoj glas, da bi jih zbudil. Prosim te, daj mi, da bom tudi jaz tako kot Elija znal zvesto odgovoriti na zahteve krščanskega poklica, tako da vse trenutke in okoliščine svojega življenja preoblikujem v priložnosti, da te ljubim in služim Kristusovemu kraljestvu.
Gospod, prosim te odpuščanja za vsakokrat, ko sem dopustil, da me je pritegnilo tisto, kar me ne vodi k tebi, za vsakokrat, ko se nisem hotel rešiti vezi in odvisnosti, ki so me zasužnjevale, ko sem se predajal bolečinam in trpljenju, ki me je hromilo. Odpusti mi mojo neposlušnost. Sveti Duh, prosim te, da mi podeliš notranjo svobodo; osvobodi me sleherne odvisnosti. Daj mi zmožnost, da se bom dal zvesto voditi Bogu. Hvalim te, Gospod, da si me rešil greha, zla in smrti. Hvala za svobodo, ki mi jo daješ in v kateri se mi ni ničesar bati; hvala za sposobnost, da lahko pretrgam vse notranje in zunanje vezi, ki hromijo moj odnos s teboj. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.