Hits: 17
»Tam je prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je GOSPODOVA beseda, rekoč: ›Kaj delaš tu, Elija?‹ 10 Rekel je: ›Ves sem gorel za GOSPODA, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.‹ 11 Pa je rekel: ›Pojdi ven in se postavi na gori pred GOSPODA.‹ In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. 12 In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. 13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: ›Kaj delaš tu, Elija?‹« (Prva knjiga kraljev 19,9–13)
V današnjem odlomku se srečujemo z eno najprivlačnejših oseb v celotnem Svetem pismu: s prerokom Elijem. Prestopil je meje svoje dobe in njegovo navzočnost lahko vidimo tudi v nekaterih prizorih v evangeliju. Skupaj z Mojzesom se pojavi ob Jezusu v trenutku spremenjenja: »In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim.« (Evangelij po Mateju 17,3) Sam Jezus se poistoveti z njegovim likom, da bi potrdil pričevanje Janeza Krstnika: »Učenci pa so ga vprašali: ›Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?‹ Odgovoril je: ›Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.‹ Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.« (Evangelij po Mateju 17,10–13)
V Svetem pismu se Elija pojavi nenadoma, na skrivnosten način prihaja iz neke majhne, popolnoma odročne vasi (prim. Prva knjiga kraljev 17,1); in na koncu bo pred očmi učenca Elizeja zapustil prizorišče na ognjenem vozu, ki ga bo odpeljal v nebo (glej Druga knjiga kraljev 2,11–12). Je torej mož brez natančnega porekla, predvsem pa brez konca – ugrabljen je v nebo. Zato se je njegovo vrnitev pričakovalo pred prihodom Mesije; kot nekega predhodnika, tako so pričakovali Elijevo vrnitev.
Spisi nam Elija predstavljajo kot moža kristalno čiste vere. V njegovem imenu, ki bi lahko pomenilo ›Jahve je Bog‹, je zaobjeta skrivnost o njegovem poslanstvu. Tak bo vse življenje: nepodkupljiv mož, nezmožen bednih kompromisov. Njegov simbol je ogenj, podoba očiščujoče sile Boga. On sam bo kot prvi postavljen na preizkušnjo in ostal bo zvest. Je zgled vseh oseb vere, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojene.
Molitev je limfa, ki neprestano hrani njegovo življenje. Elija je Božji mož, ki postane zagovornik prvenstva Najvišjega. Pa vendar je tudi on primoran poravnati račune s svojimi šibkostmi. Težko je reči, katere izkušnje so mu najbolj koristile: poraz lažnih prerokov na gori Karmel (Prva knjiga kraljev 18,20–40) ali pa zbeganost, sredi katere ugotovi, da »ni boljši od svojih očetov« (Prva knjiga kraljev 19,4). V duhu tistega, ki moli, je občutek lastne slabotnosti dragocenejši od vznesenih trenutkov, ko se zdi, da je življenje polno zmag in uspehov.
V molitvi se sicer vedno zgodi tole: trenutki molitve, ko čutimo, da nas dviga, in trenutki molitve v bolečini, suhosti, preizkušnjah. Tako je z molitvijo: pustiti, da nas nosi Bog, in prav tako pustiti, da nas tepejo slabe situacije in skušnjave. Stvarnost takšne molitve najdemo v mnogih drugih svetopisemskih poklicanostih, tudi v Novi zavezi – pomislimo na primer na apostola Petra in Pavla, tudi njuno življenje je bilo takšno: trenutki veselja in trenutki padcev in trpljenja.
Elija je mož življenja globokega odnosa z Bogom, molitve in premišljevanja ter istočasno aktivnega življenja, zaskrbljen ob dogodkih svojega časa, sposoben zoperstaviti se kralju in kraljici, potem ko sta ubila Nabota, da bi se tako polastila njegovega vinograda (Prva knjiga kraljev 21,1–24). Kako zelo mi vsi potrebujemo goreče kristjane, ki bi pred osebami z vodstvenimi odgovornostmi ukrepali z Elijevim pogumom in bi rekli: »Tega ne smete narediti! To je umor!« Potrebujemo Elijevega duha. S tem nam Elija pokaže, da v življenju človeka, ki moli, ne sme biti dvoličnosti. To pomeni postaviti se pred Gospoda in iti v srečanje z brati, h katerim on pošilja. Molitev ni zapreti se z Gospodom in si zamaskirati dušo – ne, to ni molitev. To je hlinjenje molitve. Molitev je, da se soočamo z Bogom in pustimo, da smo poslani služit bratom. Preizkus molitve je konkretna ljubezen do bližnjega. In obratno: verniki delujejo v svetu, potem ko so najprej molčali in molili; drugače je njihovo delovanje impulzivno, je brez razločevanja, je zasopel tek brez cilja. Ko verniki delujejo impulzivno, torej reagirajo zelo hitro in navadno nepremišljeno, naglo, potem počnejo mnoge nepravičnosti, kajti niso najprej šli pred Gospoda molit in razločevat, kaj morajo storiti.
Strani Svetega pisma nam pustijo predvidevati, da je tudi Elijeva vera poznala napredek: tudi on je rasel v molitvi, počasi jo je prečistil. Božje obličje je postalo bolj bleščeče, medtem ko je hodil. Vse do vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se je Bog pokazal Eliju na gori Horeb (Prva knjiga kraljev 19,9–13). Ne pokaže se v silovitem viharju, ne v potresu in ne v uničevalnem ognju, temveč v »šepetu lahnega vetriča«; ali bolje v prevodu, ki lepo opisuje tisto izkušnjo: v »glasu rahlega šepeta« (Prva knjiga kraljev 19,12). Tako se Bog razodene Eliju. S tem preprostim znamenjem Bog komunicira z Elijem, ki je v tistem trenutku prerok na begu, ki je izgubil mir. Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.
To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. V kakšnem jutru ali večeru se lahko čutimo nekoristne in same. In takrat bo molitev prišla in potrkala na vrata našega srca. Kos Elijevega plašča lahko poberemo vsi mi, kakor je polovico plašča pobral njegov učenec Elizej. Četudi smo kaj naredili narobe ali se čutimo ogrožene in prestrašene, če se vrnemo pred Boga z molitvijo, se bosta kakor po čudežu vrnila tudi tišina in mir. Tega nas uči Elijev zgled.
Z.M.