Views: 42
»Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: ›Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.‹ In oznanjal je po shodnicah v Judeji. Glas o njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni.« (Evangelij po Luku 4,42–44; 5,15)
Navedeno Jezusovo ravnanje vsebuje nekaj globokih sporočil, o katerih velja poglobljeno razmisliti.
Kdor namreč ne zmore biti sam, naj se pazljivo ogiba pretiranemu druženju z drugimi. Takšni ljudje bodo v stiku z drugimi samo škodovali sebi in drugim, s katerimi pridejo v stik. Ko nas je Bog poklical, smo namreč takrat pred njim stali sami. Tako smo tudi poklicani, da sami prisluhnemo njegovemu glasu in mu sledimo. Sami moramo nositi svoj križ, iti skozi težave in molitve. Prav tako bomo sami v času smrti in ko bomo dajali odgovor Bogu. Ne moremo se torej izogniti samemu sebi, ker nas je natanko takšne, kot smo, Bog izbral in poklical k odnosu z njim.
Toda drži tudi obratno: Kdor ne zdrži v družbi z drugimi, naj se pazljivo ogiba biti pretirano sam. Poklicani smo namreč v odnose s soverniki, saj Božji klic ni bil namenjen samo nam, temveč tudi drugim … Tako nismo sami, ko umiramo … Če zanemarjamo odnose z drugimi kristjani, potem zavračamo Jezusov klic in bo naša samota za nas škodljiva.
Če si ne vzamemo časa, da bi bili sami v Božji prisotnosti, postanemo nevarni in škodljivi za druge. Posledično se to kaže, ko od drugih zahtevamo, da naše potrebe po ljubezni, potrditvi in zavedanju lastne vrednosti zadovoljijo na način, ki je za njih pretežek in zato naše druženje z njimi za njih postane breme, ki ga enostavno ne morejo nositi. Takšni posamezniki v stiku z drugimi pogosto tako močno ležejo na druge, da jih s tem zelo obremenijo. Ti ljudje se v družbi z drugimi hranijo na neprimerne načine in jim s tem povzročajo škodo. Družbo drugih ljudi vsekakor potrebujemo, toda treba je vedeti, da nas drugi ljudje nikoli ne morejo napolniti s popolno ljubeznijo, ki jo daje edino sam Bog. Zato je ključnega pomena, da si redno vzamemo čas, ko smo z Bogom sami v tišini.
V času pandemije koronavirusa se je pokazalo, da ni nič več samoumevno. Prej tako normalne stvari, kot je izhod na svež zrak ali v službo in šolo, so postale zelo omejene. Tako se je veliko ljudi srečalo s problemom osamljenosti, saj so se, hočeš nočeš, bili prisiljeni bolj kot običajno srečati s samim seboj.
Zaradi omejitev gibanja in druženja smo izgubili običajne ventile, s katerimi smo se sicer sproščali. Obremenitve so se zelo povečale, možnosti za razbremenitev pa zmanjšale. Stiske doživljajo tisti, ki živijo sami, saj je zdaj osamljenost lahko še bolj pereča. Posebna težava so ranljive skupine, kot so invalidi, starejši, onemogli.
Ti imajo manj možnosti kompenzacije in so pogosto prepuščeni na milost in nemilost skrbnikom, ki pa so dostikrat preobremenjeni.
Ljudje se srečujemo tudi s popolnoma drugačno dinamiko medosebnih odnosov, kot smo jih bili vajeni, a so reakcije na to stanje zelo različne. Več je tudi anksioznih motenj, paničnih napadov in obsesivno-kompulzivne simptomatike, pa tudi depresivnih stanj, pri čemer se pričakuje, da bodo ta sčasoma še naraščala, če bo stanje trajalo. Pogostejši so tudi izbruhi jeze, agresivno odzivanje in nespečnost.
Dodaten vir tesnobe je tudi, da nihče ne ve, koliko časa bo to stanje trajalo, kar še povečuje strah in negotovost. Za večino ljudi je največji negativni in pozitivni potencial za psihično blagostanje kakovost njihovih trenutnih odnosov. Zdaj ko smo prisiljeni preživeti toliko časa v tesni povezanosti s svojimi bližnjimi, bodo vsebine naših odnosov privrele na plan. Kar nam je morda uspelo pomesti pod preprogo ali čemur smo se spretno izognili, se zdaj pokaže v polni luči.
Prav dobri odnosi, medsebojno spoštovanje in naklonjenost ter dobra komunikacija med partnerjema in v družini so najboljši preventivni dejavnik, da bomo tudi v teh kriznih časih ohranili dobro počutje, mentalno in duhovno zdravje.
Pomemben del težav, s katerimi se trenutno ukvarjamo, izvira iz naših misli, ko razmišljamo, preudarjamo in na podlagi drobcev iz medijev in govoric snujemo različne scenarije, enega bolj negativnega od drugega, kar nas spravlja v dodatno stisko in dviguje anksioznost, zato je pot iz stiske in primeža tesnobnih misli v osredotočenju bivanja v sedanjem trenutku. Spomnimo se Jezusovih besed:
»Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,34)
Veliko uslugo si bomo naredili, če bomo ustavljali premlevanje in premišljevanje o prihodnosti. Korak za korakom pa bomo zmogli. Morda je zdaj dober čas, da se lotimo stvari, ki smo jih dolgo odlašali. Veliko bomo naredili že, če se bomo vsak dan pred molitvijo za kakšnih pet minut osredotočali na dihanje. Če misli odtavajo stran, jih pač nežno pripeljemo nazaj k dihu, ki ga opazujemo kot nekaj dragocenega, kar smo prejeli od našega Stvarnika: »GOSPOD je rekel: ›Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso.‹« (Prva Mojzesova knjiga 6,3)
Naš dih je dokaz Božje milosti, ki jo izkušamo dnevno, zato je prav, da jo cenimo. To lahko ozavestimo z osredotočenjem na dragocenost dihanja:
»Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h GOSPODU: ›GOSPOD, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!‹« (Prva knjiga kraljev 17,21)
Čas samoizolacije je lahko tudi spodbuda, da se lotimo »pospravljanja«, tako v konkretnem kot prenesenem smislu. Urejanje našega življenjskega prostora nam bo vrnilo več občutka kontrole, predvidljivosti. Počutili se bomo koristne. Možno je tudi, da bomo v trenutni situaciji videli, katere stvari so res pomembne, in se lotili tudi čiščenja notranje navlake. Zdaj je izvrsten čas za osebnostno rast. Za to, da ozavestimo in spremenimo nekatere naše vzorce, da se učimo strpne komunikacije ali morda odpravimo kakšne škodljive razvade.
Pomembno je, da si čas, ki ga imamo na voljo, osmislimo. Naredili bomo največ, če bomo pri tem sledili svojim vrednotam. Možnosti je res veliko. Če se ne bomo osredotočali zgolj na to, česa vsega ne moremo, temveč bomo odprti in hvaležni za ogromno bogastvo možnosti, ki jih imamo, smo na dobri poti, da bomo čas epidemije doživljali tudi kot čas posebnih darov.
»In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Pismo Kološanom 3,17)
»Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte.« (Pismo Kološanom 4,2)
»V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,18)
»Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi.« (Prvo pismo Timoteju 2,1)
Ne glede na izolacijo smo še vedno soočeni s potrebo po tem, da vzpostavimo in ohranjamo pravo razmerje med samoto in druženjem. Seveda pa smo, bolj kot kdaj prej, v teh časih lahko spoznali sebe v novi luči, saj smo veliko več časa lahko posvetili samemu sebi.
Preiščimo se torej glede ravnovesja med samoto in druženjem, ki nam ga v življenju uspeva dosegati. Vprašajmo se, ali to razmerje dojemamo kot tako, da nam omogoča rasti v ljubezni do Boga, do drugih in do samega sebe.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, prosim te, pomagaj mi prepoznati in ohranjati pravo ravnovesje med samoto in druženjem z drugimi. Prosim te, da me ti vodiš na tej poti iskanja pravega ravnovesja. Pomagaj mi, da se tako iskanja tihega časa v samoti s teboj kot tudi povezovanja v zdrave odnose z drugimi lotevam s pravim stališčem in motivi. Za vse to te prosim v imenu Kristusa Jezusa. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.