Views: 25
»In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: ›Prikazen je.‹ Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: ›Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!‹ 28 Peter mu je odgovoril in rekel: ›Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.‹ 29 On mu je dejal: ›Pridi!‹ In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: ›Gospod, reši me!‹ 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: ›Malovernež, zakaj si podvomil?‹ 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: ›Resnično si Božji Sin.‹« (Evangelij po Mateju 14,22–33)
Preizkušnja vere ne pomeni, da ne bi mogli živeti svobodnega življenja. Jezus se je vrnil iz puščave močnejši, kot je bil takrat, ko je vanjo stopil. Po vrnitvi iz puščave je lahko oznanil: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je GOSPOD mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev.« (Izaija 61,1) Kakšen triumf vere in moči! Jezus je prišel iz puščave kot zmagovalec, ne kot poraženec.
Kdor se prebija skozi dolino skušnjav, lahko povsem računa na Kristusa. On je premagal skušnjavo in to zmago je zagotovil tudi nam.
Ko pademo v preizkušnjo, se lahko počutimo, kot da smo izgubili bitko. Vendar v tem primeru velja, da izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne. Toda še bolj pomembno je ozavestiti, da preizkušnje ne moremo premagati, če računamo zgolj nase. Spoznati moramo, da nismo sami. Božji Sveti Duh prebiva v naših srcih po veri. In ker je »tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu« (Prvo Janezovo pismo 4,4), Bog vsakogar spodbuja z besedami: »Bodi pogumen.« (Evangelij po Mateju 14,27)
Naravno je, da želimo pomagati sami sebi. Bogu želimo služiti z vsem srcem, vendar se hkrati vse preveč pogosto zanašamo samo na lasten trud. V nekem smislu je to v redu. Pomeni, da ne želimo zapustiti Boga. Dolgoročno gledano pa je to slabo, kajti uspevali bomo le takrat, ko bomo svojo roko položili v Božjo in mu zaupali, da nas bo varno vodil skozi čase preizkušenj.
Kot dober zgled nam služi starozavezni izraelski očak Jakob. Izvor tega imena največkrat povezujejo s hebrejskim hákeb ›peta‹, ker se je Jakob rodil kot drugi dvojček in se držal svojega brata Ezava za peto: ›on drži za peto, on sledi nekomu‹. Nekateri navajajo še pomen ›ki prevara‹ ali ›Bog naj varuje‹. Čeprav je glede načina rojstva popolnoma res, da je ime očitno povezano z »držanjem pete«, pa je tudi še bolj očitno, kar Sveto pismo razkriva o njegovem načinu življenja. To, da je bilo njegovo življenje povezano s številnimi prevarami, katerih večino je spočel sam.
Za Jakoba lahko rečemo, da je imel težave z zaupanjem Bogu. Sicer je po eni strani očitno cenil moč Božje zaveze, njegov blagoslov in Božje obljube, vendar pa je kljub temu stvari delal po svoje. Doživljal je veliko udarcev in razočaranj, a je kljub vsemu še naprej poskušal pomagati sam sebi, ne glede na to, da je ves čas plačeval visoko ceno svojeglavosti. Jakob si je močno želel blagoslov, ki pripada prvorojencu. Da bi ga dobil, je prevaral svojega očeta. Dobil je blagoslov, vendar pa je plačal ceno za prevaro. Kasneje je namreč Jakoba, ki je živel po svoje, prevaral tast Laban, pri katerem je moral garati 14 let, da je dobil ženo, ki jo je vzljubil. V tem času mu je Laban kar desetkrat spremenil plačilo.
Na koncu se je Jakob boril celo z angelom. Še vedno pa je bil neomajno samosvoj. Želel je Božjo pomoč, vendar le kot rezultat lastnega truda. Jakob se je kljub bolečinam in izpahnjenemu kolku vdal šele, ko ga je angel blagoslovil. Jakob je prejel tisto, kar je iskal: Boga zmage, ki bo z njim in bo hodil pred njim. Tu pa se zgodi tudi njegova preobrazba iz Jakoba v Izrael.
Z.M.