Views: 69
Hočeš ozdraveti?
»Potem je bil praznik Judov, in Jezus se napoti v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop. V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, [ki so pričakovali gibanja vode. Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel.] Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan. Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti? Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj. Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi. In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila je pa tisti dan sobota. Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi. On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi. Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi? Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju. Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi. Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.« (Evangelij po Janezu 5,1–15)
Današnja beseda nas spodbuja k razmisleku o vodi. O vodi kot simbolu odrešenja in sredstvu odrešenja. Voda je sicer izvor življenja in blaginje, medtem ko njeno pomanjkanje povzroča izginjanje vsake rodovitnosti, kakor se to dogaja v puščavi. A voda je lahko tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. Voda je takrat tako lahko povzročiteljica smrti, kadar utopi med svojimi valovi ali v velikih količinah odnese vse. In navsezadnje, voda ima tudi zmožnost umiti, očediti, očistiti. Poglejmo si besedilo, ki govori o vodi, ki vodi v življenje, ki ozdravlja vode morja. Gre za novo vodo, ki ozdravlja.
»Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov? Potem me je peljal nazaj ob rečnem bregu. Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Tedaj mi je rekel: Ta voda teče v vzhodno okrožje in odteka v Arábo. Ko se izlije v morje, v okužene vode morja, postane voda spet zdrava. Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo.« (Ezekiel 47,6–9)
Ob prebranem si lažje predstavljamo in razmislimo o vodi, nad katero se prikliče moč Duha. Takšna voda tako dobi moč za prerojenje in prenovitev: »Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.‹« (Evangelij po Janezu 3,5)
»… nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.« (Pismo Titu 3,5)
Današnji odlomek nas vabi k razmisleku o vodi za rešitev. V besedilu vidimo, da gre za kopel, tisto kopel, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Kajti govorilo se je, da voda občasno vzvalovi, kakor da bi bila reka, saj z neba sestopi angel, ki jo vzburka. In prvi, eden ali več, ki so takrat stopili v vodo, so bili ozdravljeni. Kot zapiše Janez, je tam ležalo mnogo bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, in čakali so na ozdravitev, da bi voda vzvalovila. Tam se je nahajal tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. To je dolga doba čakanja na ozdravljenje, je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Jezus postavi preprosto vprašanje, ki narekuje preprost odgovor, toda odgovor je zanimiv. Ne reče »da«, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dal v vodo, kadar voda vzvalovi; medtem ko se jaz tja pomikam – medtem ko se odločam –, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Človek, ki vedno zamuja. Jezus mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In ta mož je v hipu ozdravel. Ko slišimo njegov odgovor, lahko v njem prepoznamo vzdih poraženca. Pomislimo, koliko drugih kopeli je že obiskal. Ali je sploh kdaj imel upanje? Ali gre za tip navdušenega človeka, ki teka od enega izvira k drugemu, a je na žalost njegov trud zaman, saj ne najde, kar naj bi iskal? Na vsa ta vprašanja nimamo odgovorov, toda njegov odgovor nam jasno pove, da gre za človeka, ki se počuti poraženega. Meni, da ta kopel lahko deluje za druge, toda ne za njega.
Drža tega človeka nam da misliti. Je bil bolan? Ja, verjetno je imel kakšno paralizo, a kot kaže, se je vseeno lahko premikal. A bil je bolan predvsem v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan za pesimizmom, bil je bolan za žalostjo, bil je bolan za naveličanostjo, duhovno lenobo, brezbrižnostjo. To je bolezen tega človeka: »Ja, želim živeti, ampak …« Ostajal je tam. Ali je odgovoril: »Ja, hočem biti ozdravljen!«? Ne. Odgovor je bil pritoževanje: »Drugi pridejo prvi …, vedno drugi.« Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi. In tako se 38 let pritožuje nad drugimi. In ne stori ničesar za ozdravitev.
Bila je sobota. Prebrali smo lahko o togi, legalistični drži učiteljev postave, za katere je ključno, da vse poteka po pravilih. Ne prepoznajo Kristusa kot odrešitelja. A žal je ironično, da tudi mož v Jezusu vidi zgolj nekoga, ki bi mu lahko pomagal do kopeli. Ne vidi namreč, da pred njim stoji tisti, ki je »ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá nad obokom.« (Prva Mojzesova knjiga 1,7) Spregleda, da pred njim stoji nekdo, ki je postavil meje in obale vsem morjem. (Job 38,11)
Kljub vsemu navsezadnje vendarle le osebno izkusi, da je ključ njegove ozdravitve srečanje z Jezusom. Pozneje ga je Jezus našel v templju in mu je rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Tisti človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Šlo je za greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi, greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se čez njih pritoževal. Niti ne, da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi: »Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja …« Pritoževanja. Ti ljudje dihajo pritoževanja.
In če naredimo primerjavo s človekom, ki je bil slep od rojstva, o čemer lahko beremo v neki drugi priliki, pomislimo, s kakšnim veseljem, s kakšno odločnostjo je ta sprejel ozdravitev in s kakšno odločnostjo je razpravljal z učitelji postave! (Evangelij po Janezu 9) Ta pa je samo šel in jih obvestil: »Ja, tisti je.« Pika. Da ne bi ogrozil svojega življenja.
To nam lahko da misliti o mnogih drugih ljudeh, žal tudi kristjanih, ki živijo v tem stanju naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti, ki se počutijo nesposobne, da bi kar koli naredili. Samo pritoževanje nad vsem. Naveličanost je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot odvisnik od žalosti, odvisnik od naveličanosti. Je kakor zrak, ki ga dihaš. In to je precej običajen greh med nami: žalost, naveličanost, mlačnost, malomarnost, ne bom rekel malodušje, a je precej blizu temu.
Dobro bo, če ponovno preberemo 5. poglavje iz Evangelija po Janezu, da bi videli, kakšna je ta bolezen, v katero lahko vsi zapademo. Voda je na voljo za rešitev. »Ampak jaz se ne morem rešiti.« »Zakaj?« »Drugi so krivi.« In tako ostanem tam 38 let. In preprosto skomignemo z rameni: »Jezus me je ozdravil.« Ne vidimo pa reakcije drugih, ki so ozdravljeni, ki vzamejo svoja nosila in plešejo, pojejo, se zahvaljujejo, govorijo o tem vsemu svetu. Ne, ta zgolj vzame nosila in gre. Drugi mu pravijo, da tega ne more, in pravi: »Pa tisti, ki me je ozdravil, je rekel, da lahko.« In gre dalje. In nato, namesto da bi šel k Jezusu, se mu zahvalil, samo informira učitelje postave: »On je bil.« To je sivo življenje, sivo zaradi tistega slabega duhá, kar je žalost, melanholija.
Pomislimo na vodo, na tisto vodo, ki je simbol naše moči, našega življenja; voda, ki jo je Jezus uporabil, da bi nas poživil, kar je krst. Tudi mi razmislimo o tem, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. To je greh, ki ga hudič lahko uporabi, da bi uničil naše duhovno življenje in tudi naše življenje na vseh ostalih področjih. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, pomagaj mi spoprijeti se s tem, kar čutim kot svoje neuspehe v življenju in molitvi, malodušnost spričo mojih suhot, potrtost, ko ti, Gospod, ne predam vsega, kar imam, ker se počutim, kot da imam »veliko premoženje«, od katerega se ne morem ločiti, razočaranje, ko nisem uslišan v skladu s svojo voljo, ko je ranjen moj napuh, ki postane trd zaradi moje grešne nevrednosti, ko čutim odpor zoper zastonjskost molitve in blagoslovov, ki jih izlivaš name. Pomagaj mi, da ne obupam v molitvi, in odpravi od mene malodušnost, ki mi skuša vzbujati dvome in me vedno znova sili k vedno istem sklepanju: čemu sploh molim? Gospod, pomagaj mi premagati te ovire, pomagaj mi, da se odločno bojujem za ponižnost, zaupanje in vztrajnost. Hvala ti, ker sem v tebi več kot zmagovalec in ker nobeno orodje, narejeno zoper mene, ne bo imelo uspeha. Gospod, ko te iščem v molitvi, ne izgubljam poguma, ker ne vem, da moja molitev prihaja tudi od Svetega Duha in ne samo od mene samega. Hvala ti za veselje do molitve in življenja, ki ga ohranjaš v mojem srcu. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.