Hits: 46
»Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. Jezus jih je opominjal z besedami: ›Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.‹ Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Vedel je za to in jim rekel: ›Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?‹ Rekli so mu: ›Dvanajst.‹ ›In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?‹ Odgovorili so mu: ›Sedem.‹ Tedaj jim je rekel: ›Mar še vedno ne uvidite?‹« (Evangelij po Marku 8,14–21)
Odlomek nam pomaga razumeti razliko med zakrknjenim srcem, kakršno je bilo takrat srce učencev, in sočutnim srcem, kakršno je bilo Gospodovo, saj je s tem hkrati izražalo njegovo pristno voljo. Gospodova volja je sočutje: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.« »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Evangelij po Mateju 9,13)
Srce brez sočutja je malikovalsko srce, je samozadostno srce, ki hodi s pomočjo lastnega egoizma, ki postane močno samo z ideologijami. Pomislimo na štiri ideološke skupine v Jezusovem času: farizeji, saduceji, eseni in zeloti. Štiri skupine, ki so imele zakrknjeno srce in so uresničevale načrt, ki ni bil Božji. Ni bilo prostora za Božji načrt, ni bilo prostora za sočutje.
A proti zakrknjenosti srca obstaja zdravilo, in to je spomin. Zato se v današnjem odlomku kakor refren ponavlja poudarek odrešilne moči spomina, ki je milost, za katero je treba prositi, da bi ohranili srce odprto in zvesto.
Ko srce postane zakrknjeno, ko srce otrdi, pozabi. Pozabi na milost odrešenja, pozabi, da je že bilo deležno odrešitve, pozabi na zastonjskost te odrešitve. Zakrknjeno srce vodi v prepire, vodi v vojne, vodi v egoizme, vodi v uničenje brata, kajti ni sočutja. Sporočilo največje odrešitve je, da je Bog imel sočutje do nas. Ja, to je tisti evangelijski refren, ko Jezus vidi neko osebo v boleči situaciji in se mu ta zasmili. Jezus je Očetovo sočutje. Jezus je hkrati klofuta vsaki zakrknjenosti srca.
Treba je torej prositi za milost, da bi imeli srce, ki ni ideologizirano, torej zakrknjeno, ampak je odprto in sočutno ob vsem, kar se zgodi v svetu. Kajti po tem bomo sojeni na sodni dan, ne po svojih idejah ali svojih ideologijah. »Lačen sem bil in dal si mi jesti. Bil sem v zaporu in prišel si me obiskat. Žalosten sem bil in si me potolažil,« piše v evangeliju. In to je sočutje, to je nezakrknjeno srce. In ponižnost, spomin na naše korenine in na naše odrešenje nam bosta pomagala, da ga takšnega tudi ohranimo.
Cerkev, ki ni sama sebi namen, temveč obstaja, da pričuje in daje slavo Bogu, se čuti poklicano, da išče današnjega človeka in mu posreduje odrešenje. To odrešenje nastopi, ko stopim na pot spreobrnjenja, ko se »vržem« v objem Očeta, ko spoznam in se srečam z Božjim usmiljenjem. Življenje namreč lahko postaja vedno večje breme, vse dokler človek ne spozna usmiljenega Boga in odkrije prave ljubezni.
Osnovni problem današnjega človeka je trdosrčnost, ki zapira vrata Kristusu, njegovemu sporočilu. Samo ljubezen lahko naredi pot v to okamenelo srce. Mi navadno ljubimo drugega, kadar se nam zdi to potrebno, ko si to želimo. Bog me ljubi, ne da bi od mene kaj prejel, ampak da bi mi podaril sebe in svoje usmiljenje. Ta ljubezen je zastonjska, je brezpogojna in usmerjena k človeku.
Biti usmiljen pomeni, da se znam ustaviti ob drugem, ob njegovi bolečini in biti sočuten z njim. Biti usmiljen pomeni biti resnično človek.
Vsak med nami ima nekaj, kar je zakrknilo v srcu. To je žalostna posledica greha. Toda imamo zdravilo, SPOMNIMO se njegovega usmiljenja, ki nam ga je izkazal, in naj nam Gospod nakloni dobro in iskreno srce, kjer prebiva Gospod. V zakrknjena srca Gospod ne more vstopiti; v ideološka srca Gospod ne more vstopiti. Gospod vstopi samo v srca, ki so kakor njegovo srce: sočutna srca, srca, v katerih je sočutje, usmiljenje, so odprta srca. Naj nam naš usmiljeni Gospod po našem spominu vedno znova podari to milost.
Z.M.