Razlika med zdravo jezo in med tlečo ali eksplozivno jezo

Views: 49

MOJZES IN POSLEDICE NJEGOVE JEZE

Vsi moramo poznati razliko med zdravo jezo in med tlečo ali eksplozivno jezo, ki lahko stori veliko škodo. 

»Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti« (Jak 1,19–20).

Danes si bomo ogledali Mojzesa, kakšna je bila njegova jeza in kakšne so bile posledice njegove jeze, potem pa bomo skušali to prenesti na svoje življenje. Vsak zase ve, katere so naše pomanjkljivosti. Izven doma se morda zdi, da imamo vse pod nadzorom, a naši najbližji – mož, otroci in dobri prijatelji – pogosto vidijo našo drugo plat.

Na Mojzesa pogosto gledamo kot na moralno legendo, a se je bojeval z dvomom vase, obotavljanjem in z jezo. Njegove pomanjkljivosti niso ostale skrite, ampak so zapisane v Svetem pismu, da jih vidi cel svet. Celo življenje se je bojeval z jezo in to bitko je včasih izgubil, včasih pa je v njej zmagal. Vendar ga je kljub tej osebni slabosti Bog uporabil:

• da je izpeljal izraelsko ljudstvo iz suženjstva v Egiptu
• da je dal izraelskemu ljudstvu narodno identiteto
• da je vzpostavil zakone povsem nove kulture
• da je vodil Izraelce, da so postali skupnost čaščenja in predanosti Bogu, ki so ga že zdavnaj pozabili
• da je svetoval celotnemu ljudstvu
• da je učinkovito vodil izraelsko ljudstvo, čeprav so ga ves čas kritizirali

Vsi smo ranljivi. Peter se je boril s svojo impulzivnostjo, Salomon je rad gledal po drugih ženskah, Abraham je imel duha manipuliranja. 

»Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka« (Heb 12,1). 

Kaj pa je naša slabost, ki grozi, da nas bo prevzela v kritičnih trenutkih življenja?

Moč jeze

Danes se vsepovsod srečujemo z jezo – bolj kot kadarkoli prej: nasilje v družini, partnerska zloraba, ustrahovanje otrok, jeza na cesti in osebni napadi. Družba pa nasilje tudi spodbuja (filmi, televizija …).

Egipt: njihova družba je bila ena najbolj civiliziranih in naprednih družb tistega časa, a vendar je izkoriščala delo sužnjev, med katerimi so bili tudi Izraelci. Kako se je to zgodilo? Hebrejci so več let uspevali v Egiptu pod vplivom Jožefa, enajstega Jakobovega sina. »Tedaj je vstal nad Egiptom nov kralj, ki ni poznal Jožefa« (2 Mz 1,8) in ni čutil obveze, da bi skrbel za Jožefovo družino. Podredil si je izraelsko ljudstvo in ga zasužnjil. 400 let so Hebrejci prenašali nasilje Egipčanov in se jim upirali. Jeza in nasilje, ki sta posledica suženjstva, sta tragična, a neizogibna.

Hebrejska beseda za jezo je sestavljena iz besed za obraz in nosnice. Ko se nakopiči jeza v nas, se nam to pokaže na obrazu. Če se ne spopademo z njo, lahko začne najedati naše srce in spremeni značaj človeka. Vendar ni vsa jeza slaba. V zdravi obliki, če jo primerno nadziramo in izrazimo, nas lahko motivira, da nekaj spremenimo. Pomislite na Jezusovo jezo nad hinavščino verskih voditeljev in na Pavlovo jezo nad legalizmom Galačanov. Če je jeza nadzorovana, je podobna očiščevalčevemu ognju, ki nas prečisti in nas naredi močnejše. Če pa je nenadzorovana, je tako uničevalna kot požar in lahko uniči nas in tiste, ki jih imamo radi.

Kaj pa Mojzes? Kaj je storil s svojo jezo? Ali ga je utrdila ali použila? Kdaj je njegova jeza odražala njegov strah, razočaranje in nepotrpežljivost? Kdaj pa je kazala njegovo gorečnost za Boga?

Mojzesova jeza nad krivico (2 Mz 2)

• Mojzes star 40 let, silen v besedah in dejanjih, odloči se zapustiti dvor (bogastvo, izobrazbo, slavo) in biti s Hebrejci (Heb 11,25–27)
• s svojo močjo skušal pomagati Hebrejcu, zločin iz strasti, nepripravljen voditi ljudstvo
• naslednjih 40 let preživel kot izgnanec in begunec v Midjanski puščavi

Mojzesova jeza nad faraonovim uporništvom proti Bogu (2 Mz 11,8)

• Bog preseneti Mojzesa, ko mu govori iz gorečega grma (2 Mz 3–4)
• Bog mu pove, da ga bo uporabil za vodenje njegovega ljudstva iz Egipta
• z Božjo močjo: zaupal je Bogu, stopil pred faraona in mu povedal, kaj je rekel Bog
• Božji način: deset nadlog, ki bodo napadle duhovno srce Egipta in premagale njihovo politeistično malikovanje:

• Voda v Nilu se spremeni v kri (2 Mz 7,14–25): Nil je bil središče egiptovske vere in bistvenega pomena za kmetijstvo dežele. Bogova Hapi in Oziris naj bi varovala reko.
• Žabe (8,1–15). Heket, boginja žaba, je bila simbol plodnosti in vstajenja.
• Prah se spremeni v komarje (8,16–19). Hebrejska beseda kinnim se nanaša na komarje.
• Muhe (8,20–32): muhe so legle jajčeca na druga bitja in povzročala boleče rane. Nadlogi komarjev in muh sta pokazali nemoč boga Heprija, boga z glavo v obliki skarabeja, ki je bil bog žuželk.
• Kuga (9,1–7): to je bila pogubna bolezen za živino, ki so jo imeli za sveto in ki sta jo ščitila bog Apis (sveti bik) in boginja Hator (sveta krava).
• Tvori (9,8–12): Ti boleči tvori so kazali nemoč njihovega boga ozdravljenja, Tota.
• Toča (9,13–35): Ta nadloga je uničila pridelek. Nut, boginja neba, se je ob tej vremenski katastrofi izkazala za nemočno.
• Kobilice (10,1–20): Kobilica lahko vsak dan poje toliko, kot tehta. Roji kobilic so šteli od 400 do 800 milijonov kobilic. Oziris, ki je ščitil kmetijstvo, se je v tej nadlogi izkazal za nemočnega.
• Tema (10,21–29): Ra, egiptovski Bog sonca, je bil osramočen s to nadlogo. Tema je bila tako gosta, da si jo lahko čutil.
• Smrt prvorojencev (11,4–5; 12,29–30): Ta nadloga je zaznamovala poraz samega faraona, ki so ga imeli za boga. Ni imel moči, da bi ustavil to nadlogo, izgubil je celo svojega prvorojenca. 

Z nadlogami je Bog pokazal svojo pravično jezo nad faraonom in egiptovskimi bogovi. Bog Hebrejcev je pokazal, da je edini pravi Bog, ki ima moč in oblast nad vsem stvarstvom. Uporabil bi vse, kar je potrebno, da zagotovi svobodo svojemu ljudstvu.

A bog je pokazal tudi svoje globoko usmiljenje (rešitev za hebrejske prvorojence, začetek praznovanja pashe).

Žalostno je, da ne bi bilo treba, da se zgodijo vse te nesreče. Faraon je zakrknil svoje srce in se uprl Bogu. To je prineslo Božjo jezo nanj in na celo deželo, Mojzes pa je to napovedal v svojem izbruhu jeze: »›Potem bodo prišli vsi ti tvoji služabniki k meni in se mi priklonili in rekli: »Odidi ti in vse tvoje ljudstvo, ki hodi za teboj!« In zatem odidem.‹ Nato je razjarjen odšel od faraona« (2 Mz 11,8). Tokrat je bila Mojzesova jeza zdrava, saj je odsevala Božje neodobravanje.

Mojzesova jeza nad hebrejskim malikovanjem (2 Mz 32,19)

Po nekaj tednih v puščavi je Bog poklical Mojzesa na goro Sinaj. Ko je Božje ljudstvo čakalo spodaj, je Bog na dve kamniti plošči napisal zakone za novo družbo. Božji zakoni, ki naj bi jih izpolnjevalo Božje ljudstvo, naj bi kazali Božjo dobroto do sveta. Ti novi zakoni so bili povzeti v desetih zapovedih, ki naj bi kazale, ali ljudstvo izkazuje ljubezen Bogu in drug drugemu.

• Takojšnja kršitev zapovedi (2 Mz 31,1–14): Prve štiri zapovedi naročajo, kako pravilno častiti Boga. Medtem ko je Mojzes častil nevidnega Boga na gori, je njegov brat Aron dal narediti zlato tele, da bi ga častilo ljudstvo. Po vsem, kar je Bog storil zanje, so začeli častiti stvarstvo namesto Stvarnika.
• Mojzesova vrnitev k jezi (2 Mz 32,15–30): 40 dni je bil v občestvu z Bogom, videl je samo čistost in svetost, ob povratku videl versko malikovanje. Pobesnel je. Najprej je razbil kamniti plošči, na kateri je Bog napisal zapovedi, ki jih je ljudstvo zdaj kršilo. Razbil je zlato tele in dal njegov prah piti njegovim častilcem (3000). Čeprav je postava pomembna, da vidimo, kakšen je pravi odnos z Bogom, ne more rešiti tistih, ki jo kršijo.

Mojzesova jeza zaradi razočaranja nad Bogom (4 Mz 11,10)

Njegove sanje, da bo vodil Izrael, so mu postale breme, ki ga ni hotel, poleg tega pa se je zaradi tega bremena razjezil na Boga! (4 Mz 11,10–15)

Najprej se morda zdi, da Mojzesova jeza odraža Božjo. Vendar to ni res. Bog se je razjezil nad nezvestobo Hebrejcev, Mojzes pa se je razjezil nad samim Bogom. Bil je razočaran. Ponovno je skušal voditi s svojo močjo in pritisk je bil prevelik.

Mojzesova jeza nad pritoževanjem Hebrejcev (4 Mz 20,8–11)

V 4 Mz 20 vidimo, da se ljudstvo ponovno pritožuje, in sicer spet zaradi pomanjkanja vode. Nekoč je Bog rekel Mojzesu, naj s palico udari po skali, in pritekla je voda (2 Mz 17,6). Tokrat pa mu je rekel, naj le spregovori skali. Ampak Mojzes je bil v jezi neposlušen in je udaril skalo (4 Mz 20,8–11). Rekel je: »Ali bova mogla storiti, da …« Ponovno je hotel voditi s svojo močjo, ne z Božjo. Psalm 106,32–33 pravi: »Razdražili so ga ob vodah Meríbe, da je zaradi njih Mojzesa zadela nesreča; njegovega duha so zagrenili, da je govoril nepremišljeno s svojimi ustnicami.« S tem si je zapravil privilegij, da bi pripeljal Izrael v obljubljeno deželo. Bog je namreč rekel Mojzesu in Aronu: »Ker nista verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, ne bosta pripeljala tega občestva v deželo, ki jim jo dajem« (4 Mz 20,12).

Stvari, ki jih je Bog želel naučiti Mojzesa, ko ga je milostno in potrpežljivo oblikoval

1. Samota z Bogom

• Bog je močno uporabljal Davida, Pavla in dvanajst apostolov in vsi ti so imeli nekaj skupnega. Za služenje so se pripravljali tako, da so preživeli veliko časa sami z Bogom. Bog je Mojzesa v njegovem izgnanstvu pripravljal, usposabljal in duhovno razvijal za njegovo nalogo.
• Midjanci so bili monoteistični narod v nasprotju z Egipčani, ki so bili politeistični. Bili so potomci Abrahama in so častili Boga. Jitro, Mojzesov tast, je bil duhovnik. To je bil verjetno edini kraj, kjer bi se lahko Mojzes učil o Bogu, zato ga je Bog odpeljal tja. 

Bog se ne zaveda samo, kaj potrebujemo za svoj duhovni razvoj. On lahko to tudi priskrbi in to tudi stori. Včasih se sprašujemo: »Kako sem sploh prišel sem?« Bog nam odkriva svoj načrt za naše duhovno usposabljanje.

2. Ponižnost

Mojzes je vedel, da bo osvobodil Izrael (Apd 7,25), a je to skušal storiti s svojo močjo. Kaj se je zgodilo po tem?

• Ni bil v palači, ampak v puščavi.
• Ni vodil naroda, ampak je pasel ovce.
• Ni služil velikemu faraonu, ampak svojemu tastu.

40 let se je v puščavi učil skupnosti z Bogom, kjer je ušel lažnim vrednotam in nevarnim verskim idejam Egipta ter se poglabljal v resnice, ki so jih ga učili starši in Jitro.

Ko je Bog poklical Mojzesa ob koncu teh 40 let, se je Mojzes naučil biti zadovoljen s svojo pastirsko vlogo. Učil se je svoje krhkosti. Začel se je učiti krotkosti v trdem življenju v puščavi.

3. Odvisnost

• Po dolgih letih pripravljanja je bil Mojzes pripravljen na nalogo. Bog se je bil pripravljen odzvati na klice svojega ljudstva v suženjstvu (2 Mz 2,23–25) in je poklical 80-letnega Mojzesa k delu, za katerega je bila rojen. Ko je pasel ovce, je zagledal goreč grm, ki ni zgorel (2 Mz (3,1–2). Hotel ga je pogledati in to je bila njegova prva preizkušnja: Ali je dovolj ponižen? Odgovor je bil: »Da.« Bog ga je pozval, naj se sezuje, kar je tudi storil.
• Ponujena mu je bila njegova sanjska služba, a jo je vedno znova zavračal, ker se ni počutil dovolj sposobnega. Zase je rekel: »Nihče sem. Nimam vseh odgovorov. Nisem pomemben. Moje največje sposobnosti so brez vrednosti.« Namesto da bi zaupal svoji moči in sposobnostim, se bo zdaj Mojzes zanašal na Boga. Zrasel je v ponižnosti. Tako kot lončar oblikuje glino, je Bog delal na Mojzesu.

Zapomnite si: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6).

4. Duhovno zaupanje

Mojzes se je postavil pred faraona v Božji moči in postal Božje orodje za osvoboditev Izraelovih otrok. Vendar se je pritisk Hebrejcev nanj stopnjeval, faraon pa se je premislil in ni hotel izgubiti zastonjske delovne sile. A Mojzes je zaupal Bogu:

• ker jih je Bog pripeljal do sem z oblačnim stebrom podnevi in ognjenim ponoči (2 Mz 13,21–22)
• ker je Bog večji od okoliščin (nadloge, faraonova trma)
• ker je vedel, da jih namerava Bog rešiti (Mojzes je bil neposredni prejemnik obljube, ljudstvo pa je zgodbo samo slišalo iz druge roke).

Ljudje so se pritoževali, ker jih je bilo strah neznanega, Mojzes pa jih je spodbujal, naj zaupajo Bogu. Bog jih rešil, tako da je razdelil Rdeče morje, potem pa je z morjem zagrnil faraonovo vojsko.

5. Usmiljenje

• Na prvi pogled je videti, da je Mojzesova jeza, ko je ubil Egipčana, enaka kot jeza, ko je ljudstvo častilo zlato tele. Pa vendar ni tako. Drugič je jezi dodal usmiljenje. Poglejte, kaj se je zgodilo, ko je Mojzes zapustil ljudstvo in se vrnil na goro v Božjo prisotnost: »Drugi dan je Mojzes rekel ljudstvu: ›Zagrešili ste velik greh, a zdaj pojdem gor h GOSPODU; morda dosežem spravo za vaš greh.‹ Vrnil se je h GOSPODU in rekel: ›Oh, to ljudstvo je zagrešilo velik greh: naredili so si bogove iz zlata. Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!‹« (2 Mz 32,30–32).
• Mojzesova jeza tokrat se je zelo razlikovala od jeze pred leti v Egiptu. Ef 4,26 pravi: »Jezite se, a nikar ne grešite.« Obstaja čas za jezo – ko je Bog onečaščen. To ni osebna jeza, ampak jeza oz. gorečnost za Božjo slavo. Enaka je jezi, ki jo je pokazal Jezus, ko je izgnal prodajalce iz templja (Jn 2,13–17).
• Čistost Mojzesove jeze vidimo v tem, kar je storil potem: posredoval je za svoje ljudstvo, bil se je tudi pripravljen žrtvovati Bogu namesto svojega ljudstva, ki je grešilo! Zdaj je bil Božji človek – prežet je bil z Božjo dobroto in skrbel je za Božje ljudstvo.

• V 4 Mz 20 vidimo, da se je Mojzes razjezil nad ljudmi, ker so se pritoževali nad pomanjkanjem vode. V jezi je udaril skalo, čeprav mu je Bog jasno povedal, naj skali samo spregovori. Zdi se tako majhna stvar. A v Božjih očeh je razlika ogromna. Pri Mojzesu je šlo za igro moči, kot da je v njegovi moči, da dobi vodo za ljudstvo. Mojzes je skušal zase vzeti slavo, ki pripada Bogu – Bogu, ki poskrbi za vse potrebe svojega ljudstva. Potem pa so prišle posledice – tako kot so bile posledice v Mojzesovem življenju, ker je ubil Egipčana; tako kot so bile posledice, ker faraon ni hotel upoštevati svaril v obliki nadlog, ki jih je Bog spravil nad njegov narod; tako kot so bile posledice malikovanja ob vznožju Sinaja.
• Ker Mojzes ni dal slave Bogu, je v trenutku »izničil« leta svojega služenja in Bog mu je prepovedal, da bi vstopil v obljubljeno deželo, ki je bila zdaj pred njihovimi očmi. Po desetletjih čakanja, da bi popeljal svoje ljudstvo v obljubljeno deželo, je ta privilegij prešel z Mojzesa na drugega. Kako žalosten zaključek!

Vera je zmaga

Za Mojzesa je obstajala velika varnost, dokler so bile njegove oči uprte v Gospoda. V trenutku, ko so mu pozornost pritegnili problemi ali ljudje okrog njega, je bil v nevarnosti, da se bo zanašal nase in padel v past frustrirajoče jeze.

1 Jn 5,4–5 pravi: »Vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin?« Sami ne zmoremo. Obupno potrebujemo Gospoda.

Če ga še ne poznaš, začni danes verovati vanj.

Če pa si že kristjan, ne pozabi, da si odvisen od Boga.

Edini odgovor za jezo vidimo v zgledu Jezusa Kristusa, ki se je ponižal v poslušnosti Očetovemu načrtu in namenu (Flp 2,8). Imeti moramo Kristusov um (v. 5) in ravnati v ponižnosti – ne z uveljavljanjem samega sebe in jezo. Ko je bil Mojzes ponižen, je bil koristen za Boga. Ko ga je prevzela jeza, ga je onečastil.

Učimo se od Mojzesa, v dobrem in v slabem, in se ponižajmo pod mogočno Božjo roko: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša« (1 Pt 5,5–6).

Vir: povzeto in prirejeno po Moses: His Anger And What It Cost Him (Discovery Series)

A.