Views: 30
»Arámski kralj Ben Hadád je zbral vso svojo vojsko; z njim je bilo dvaintrideset kraljev s konji in z bojnimi vozmi. Šel je, obkolil Samarijo in jo napadal. V mesto je poslal poslance k Izraelovemu kralju Ahábu. Rekel mu je: ›Tako pravi Ben Hadád: »Tvoje srebro in tvoje zlato je moje, tvoje žene in tvoji najboljši otroci so tudi moji.«‹ Izraelov kralj je odgovoril in rekel: ›Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam.‹« (Prva knjiga kraljev 20,1–4)
To, kar je zahteval Ben Hadád, je popolna predaja, in Aháb se je odzval, kakor je bilo zahtevano – s popolno predajo. Besede »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam,« lahko uporabimo za ponazoritev besed popolne predaje, s katerimi naj bi se vsak Božji otrok izročil svojemu Očetu. To smo že slišali, vendar moramo slišati zelo razločno – pogoj za Božji blagoslov je popolna predaja vsega v njegove roke. Slava Bogu! Če so naša srca pripravljena na to, ni konca vsemu, kar bo Bog naredil za nas, in blagoslovu, ki nam ga bo naklonil. Ena sama stvar, ki je potrebna, je popolna predaja Bogu. Pogoj, da prejmemo polni Božji blagoslov, je popolna predaja njemu.
Ali smo se pripravljeni popolnoma predati v njegove roke? Kakšen naj bo naš odgovor? Bog ve, da obstaja na stotine ljudi, ki so to rekli v svojem srcu, in da jih je še na stotine več, ki bi to radi rekli, vendar si ne upajo. In potem so tu ljudje, ki so to rekli, pa jim je žalostno spodletelo in čutijo obsodbo, ker niso odkrili skrivnosti, kako priti do moči, da bi živeli takšno življenje. Naj Bog spregovori vsem!
Najprej povejmo, da Bog popolno predajo od nas pričakuje. Ja, ta predaja je utemeljena v sami Božji naravi. Bog ne more drugače. Kdo je Bog? On je studenec vsega življenja, edini vir obstoja in moči in dobrote; v vsem vesolju ni nič dobrega razen tega, kar dela Bog. Bog je ustvaril sonce in luno in zvezde in rože in drevesa in travo – in ali niso vse te stvari popolnoma predane Bogu? Ali ne pustijo Bogu, da dela v njih ravno to, kar mu ugaja?
Kaj pomeni popolna predaja, vemo iz vsakodnevnega življenja. Vemo, da mora biti vse predano svojemu posebnemu, določenemu cilju in uporabi. Ponazorimo to z nalivnim peresom, ki je popolnoma predano enemu samemu delu, pisanju, in to pero mora biti popolnoma predano moji roki, če naj z njim pišem, kot je treba. Če ga delno drži nekdo drug, ne morem pisati, kot je treba. Plašč je denimo popolnoma predan temu, da pokriva moje telo. In zdaj pomislimo: ali lahko Bog vsak dan in vsako uro opravlja svoje delo v našem nesmrtnem bitju, v božanski naravi, ki smo jo prejeli ob novem rojstvu, če se mu povsem ne izročimo? Ne more.
Bog jo ne samo zahteva, temveč jo bo tudi sam opravil. Prepričan sem, da si marsikdo v srcu pravi: »Ah, ampak ta popolna predaja zahteva toliko!« In govori: »Oh, šel sem že skozi toliko preizkušenj in skozi toliko trpljenja, pa je v meni še vedno toliko samovoljnega življenja. Ne upam se podati v celotno izročitev, ker vem, da bo to prineslo toliko težav in agonije.«
Gorje! Gorje, da imajo Božji otroci o Bogu takšne misli, ki zvenijo kot tako okrutne misli. Toda nujno je razumeti tole sporočilo: Bog ne pričakuje, da bomo popolno predajo opravili v svoji moči ali s silo lastne volje; Bog sam je pripravljen, da jo naredi v nas. Ali ne beremo: »Bog je namreč tisti, ki dela v vas tako hotenje kakor delovanje, ki mu ugaja« (Pismo Filipljanom 2,13)? In to je tisto, kar moramo iskati: pasti na obraz pred Bogom, dokler se naša srca ne naučijo verovati, da bo sam večni Bog vstopil in odgnal to, kar je narobe, premagal, kar je zlo, in naredil, kar mu ugaja. Bog sam bo to naredil v tebi in meni.
Poglejmo ljudi iz Stare zaveze, na primer Abrahama. Ali mislite, da je Bog tega človeka našel po naključju, tega očeta verujočih in Božjega prijatelja, in da je imel Abraham sam od sebe, brez Boga, tolikšno vero in tolikšno poslušnost in tolikšno predanost? Saj vemo, da ni tako. Bog ga je obudil in ga pripravil za orodje v svojo slavo.
Ali ni Bog rekel faraonu: »Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč« (Pismo Rimljanom 9,17; prim. Druga Mojzesova knjiga 9,16)? In če je Bog to rekel glede njega, ali ne bo tega še toliko bolj rekel glede vsakega od svojih otrok?
Spodbujeni smo, da odvržemo vsak strah. Pridimo, pristopimo s tistim slabotnim hrepenenjem, ki ga imamo. Če pa se bojimo, češ: »Oh, moje hrepenenje ni dovolj močno, nisem pripravljen na vse, kar se lahko zgodi, nimam dovolj poguma, da bi rekel, da lahko premagam vse« –, se zdaj naučimo spoznati svojega Boga in mu zaupati. Recimo: »Moj Bog, pripravljen sem, da me napraviš pripravljenega.« Če nas kar koli zadržuje, če je kakšna žrtev, ki se jo bojimo storiti, pridimo zdaj k Bogu in izkusimo, kako milostljiv je naš Bog, in ne bojmo se, da nam bo zapovedal nekaj, česar nam ne bo podaril.
Z.M.