Hits: 87
»Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: ›No, ti, ki podiraš̌ tempelj in ga v treh dneh postaviš, stopi s križa in se tako reši.‹ Podobno so ga med seboj zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in so govorili: ›Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.‹ Tudi ona dva, ki sta bila križana z njim, sta ga sramotila.« (Evangelij po Marku 15,29–32)
Današnji odlomek opiše Jezusovo trpljenje, ki ga doživlja tik pred svojo smrtjo, in govori o skušnjavi, ki se zgrinja nanj, ki je izmučen na križu. Medtem ko živi najvišji trenutek bolečine in ljubezni, ga mnogi neusmiljeno napadajo z naslednjim odpevom: »Reši samega sebe!« (Evangelij po Marku 15,30) Gre za poglavitno skušnjavo, ki preti vsem, tudi nam kristjanom: skušnjava, da bi mislili le na to, da bi zaščitili same sebe ali lastno skupino, da bi imeli v glavi samo svoje težave in svoje koristi, medtem ko ne šteje nič drugega. To je zelo človeški instinkt, vendar je slab, in je zadnji izziv Bogu, ki je križan.
Reši samega sebe. To najprej rečejo »tisti, ki so hodili mimo« (v. 29). Bili so običajni ljudje, ki so slišali Jezusa govoriti in delati čudeže. Zdaj mu pravijo: »Reši samega sebe in stopi s križa.« Niso bili sočutni, ampak so želeli čudeže, da bi ga videli, kako stopi s križa. Morda bi imeli tudi mi včasih raje spektakularnega kot pa sočutnega Boga; boga, ki je mogočen v očeh sveta, ki se vsili in premaga tiste, ki nam želijo húdo. Vendar pa to ni Bog, je naš »jaz«.
Kolikokrat želimo Boga po svoji meri, namesto da bi mi postali po meri Boga; bog kakor mi, namesto da bi mi postali kakor on!
Vendar pa imamo na ta način raje kult »jaza«. Gre za kult, ki raste in se hrani z ravnodušnostjo do drugega. Tiste mimoidoče je Jezus namreč zanimal le toliko, da so zadovoljili svoje želje. Ko pa je postal zavržek na križu, jih ni več zanimal. Bil je pred njihovimi očmi, a daleč od njihovega srca. Zaradi ravnodušnosti so bili oddaljeni od resničnega obličja Boga.
Reši samega sebe. Nadalje stopijo naprej véliki duhovniki in pismouki. Oni so bili tisti, ki so obsodili Jezusa, saj je predstavljal nevarnost zanje. Vendar pa smo vsi specialisti v tem, da druge pribijemo na križ, samo zato, da bi rešili same sebe. Jezus pa se pusti pribiti na križ, da bi nas naučil, naj ne stresamo hudega na druge. Verski voditelji so ga obtoževali prav zaradi drugih: »Druge je rešil, samega sebe pa ne more rešiti.« (v. 31) Poznali so Jezusa, spominjali so se ozdravljanj in odrešitev, ki jih je izvršil, in naredijo zlobno povezavo: izmislijo si, da rešiti, pomagati drugim ne prinaša nič dobrega. On, ki si je tako prizadeval za druge, izgublja samega sebe! Obtožba je posmehljiva in je ovita v verske izraze, dvakrat je uporabljen glagol rešiti. Vendar pa »evangelij« izraza reši samega sebe ni evangelij Božje rešitve. Je najbolj neresničen, ponarejen evangelij, ki nalaga križe drugim. Medtem ko resnični evangelij nase naloži križe drugih.
Reši samega sebe. Nazadnje se tudi ona dva, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, pridružita vzdušju izzivanja proti Jezusu. Kako je lahko kritizirati, govoriti proti, videti slábo v drugih in ne pri sebi, celo preložiti krivdo na najšibkejše in odrinjene na rob! Vendar pa zakaj se tista dva, ki sta bila križana, jezita na Jezusa? Ker ju ne sname s križa. Rečeta mu: »Reši samega sebe in naju!« (Evangelij po Luku 23,39) Jezusa iščeta samo zato, da bi razrešil njune težave. Vendar pa Bog ne prihaja toliko zato, da bi nas rešil problemov, ki se vedno znova pojavljajo, ampak da bi nas rešil resničnega problema, ki je pomanjkanje ljubezni. To je globok vzrok našega osebnega, družbenega, mednarodnega in, če hočemo, tudi okolijskega gorja. Misliti samo nase je začetek vsega zla. Vendar pa eden izmed hudodelcev Jezusa opazuje in v njem vidi krotko ljubezen. In pridobil si je raj tako, da je storil eno samo stvar: tako, da je pozornost premaknil s sebe na Jezusa, s sebe na tistega, ki je bil poleg njega. »In govoril je: ›Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!‹« (Evangelij po Luku 23,42)
Ja, na Kalvariji se je zgodil velik dvoboj med Bogom, ki je prišel, da bi nas rešil, in človekom, ki želi rešiti samega sebe; med vero v Boga in kultom »jaza«; med človekom, ki obtožuje, in med Bogom, ki opravičuje. In prišla je zmaga Boga, njegovo usmiljenje se je spustilo na svet. S križa je privrelo odpuščanje, ponovno se je rodilo bratstvo. Po križu namreč postajamo bratje in sestre. Jezusove roke, razpete na križu, zaznamujejo preobrat, saj Bog na nikogar ne kaže s prstom, ampak vsakega objema. Samo ljubezen ugasne sovraštvo, samo ljubezen do konca premaga krivico. Samo ljubezen daje prostor drugemu. Samo ljubezen je pot k polnemu občestvu med nami.
Prosimo križanega Boga za milost, da bi bili bolj povezani, bolj bratski. In ko smo skušani, da bi sledili logikam sveta, se spomnimo Jezusovih besed:
»Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Evangelij po Marku 8,35)
To, kar je v očeh človeka izguba, je za nas rešenje. Učimo se od Gospoda, ki nas je rešil tako, da je sam sebe izpraznil, da je postal drugi: iz Boga človek, iz duha meso, iz kralja služabnik. »… ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek …« (Pismo Filipljanom 2,7)
Tudi nas vabi, da bi »postali drugi«, da bi šli drugim naproti. Bolj ko bomo navezani na Gospoda, bolj bomo odprti in »vseprisotni«, ker bomo čutili, da smo odgovorni za druge. In drugi bo pot za to, da bi rešili same sebe: vsak drugi človek, vsako človeško bitje, ne glede na njegovo zgodovino in njegovo vero. Začenši pri ubogih, zavrženih, pri tistih, ki najbolj izkušajo, kar je izkusil sam Jezus. Gospod naj nam pomaga hoditi skupaj po poti bratstva, da bi bili pristne, zaupanja vredne priče živega Boga.
Molitev:
Nebeški Aba, Oče, daj nam, prosim, danes naše vsakdanje veselje. Podari nam, prosim, vsak dan nekaj tistega veselja, ki ga za noben denar ni mogoče nikjer kupiti. Oče, hotel si, da je veselje med nami nekaj več kot zgolj užitek in zadovoljstvo, ki naše čute zadovoljita le za nekaj trenutkov, nato pa vse v hipu izgine in izzveni. Prosim te za pravo veselje, ki gre globlje, seže v našo notranjost in od tam izžareva vse dni, ne le kakšen hip. Prosim te za veselje, ki je sreča nad dobrim, lepim, popolnim, ki pomeni odkritje dobrega v stvareh, ki je dragoceno spoznanje, da ima naše bivanje smisel, da nam zastavlja pomembna vprašanja. Prosim te za veselje, ki je tudi odkritje tvojih sledov na obrazu ljudi, ki jih srečujem, med vrsticami časopisa, ki ga prebiram, v prizadevanju vseh, ki gradijo nekaj novega. Moje veselje je veselje v tebi, moj Bog. Brez tebe, Oče, bi ne bilo veselja. Če nam ne bi poslal svojega Sina, bi ne bilo vesele novice ljudem. Prosim te, reši nas vseh tistih žalostnih prividov, ki nas v življenju begajo in tlačijo. Saj kot tvoj otrok vendar ne bi smel biti zagrenjen, kljub bridkostim in težavam tega sveta. Oče, le kdo bi se danes mogel veseliti, če ne prav jaz, ki trdno verujem, da si ti, o Bog, naš Vsemogočni, Vsevedni, predvsem pa Dobrotljivi Oče! Hvala ti, Oče, za tvojo milost, ki mi jo dnevno izkazuješ. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.