Hits: 43
»Tam, kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17)
Če je svoboda prvo, kar sodobni človek zahteva, potem je krščanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Kristusov klic je v prvi vrsti poziv, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A hkrati glavni cilj svobode ni zgolj samostojnost oziroma avtonomija, ampak je svoboda dar Duha: »Tam, kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17)
Resnična svoboda je torej dar od Boga. Vprašajmo se, kako nam je ta dar posredovan. Poglejmo: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Pismo Rimljanom 5,5) Dar svobode nam je podeljen z Božjo ljubeznijo, ko nam je podarjen Sveti Duh, brez katerega resnične svobode ni. Toda pozor, zlahka se ujamemo v to, da smo si ta dar morda nekako zaslužili z našim preučevanjem Božje besede, da smo si to darilo nekako prigarali po naši presoji. Zato velja ponovno poudariti, da je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, in ne po svobodni presoji, ki jo sicer tudi imamo. Najprej torej izlitje Svetega Duha in nato svoboda, ne obratno. Svobodno dejanje pa je vedno v tem, da sprejmem, da me Bog sprejema, in ga zato lahko ljubim. Svoboda je zato hkrati dar in dosežek. Človek je poklican, naj sprejme milost prizadevanja za osvoboditev svojih lastnih moči, da tako njegovo življenje postane slavljenje in služenje Bogu.
Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to, kar je: Božja podoba. Ko to sprejema, se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga, katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha in mu v srcu reče: »Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo,« se njegova svoboda združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov. Lahko bi rekli, da to zveni morda nekoliko zastrašujoče.
Kje torej preneham jaz in se prične Bog? In še, kje je moja avtonomija?
Pri tem ne gre za neko novo teorijo svobode. Človek je namreč dovzeten za tri vrste zvokov, ki običajno vplivajo na človekovo srce in s tem na njegovo svobodo: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Kako naj te glasove prepoznavamo in jih med seboj razlikujemo? Kako prepoznati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo? Odgovor se skriva v naših vzgibih. Ja, prav naši vzgibi so tisto, kar lahko zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. Ko poglobljeno preučujemo Božjo besedo, se ustavimo pri določenih stavkih s takšno osredotočenostjo, da se ob njih počutimo, kot da bi se v njih v celoti potopili, se v njih namakali in se v njih potem še vztrajno kopali, se naša lastna beseda počasi uteleša, da z njo v izbiri končno lahko poimenujemo svojo pristno željo, ki od nekega trenutka naprej ne bo več drugačna od Božje želje. S tem nam je dana milost, da slišimo govorico, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.
Tako se nam odpira pot svobode skozi izkušnjo razločevanja različnih duhov. Če smo iskreni in se ozremo nazaj v naša različna življenjska obdobja, lahko vsak od nas v svojem življenju prepozna, kako so bila ta zaznamovana z določenimi prevladujočimi vzgibi. Ali prepoznavamo obdobje, ko smo bili predani posvetnim nečimrnostim, ko smo uživali v sanjarjenju o slavi, časti, ljubezni, na kar je vplivalo to, kar smo brali, gledali in poslušali? Običajno se ta obdobja končajo tako, da v nas prebudijo globoko frustracijo. Potem lahko prepoznamo obdobje, ki je bilo zaznamovano z mislimi, ki so se začele porajati ob branju evangelija, branju o Kristusovem življenju in so v nas prebudile tolažbo in veselje.
Toda če malo pomislimo, ali smo se kdaj resnično poglobili v to, da bi se tega nasprotja, teh dveh nasprotnih si duhov zares zavedali? Če nismo, skušajmo to narediti sedaj in si dopustimo, da spregledamo, da vidimo, česar do sedaj še nismo videli. Pomislimo in skušajmo prepoznati dva različna duhova, ki sta nam v teh obdobjih porajala vzgibe, eden je bil od demona, drugi od Boga. Šele ko to v srcu globoko doumemo, nas to naredi nepovratno odločene, da moramo nujno spremeniti svoje življenje. Dokler resnično ne ozavestimo teh dveh različnih vzgibov in jih med seboj ne ločimo, obstaja veliko tveganje, da naša volja ne bo več tako močno neomajna, da bi se lahko vzgibom hudega duha uspešno uprla, ko se zopet pojavijo. Zopet pojavijo? Kako? Poglejmo: »Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.« (Evangelij po Luku 4,13)
Če sicer v času skušnjav posnemamo Jezusov zgled in ostanemo zvesti Bogu ne glede na to, za kakšno skušnjavo gre, se res izkažemo modre! Toda spomnimo se, da je hudič pustil Jezusa pri miru samo »do drugega primernega časa«. Podobno je lahko v našem primeru, ko lahko hudi duh uporabi naše vzgibe in nas vpreže v svoje kraljestvo, zato moramo biti vedno budni.
Šele ko smo resnično sposobni prepoznati ta dva različna duhova, ki sta v našem življenju že porajala vzgibe, ju bomo vedno znova sposobni prepoznati skozi vzgibe, ko se nam ponovno pojavijo. To je rojstvo v resnično svobodo, resnično razsvetljenje in obrat hoje stran od hudega in pričetek odločne hoje po poti, ki je Kristus. V tem razločevanju najdemo ključe, ki nam ponujajo temelj in razumevanje globoke narave poti v svobodo, gre za resnično ozdravljenje svoje duhovne slepote in vstop v resnično svobodo. Šele ta nam res omogoča, da lahko vedno svobodno izbiramo in se dosledno odločamo za to, kar hoče Bog.
Poglejmo dva obrisa in hkrati preizkusa resnične svobode.
Enost. Na binkoštni dan se je Sveti Duh spustil z neba v obliki jezikov, podobnih plamenom, ki so se razdelili in so obstali nad vsakim. »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v drugih jezikih.« (Apostolska dela 2,3–4). Božja beseda s tem opiše delovanje Duha, ki je najprej obstal na vsakem od njih in zatem med vsemi vzpostavil komunikacijo. Vsakemu je dal en dar in vse je zbral v enost. Z drugimi besedami, isti Duh ustvarja različnost in enost in na ta način oblikuje novo ljudstvo, tako raznovrstno, a združeno: Kristusovo telo, Cerkev. Najprej z domišljijo in nepredvidljivostjo ustvarja različnost, saj v vsakem obdobju stori tako, da zacvetijo novi in različni darovi. Zatem isti Duh uresniči enost, poveže, zbere, vzpostavi harmonijo. S svojo navzočnostjo in s svojim delovanjem poveže v eno duhove, ki so si med sabo različni in ločeni. Tako da je resnična enost tista, kot jo hoče Bog, ki ni uniformiranost, ampak je enost v različnosti.
Da pa to storimo, si je dobro pomagati, izogniti se dvema ponavljajočima se skušnjavama. Prva je ta, ko iščemo različnost brez enosti. To se zgodi, ko se hočemo razlikovati od drugih, ko se oblikujejo koalicije in stranke, ko se togo vztraja pri stališču izključevanja, ko se zapremo v lastne posebnosti, ko se kdo ima za boljšega ali ko so taki, ki imajo vedno prav. So tako imenovani varuhi resnice. Tedaj vsak pogosto izbere svoj del, svojo stran, žal ne vseh strani, ampak pripadati temu ali onemu, ne pa Kristusovemu telesu, Cerkvi, tako se postane »navijač« enega dela, ne pa brat in sestra v istem Duhu, torej »desni« ali »levi« kristjani, ne pa Jezusovi; zgolj togi varuhi preteklosti ali zastavonoše prihodnosti, ne pa ponižni in hvaležni otroci vsemogočnega Boga, našega Očeta. Tako pride do različnosti brez enosti. Nasprotna skušnjava pa je, če iščemo enost brez različnosti. Na ta način pa enost postane uniformiranost, obveznost delati vse skupaj in isto, misliti vsi na isti način. Tako se enost skrči na enakost in ni več svobode. Toda zdaj že vemo, a ne: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17) Preiščimo se, ali v sebi prepoznavamo vzgib k enosti vseh kristjanov.
Naša molitev k Svetemu Duhu je torej to, da prosimo za milost za sprejem njegove enosti, torej pogled, ki objame in ljubi onkraj osebnih različnosti in prednosti, njegovo Cerkev. Zavzeti se torej za enost vseh tako, da odpravimo govorice, s katerimi se seje ljuljko in zavist, ki zastruplja, kajti biti moški in ženske Kristusovega telesa pomeni biti moški in ženske občestva. Prosimo pa tudi za srce, ki čuti Cerkev kot svoj dom, gostoljuben in odprt dom, kjer si lahko delimo raznovrstno veselje Svetega Duha.
Sedaj preidimo k drugemu obrisu in preizkusu resnične svobode: novemu srcu. Ko se je vstali Jezus prvič prikazal svojim, je rekel: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Evangelij po Janezu 20,22–23) Jezus ni obsodil svojih, ki so ga med trpljenjem zapustili in zatajili, ampak jim je podaril Duha odpuščanja. Duh je prvi dar Vstalega in je predvsem za odpuščanje grehov. Glejte, začetek Cerkve; glejte, lepilo, ki nas drži skupaj; cement, ki drži skupaj opeko doma: odpuščanje. Kajti odpuščanje je »naj, naj« dar, je največja ljubezen, je to, kar nas, ne glede na karkoli, ohranja povezane, ki onemogoča razpad, ki okrepi in utrjuje. Odpuščanje osvobaja srce in omogoča ponovni začetek. Odpuščanje daje upanje, brez odpuščanja ne moremo graditi Cerkve.
Duh odpuščanja, ki vse razreši v skladnost, nas sili, da zapustimo druge poti, tisto površno pot njega, ki sodi; tisto brez izhoda njega, ki zapira vsaka vrata; tisto enosmerno njega, ki kritizira druge. Duh pa nas nasprotno priganja, da hodimo po dvosmerni poti prejetega in podarjenega odpuščanja, božanskega usmiljenja, ki postane ljubezen bližnjemu, dejavna ljubezen kot edini kriterij, po katerem mora biti vse storjeno ali ne storjeno, spremenjeno ali ne spremenjeno. Prosimo torej za milost, da se bomo lahko vgrajevali v vedno lepše obličje Kristusovega telesa – Cerkve, tako da jo bomo prenavljali z odpuščanjem in popravljanjem nas samih, kajti le tako bomo lahko z dejavno ljubeznijo omogočili, da Kristus popravlja druge. Z odprtim srcem sprejmimo dar, ki nam je bil velikodušno podarjen!
Molitev:
Sveti Duh, ogenj ljubezni, ki goriš v nas in v svoji Cerkvi, čeprav te pogosto pokrivamo s pepelom naših krivd, Božji Duh, Gospod, ki si v mojem srcu ter v srcu Kristusovega telesa, ti, ki pelješ naprej Cerkev, oblikujoč jo v različnosti, pridi in mogočno deluj. Da bi lahko živeli s polnimi pljuči, te potrebujemo, kakor potrebujemo vodo. Ponovno se spusti nad nas in uči nas enosti, prenovi naša srca in nas uči ljubiti, kakor nas ti ljubiš, odpuščati, kakor ti odpuščaš. Moj Bog, ti si, ki mi lajšaš bolečine! Si dobrotnik, ki odpuščaš grehe vsem ljudem, si moja moč, moja sila in skala, kjer gradim svoj dom. Meni pomeniš mogočni steber, na katerega se naslonim, ko sem v stiski, ko sem v nemoči, ko se me loteva obup! Hvala ti, o Bog! Prižgeš mi luč, ko sem v temi, brez tebe bi bil nič, brez tebe bi bil nepomemben in zavržen delček stvarstva! Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če pa ti je všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. Po Kristusu Jezusu. Amen Božji blagoslov.
Z.M.