Views: 81
»Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu. Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje. Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse.
Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo. Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (Drugo pismo Korinčanom 4,7–18)
V novozaveznih časih je bilo običajno, da so skrivali dragocenosti v malo verjetne posode, preproste lončene lonce. Pavel opisuje, kako je zaklad evangelija skrit v človeški krhkosti Kristusovih privržencev: lončenih posodah (2 Kor 4,7). Pravi, da lahko uborne – in včasih celo razbite – posode našega življenja dejansko razodenejo Božjo moč v nasprotju z našimi nepopolnostmi.
Ko Bog naseli nepopolne in razbite koščke v našem življenju, je ozdravljajoče upanje njegove moči pogosto bolj vidno drugim. Da, njegovo popravilo v našem srcu pogosto pusti brazgotine od razpok. Toda morda so te črte iz našega učenja jedkanice v našem bitju, zaradi katerih je njegov značaj bolj viden drugim. Strtost lahko vodi v celost.
Bodimo priče, da je samo Bog naša moč. S človekom se zgodi to, kar se zgodi z vinom, ko postane tropinovec: gre skozi organizacijski destilator. Ni namreč več vino, postane nekaj drugega, morda bolj koristno, bolj ustrezno, a ni več vino. In enako je s človekom: človek gre skozi ta destilator in na koncu izgubi človečnost, postane sredstvo nekega sistema, socialnega, ekonomskega sistema, kjer gospodujejo neuravnoteženosti. Ko pa človek izgubi svojo človečnost, pride do drže odmetavanja: odmetava se tisto, kar se več ne potrebuje, kajti človek ni več v središču. In ko človek ni več v središču, je v središču neka druga stvar in človek služi tej drugi stvari.
Človeka je torej treba rešiti in ga ponovno postaviti v središče: v središče družbe, v središče misli, v središče premišljevanja. Treba je zavračati in preprečevati drže, ki človeka odmetavajo. Danes se odmetava otroke, starostnike, odmetava se celotno generacijo mladih, ki nimajo možnosti izobraževanja in ne zaposlitve. Vsi se soočamo z grožnjo brezupne prihodnosti. To neuravnoteženo situacijo je treba popraviti ter človeka ponovno postaviti v središče premišljevanja in središče življenja. Čeprav se v tem kaže naša krhkost, je to pravzaprav naša moč.
Jezus nas je namreč prvi ljubil in ljubil nas je ne glede na našo krhkost, na naše omejenosti in na naše človeške slabosti. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem, ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj – ne samo in ne toliko s svojo ljubeznijo, temveč z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, če ga z vero prosimo. Na ta način, in samo tako, se lahko ljubimo med seboj, in ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je on ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namreč ljubi neizmerno bolj, kot mi ljubimo samega sebe. Tako lahko povsod širimo seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja. Jezus vedno odpira obzorja upanja, saj Jezusova ljubezen odpre obzorja upanja. S to ljubeznijo postanemo novi ljudje, bratje in sestre v Gospodu, in nas dela novo Božje ljudstvo, Cerkev, v kateri so vsi poklicani, da ljubijo Kristusa in se v njem ljubijo med seboj.
Ko nam Gospod želi zaupati neko poslanstvo, nas pripravlja, da bi ga dobro opravili. Naš odgovor pa mora temeljiti na molitvi in zvestobi. En dan smo lahko kakor Elija pogumni nasprotniki malikovalstva in v službi Boga, že naslednji dan pa pobiti do konca, ker nas je pri opravljanju našega poslanstva nekdo prestrašil. Tisti, ki uravnoteži ti dve skrajnosti, človeško moč in človeško krhkost, je in vedno bo Bog – če mu le ostanemo zvesti.
Z.M.