Hits: 14
Civilizacija, rojena iz judovsko-krščanskih vrednot, antične grške filozofije in odkritij razsvetljenstva, strmi v prepad, ki si ga je izkopala sama, s svojimi lastnimi rokami. Če povemo naravnost: Evropa dela samomor.
Kako je prišlo do tega?
Zapletena zgodba z dvema glavnima vzrokoma.
Prvi je množično priseljevanje ljudi v Evropo. To se postopoma dogaja že vse od konca 2. svetovne vojne dalje, a se je močno pospešilo z migrantsko krizo leta 2015, ko se je z Bližnjega vzhoda, severne Afrike in vzhodne Azije v Evropo vsulo več kot milijon migrantov.
Drugi, ravno tako pomemben razlog, pa je dejstvo, da je Evropa izgubila vero vase – v svojo religijo, tradicijo in celo v svojo lastno legitimnost.
Pa si pobliže poglejmo oba vzroka.
Evropa je več desetletij spodbujala ljudi – zlasti z Bližnjega vzhoda in severne Afrike –, naj pridejo v Evropo kot začasni delavci. Nihče ni pričakoval, da bodo ostali. Pa so. In nihče jih ni zaprosil, naj odidejo, niti tistih, ki so prišli v Evropo ilegalno. Kot je leta 1999 dejal eden izmed britanskih ministrov za priseljevanje: »Odstranitev zahteva preveč časa, poleg tega pa je preveč občutljiva.«
In pa seveda – zakaj pa bi sploh odšli? Zaposlitvene priložnosti so bile v Evropi vedno veliko boljše kot pa tam, od koder so prišli. In če je zmanjkalo dela, so si vedno lahko pridobili velikodušno podporo za brezposelne.
Nekaj časa so priseljencem dopuščali in jih – zahvaljujoč evropski predanosti »multikulturnosti« – celo spodbujali, naj ohranjajo katerokoli kulturo so želeli. A to se ni najbolje izšlo. Voditelji Velike Britanije, Francije in Nemčije so to leta 2011 že bolj ali manj priznali, ko so David Cameron, Nicholas Sarkozy in Angela Merkel dramatično razglasili, da multikulturnost ni uspela.
Priseljence se je nato pozvalo, naj se asimilirajo in sprejmejo zahodne vrednote. Če bi se to zgodilo – tako se je vsaj zdelo evropskim vladam –, potem bi lahko spregledali vse posledične finančne stroške in celo občasna teroristična dejanja.
A to se ni nikoli zgodilo. Priseljevanje se je samo še povečalo.
V letu 2015 se je prebivalstvo Nemčije in Švedske v enem samem letu povečalo za dodatna dva odstotka. Leta 2017 je bilo v Veliki Britaniji najbolj priljubljeno ime za dečke Mohamed.
Zakaj so se torej evropski voditelji odločili, da lahko Evropa sprejme kogarkoli na svetu, ne glede na to, ali beži pred vojno ali pa zgolj išče boljše življenje? Ne glede na to, kako drugačne so njegove vrednote od evropskih – in tudi, če so jim povsem nasprotne?
Odgovor na to vprašanje z eno besedo je: krivda. Mar ti begunci – tako se razmišlja – ne bežijo pred posledicami evropskega imperializma? Mar nismo te ljudi v preteklosti brezsrčno izkoriščali v njihovih domovinah? Mar nismo mi krivi za njihovo nesrečo?
Namen njihovega sprejema v Evropi je poskus izbrisa te krivde. To še posebej velja za Nemčijo. Ko je leta 2015 dovolila, da je v njeno državo prišlo milijon in pol ljudi, je Angela Merkel pravzaprav razglasila svetu, da bo Nemčija, veliki agresor 20. stoletja in arhitekt holokavsta, postala humanitarna velesila 21. stoletja. Morda res plemenita ideja, a kdo bo plačal ceno zanjo? Navadni državljani Evrope, ki se morajo spopadati z eksponencialnim porastom kriminala in terorizma. Njihove strahove in frustracije se večinoma ignorira – ali pa še hujše kot to.
Oktobra 2015 se je nemška vlada odločila, da bo 800 novih migrantov nastanila v mestu Kassel. Zaskrbljeni prebivalci so sklicali sestanek, na katerem so o tem nameravali povprašati svoje poslance. Kot je pokazal video posnetek, so bili državljani mirni in vljudni. Nato pa je na neki točki predsednik njihovega okrožja prebivalce obvestil, da bodo begunci prišli ne glede na njihove ugovore in da lahko vsi, ki se s to politiko ne strinjajo, »svobodno zapustijo Nemčijo.«
To uradno stališče – namreč da če obstaja problem, to niso begunci, ampak državljani – kaže na stanje, ki mu pravim »izčrpanost« – občutek, ki ga imajo elite, češ da se je evropska zgodba iztekla; da smo poskusili z religijo in z vsemi možnimi oblikami politike in da so nas vse, tako ali drugače, pripeljale do poloma. Da umažemo vse, česar se dotaknemo, in kdo pravi, da bi ne bil svet pravzaprav na boljšem, če nas ne bi bilo?
Tak pogled imajo seveda lahko le ljudje, ki se jim niti ne sanja, kakšno srečo pravzaprav imajo. Najbolj ironično pri tem je dejstvo, da se tega pravzaprav najbolj zavedajo ravno tisti begunci, ki so se dejansko asimilirali in ki branijo zahodne vrednote. Izjemni ljudje, kakršna je v Somaliji rojena Ayaan Hirsi Ali, ki je morala zapustiti Nizozemsko zato, ker je verjela v principe razsvetljenstva bolj kot Nizozemci sami. Ali Hamed Abdel-Samad v Nemčiji, ki mu njegovi tovariši priseljenci grozijo s smrtjo, ker brani evropske vrednote.
To je snov za samomor, samouničenje kulture.
Morda se bodo običajni Evropejci pridružili temu paktu svojih voditeljev. A nedavne javnomnenjske ankete kažejo, da tega nikakor ne nameravajo storiti. Velika zgodba prihodnjih let bo, kako bodo ukrepali v zvezi s tem.
Bomo priča koncu Evrope ali njenemu ponovnemu rojstvu?
Prevod in priredba po Douglasu Murrayju, avtorju knjige The Strange Death of Europe (Čudna smrt Evrope), s Prager University (https://www.prageru.com/video/the-suicide-of-europe).
Robert Pevec