Hits: 35
»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (Prvo pismo Korinčanom 13,13)Vsak človek potrebuje ljubezen. Ljubezen je tista, ki odstrani žalost in osamljenost. Sloni pa ljubezen na Bogu, ki človeka vedno prvi ljubi. Obstaja Nekdo, ki je v nas vtisnil prvobitno lepoto, ki je noben greh, nobena napačna odločitev ne bo mogla v celoti odstraniti.
Nihče med nami ne more živeti brez ljubezni. Pademo lahko v strašno zasužnjenost, če mislimo, da si je ljubezen treba zaslužiti. Morda velik del tesnobe sodobnega človeka izvira ravno iz tega: verjeti, da nismo močni, privlačni in lepi, in se torej nihče ne bo ukvarjal z nami. Mnoge osebe danes iščejo opaženost samo zato, da bi zapolnile notranjo praznino. Kakor da bi bili osebe, ki večno potrebujejo potrditve. A si predstavljate svet, kjer vsi moledujejo, da bi pri drugih vzbudili pozornost, nihče pa ni pripravljen zastonj imeti rad drugo osebo? Zdi se sicer človeški svet, a v resnici je to stvarnost pekla. Mnogi človekovi narcisizmi nastanejo iz občutka osamljenosti in tudi osirotelosti. Za mnogimi vedenji, na videz nerazložljivimi, se skriva vprašanje: Je mogoče, da jaz nisem vreden, da bi me kdo poklical po imenu, da bi torej bil ljubljen? Kajti ljubezen vedno kliče po imenu.
Ko najstnik ni ljubljen ali se ne čuti ljubljenega, lahko pride do nasilja. Za mnogimi oblikami družbenega sovraštva in hudodelstva je vedno srce, ki ni bilo prepoznano. Ne obstajajo hudobni otroci, kakor tudi ne obstajajo zlobni najstniki, ampak obstajajo nesrečne osebe. In kaj nas lahko naredi srečne, če ne doživetje dane in prejete ljubezni? Življenje človeškega bitja je izmenjava pogledov. Nekdo, ki nas gleda, nam izvabi prvi nasmeh. In zastonj se nasmejimo nekomu, ki je zaprt v žalosti, in mu tako odpremo pot izhoda.
Prvi korak, ki ga Bog naredi proti nam, je korak vnaprejšnje in brezpogojne ljubezni. Bog prvi ljubi. Bog nas ne ljubi, ker je v nas nek razlog, ki vzbuja ljubezen. Bog nas ljubi, ker je on sam ljubezen, ljubezen pa po svoji naravi teži k širjenju in darovanju. Kako ne bi ljubil nekoga, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Bog prav tako ne povezuje svoje dobrohotnosti z našim spreobrnjenjem. Če že, je to spreobrnjenje posledica Božje ljubezni. Apostol Pavel pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Pismo Rimljanom 5,8) Ko smo bili še grešniki. Ko smo bili še daleč, kakor izgubljeni sin iz prilike o usmiljenem očetu: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil.« (Evangelij po Luku 15,20) Naš Bog je iz ljubezni opravil izhod iz samega sebe, da bi nam prišel naproti v tej pustinji, kjer je bilo nespametno, da bi jo on prehodil. Bog nas je imel rad tudi takrat, ko smo se motili.
Kdo med nami ljubi na ta način, če ne mati ali oče? Mama ima še naprej rada svojega otroka, četudi je v zaporu. Mati ne zahteva odprave človeške pravičnosti, kajti vsaka napaka zahteva odkupitev, vendar pa nikoli ne neha trpeti zaradi svojega otroka. Ljubi ga tudi, ko je grešnik. Enako počne tudi Bog z nami, saj smo njegovi ljubljeni otroci. Nobenega prekletstva ni nad našim življenjem, ampak samo dobrohotna beseda Boga, ki je naše življenje potegnil iz niča. Resnica vsega tega je tisti odnos ljubezni, ki povezuje Očeta s Sinom po Svetem Duhu, odnos, v katerega smo sprejeti po milosti. V njem, v Jezusu Kristusu, smo bili hoteni, ljubljeni, zaželeni. Obstaja Nekdo, ki je v nas vtisnil prvobitno lepoto, ki je noben greh, nobena napačna odločitev ne bo mogla v celoti odstraniti. Mi smo pred Božjimi očmi vedno male fontane, iz katerih teče dobra voda. Jezus reče Samarijanki: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Evangelij po Janezu 4,14)
Da bi spremenili srce osebe, ki je nesrečna, jo je treba predvsem objeti. Začuti naj, da je zaželena, da je pomembna, in ne bo več žalostna. Ljubezen kliče ljubezen močneje kot pa sovraštvo kliče smrt. Jezus ni umrl in vstal zase, ampak za nas, da bi nam bili grehi odpuščeni. Čas, ki ga živimo v tem svetu, je čas vstajenja za vse, čas, da se ubogi dvignejo iz obupanosti. Naj že sedaj, takoj, po naših obrazih zapiha veter osvoboditve.
Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja. Prav Jezusovo trpljenje se kaže kot pravi učbenik upanja. Živimo namreč v časih, ko je večina na preizkušnji in je malodane ostala brez upanja, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni. Tako se človek lahko vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo, in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor kaže – že vnaprej izgubljen. Zato naj prav sedaj v nas vzkali dar upanja. Upanje pa je upanje Boga Očeta, ki nas ljubi takšne, kot smo. Vedno nas ljubi. Vse nas ljubi, dobre in slabe. Vera, upanje in ljubezen se najbolje zrcalita skozi besede njegovega Sina:
»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Evangelij po Janezu 3,16)
Bog nas neizmerno ljubi, zato lahko mi verujemo in ohranjamo upanje na večno življenje. Prisluhnimo mu vsi in večkrat zaprimo oči, ustavimo misli in se zavedajmo njegove prisotnosti, a ne bodimo presenečeni, kajti spregovoril nam bo. Če bomo znali prisluhniti, bomo zaslišali njegov glas, ki nas nenehno opominja: »Tukaj sem!«
Z.M.