Views: 31
Kaj je sionizem? Vsekakor beseda, ki izzove globoka čustva – tako na strani njegovih podpornikov, kot na strani njegovih nasprotnikov.
- Je politično gibanje?
- Je filozofija?
- Je nekaj novega?
- Ali je nekaj prastarega?
- Pravzaprav vse od naštetega.
A če ga povzamemo v enem stavku, je sionizem prepričanje, da imajo Judje pravico do domovine in da je ta domovina Izrael, dežela iz katere judovsko ljudstvo izhaja. To prepričanje izvira iz najbolj vplivne knjige, ki je bila kadarkoli napisana: Svetega pisma. Knjiga, ki je svetu prinesla deset zapovedi, mu je prinesla tudi sionizem.
Mimogrede – beseda »Sion« se v Svetem pismu pojavlja kot sinonim ali vzdevek tako za Jeruzalem kot tudi za Izrael. Tako enostavno je vse skupaj. V 1. Mojzesovi knjigi (Genezi) je Bog dal Abrahamu, prvemu Judu, posebno obljubo.
»Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu.« (1 Mz 13, 14-15)
In Judje so se 3000 let trdno oklepali te posesti. V vseh teh 3000 letih so bile v tej deželi le tri povsem neodvisne države in vse tri so bile judovske državne tvorbe. A, milo rečeno, pot ni bila lahka.
Rimljani so bili trdno prepričani, da so leta 70 po Kr. dokončno pregnali Jude, ko so porušili njihov tempelj in Jeruzalem zravnali z zemljo. Da bi povsem dokončali delo so celo spremenili ime dežele v Palestina. Pa ni delovalo. Povezave med Judi in njihovo deželo se ni dalo prekiniti.
Tudi v času, ko so bili Judje razseljeni po celem svetu, so bile njihove molitve vedno usmerjene proti Izraelu. Izrael je tako pomemben del njihove identitete, da celo Sveto pismo kliče prekletstvo na vse Jude, ki tega ne priznavajo.
»Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi prijem. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal…« (Psalm 137, 5-6)
Kljub svojemu dolgemu izgnanstvu, pa so bili Judje v Sveti deželi vedno prisotni. To skupnost, ki je pogosto živela v obupni revščini, so vzdrževali dobrodelni prispevki Judov, živečih izven Izraela.
Ta vrsta srednjeveškega sionizma je obstajala več stoletij.
Sionizem kot sodobno politično gibanje pa se je pojavil v poznem 19. stoletju pod vodstvom izjemnega madžarskega Juda, Teodorja Herzla. Herzla, novinarja in dramatika, je do temeljev pretresla zloglasno Dreyfusovo sojenje v Parizu leta 1894. Alfred Dreyfus, judovski častnik v francoski vojski, je bil obtožen veleizdaje, zločina, ki ga očitno ni zagrešil. Sojenje, ki je postalo mednarodna senzacija, je predstavljalo le vrh ledene gore sovraštva do Judov, ki je obvladovalo velik del Evrope. Če niti civilizirana Evropa Judom ne more zagotoviti varnosti, je zaključil Herzel, potem je vse skupaj brezupno.
Več kot očitno Dreyfusovo nedolžnost je v svojem znanem javnem pismu predsedniku republike »Obtožujem…!« branil tudi znani francoski pisatelj Emile Zola.
Chaim Weizmann, Herzlov varovanec in kasnejši prvi predsednik Izraela je vse skupaj opisal z besedami: »[Za Jude] je svet razdeljen na kraje, kjer ne morejo živeti, in kraje, v katere ne morejo vstopiti.«
Herzl je postal prepričan, da obstaja le en odgovor: da Judje ustanovijo svojo lastno državo, v kateri bodo sami svoj gospodar. Morali so se vrniti v Izrael.
Počasi, a vztrajno, so se Judje iz cele Evrope pričeli seliti v Izrael. Iz puščave so iztrgali kmetije in mesta, kakršno je Tel Aviv. Herzl sam je umrl preden je lahko videl sadove svojih prizadevanj. A zadeva je stekla. Drugi so nadaljevali njegovo delo.
Vzpon nacizma, izbruh 2. svetovne vojne in holokavst so iz sionizma naredili eksistencialno vprašanje. 29. novembra 1947 so bile uslišane molitve neštevilnih judovskih generacij. Združeni narodi so izglasovali, naj Izrael znova postane država, in Judje so tako postali edino ljudstvo v zgodovini, ki je ponovno dobilo nazaj deželo, iz katere je bilo izgnano.
Da bi jo lahko obržal, je moral Izrael biti tri večje in številne manjše vojne, ter pretrpeti neskončne teroristične napade. In obdržali so jo. Izrael je danes država s skoraj 10 milijoni prebivalcev. In petina izmed njih sploh niso Judje. A mnogi tega preprosto nočejo sprejeti.
Pomislite. Pakistan je postal država hkrati z Izraelom. A za razliko od Izraela je bil Pakistan povsem nova država, ki so jo odtrgali od Indije. Nobene starodavne povezanosti z deželo Pakistan ni bilo. Nobenega »pakistanizma«, podobnega sionizmu. Pakistan je bil preprosto odtrgan od Indije, ker so to zahtevali muslimani, živeči na tistem ozemlju. Milijone hindujcev, ki so tam živeli, so preprosto nasilno izgnali. Izven Indije je temu takrat le redkokdo ugovarjal. In dandanes Pakistanu nihče ne oporeka pravice do obstoja.
Zakaj torej vsa ta spornost sionizma? Zakaj vse to sovraštvo, usmerjeno proti Izraelu in ideji, da imajo Judje pravico do svoje starodavne domovine – ideji sionizma? Odgovor na to vprašanje je star toliko, kot judovsko ljudstvo samo.
»Judaizem je svetu prinesel koncept univerzalnega, od Boga danega moralnega kodeksa…Jud nosi breme Boga v zgodovini (in) to mu nikoli ni bilo odpuščeno.« (ameriški katoliški duhovnik Edward H. Flannery).
Prevod in priredba po avtorju CJ Pearsonu s Prager University (https://www.prageru.com/video/zionism-why-all-the-controversy).
Robert Pevec