Views: 97
“Modrost se oglaša zunaj, na trgih povzdiguje svoj glas, na stekališču ulic kliče, na vhodu, pri mestnih vratih izreka svoje izreke: Doklej boste, prostaki, ljubili prostaštvo? Posmehljivci ljubijo posmeh, norci sovražijo spoznanje! Obrnite se k mojemu opominu, glejte, točila vam bom svojega duha, razodevala vam bom svoje besede.” (Prg 1, 20-23)
Če si želimo modrosti, jo moramo iskati. In če ponižamo svoje srce, se odrečemo napuhu in odpremo oči, jo bomo včasih našli tam, kjer tega nikoli ne bi pričakovali, kar dokazuje tudi Helen Raleigh, Kitajka, ki je pribežala v ZDA v iskanju svobode in popisala grozljivo zgodbo svoje družine v komunistični Kitajski v knjigi z naslovom Confucious Never Said (Konfucij ni nikoli rekel tega).
Kako je ena najrevnejših držav na svetu – Kitajska – v tridesetih letih postala ena najbogatejših? Odgovor najdemo v eni besedi: kapitalizem.
Takole se je zgodilo.
Leta 1949 je kitajska komunistična partija (KKP) premagala nacionalistično stranko v krvavi državljanski vojni. Mao Cetung, vodja KKP, je Kitajcem obljubil ustanovitev nove Kitajske, socialističnega raja, kjer bo prijazna država skrbela za potrebe vsakega državljana – od stanovanja do izobraževanja in zaposlitve. Nič več pohlepnih poslovnežev. Tovarne bodo v lasti delavcev. Nič več zlobnih zemljiških posestnikov. Država bo v imenu državljanov lastnik vsega imetja. Nič več lakote. V ljudskih kuhinjah bo lahko vsak jedel kolikor bo hotel.
Da bi Kitajsko spremenil v nebesa na zemlji, je Mao pričel z radikalnimi socialističnimi reformami: industrija je bila nacionalizirana, zasebna podjetja so bila ukinjena, zemlja zaplenjena. A ta politika je Kitajsko, namesto da bi jo spremenila v nebesa na zemlji, spremenila v pekel na zemlji. Zdravstvo je bilo poceni, težava je bila le v kroničnem pomanjkanju zdravnikov, bolnišnic in moderne medicine. Nihče ni bil brez dela, zato ker je vlada vsakomur dala delo. A če vam delo, ki vam je bilo dodeljeno, ni bilo všeč, je bila to pač smola. Vaše delo je bilo vezano na vaše obroke hrane. Brez dela, brez hrane.
In ko že govorimo o hrani – kmalu po Maovem prevzemu oblasti je prišlo do vsesplošnega pomanjkanja hrane. Moji starši so morali vstajati ob treh zjutraj in stati v dolgih vrstah pred trgovinami, da bi dobili pol kilograma riža ali nekaj decilitrov olja za kuhanje. Pogosto niso dobili ničesar.
Vsako leto je bilo še slabše kot prejšnje. Med letoma 1958 in 1962 je Kitajska doživela najhujšo lakoto v zgodovini človeštva. Zaradi lakote je umrlo 45 milijonov Kitajcev – žrtev morilske neumnosti njihove lastne oblasti. Med njimi so bili moj stric, moja prateta in njena petčlanska družina in očetova babica.
Ko je Mao leta 1976 umrl, je več kot 90% Kitajcev živelo pod mejo revščine, z manj kot 2 dolarja na dan. Edina enakost, ki jo je socializem dosegel, je bila enaka porazdelitev revščine.
Maov naslednik, Deng Šjaoping, je spoznal, da tako ne more več naprej. Edini način, da bi rešil enopartijsko vladavino KKP je bil zagon gospodarstva. A kako? Deng ni imel nobene ideje.
Na njegovo srečo pa je imela idejo majhna skupina kmetov. Leta 1978 so ti kmetje, 18 kmetov iz vasice Šjaogang, sklenili skriven dogovor s svojim vaškim voditeljem. Po izpolnitvi vladnih kvot so sklenili obržati viške pridelka zase in prodati kar niso potrebovali.
To je bilo tvegano dejanje, saj je šlo za zavrnitev socialistične politike KKP. A rezultat je bil neverjeten. Prvo leto dogovora je teh 18 kmetov pridelalo več žita kot celotna vas v preteklih desetih letih skupaj!
“Šjaoganški model” se je začel širiti na druge vasi. Ko je Deng slišal zanj, je imel dovolj pameti, da kmetov ni kaznoval, ampak je spoznal, da so mu ti preprosti kmetje pokazali, kako lahko oživi kitajsko gospodarstvo. Kmalu je Deng razglasil obsežne gospodarske reforme. Kitajsko je odprl zunanjemu svetu, povabil tuje vlagatelje in, kar je bilo najpomembnejše, zrahljal pritisk oblasti na kitajsko ljudstvo.
Rezultati so bili nič manj kot osupljivi. Svobodnejše ko je bilo gospodarstvo, bogatejši so bili Kitajci. V roku treh desetletij se je 800 milijonov Kitajcev dvignilo iz revščine. Kitajska mesta se zdaj kosajo z in presegajo največja mesta Zahoda, nebotičnik za nebotičnikom.
KKP se rada hvali s kitajskim gospodarskim čudežem. A prava zasluga gre svobodnemu trgu, kapitalizmu in 18 pogumnim kmetom, ki so tvegali svoja življenja, da bi ga preizkusili.
V zadnjih letih se je kitajska gospodarska rast upočasnila in to zato, ker se je trenutno vodstvo KKP ponovno pričelo vračati k staremu modelu z vedno več državnega nadzora. Z vsakim letom je država vedno manj svobodna. KKP uporablja tehnologijo, kot je prepoznava obraza, nadzorne kamere in nadzor nad internetom z namenom spremljanja vsakega koraka, ki ga naredijo njihovi državljani.
Vedno več in več znamenj kaže, da se KKP vrača k svoji maoistični preteklosti. To je slabo za Kitajsko. In slabo za cel svet.
Prevedeno in prirejeno po avtorici Helen Raleigh na Prager University (https://www.prageru.com/video/did-capitalism-save-communist-china/).
Robert Pevec