Views: 42
»In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil.« (Apostolska dela 13,32–33)
Odlomek iz Apostolskih del prinaša Pavlov govor v antiohijski shodnici. Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji, pravi apostol, niso prepoznali Jezusa in so ga obsodili, on pa je potem, ko je umrl, vstal. »In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa.«
S to Božjo obljubo v srcu so se podali na pot, pa tudi iz gotovosti, ki je izhajala iz vedenja, da so »izvoljeno ljudstvo«. Pogosto nezvesto ljudstvo je zaupalo v obljubo, ker je vedelo, da je Bog zvest. In zato je šlo naprej, ker je zaupalo v Božjo zvestobo. Tudi mi smo na poti. Smo na poti … in ko se vprašamo: Da, na poti, ampak na poti kam? Da, v nebo! In kaj je nebo? In tu se začnemo v odgovorih spotikati, ker ne vemo dobro, kako izraziti, kaj je »nebo«. Večkrat mislimo na abstraktno nebo, na oddaljeno nebo, nebo …, da, dobro je tam … Nekateri mislijo: »Malo dolgočasno bo vso večnost biti tam.« Ne, nebo ni to. Gremo namreč po poti proti srečanju, dokončnem srečanju z Jezusom. Nebo je srečanje z Jezusom.
Vrniti se moramo k razmišljanju: Hodim po poti življenja zato, da bom srečal Jezusa. V tem srečanju bomo vso večnost uživali. In se sprašujemo naprej: Kaj pa medtem počne Jezus? Odgovor je, da prav gotovo ne sedi in nas čaka, ampak, kakor pravi evangelij, dela za nas. On sam je namreč rekel: »Verujte vame.« in »Grem, da vam pripravim prostor.« In kaj je Jezusovo delo? Posredniška molitev. Jezus moli zame, za vsakega od nas. Vendar pa si moramo ponavljati in tako sebe prepričati, da je on zvest in da on moli zame. V tem trenutku.
Jezus je med zadnjo večerjo Petru rekel, da je molil zanj. »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« (Evangelij po Luku 22,32a)
To, kar je rekel Petru, pravi tudi nam: »Molim zate.« Vsakdo od nas se mora zavedati, da Jezus moli zame, dela in pripravlja tisti prostor. On je zvest. On je zvest in to počne zato, ker je obljubil. Nebo bo torej to srečanje, srečanje z Gospodom, ki je šel tja, da pripravi prostor, torej srečanje z vsakim od nas. To nam daje upanje, daje, da upanje raste.
Da bi bolje razumeli vlogo Jezusa v njegovi vlogi posredniške molitve, si poglejmo zgled Mojzesa, ki je v pomenu posredniške molitve Jezusov predhodnik.
»Mojzes pa je milo prosil obličje Gospoda, svojega Boga, in rekel: ›Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj porečejo Egipčani: »Zlonamerno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje?« Odvrni se od svoje togotne jeze in se pokesaj zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela …‹ Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da ga bo storil svojemu ljudstvu.« (Druga Mojzesova knjiga 32,11–14)
Ko ga Bog pokliče, je Mojzes človeško gledano »neuspešnež«. Druga Mojzesova knjiga ga predstavi v midjanski deželi kot ubežnika. Kot mladeniču so se mu njegovi ljudje smilili in se je tudi postavil v bran zatiranih. A kmalu odkrije, da kljub dobrim namenom iz njegovih rok ne prihaja pravičnost, kvečjemu nasilje. In tako se razblinijo sanje o slavi: Mojzes ni več obetaven funkcionar, namenjen hitri karieri, ampak nekdo, ki je zapravil svoje priložnosti in sedaj pase čredo, ki niti ni njegova. In ravno v tišini midjanske puščave Bog pokliče Mojzesa po razodetju v gorečem grmu: »›Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.‹ Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati Boga.« (Druga Mojzesova knjiga 3,6)
Bogu, ki govori, ki ga vabi, naj ponovno poskrbi za ljudstvo Izraela, Mojzes ugovarja s svojimi strahovi in svojimi ugovori: ni vreden tega poslanstva, ne pozna Božjega imena, Izraelci mu ne bodo verjeli, jeclja … toliko oporekanja. Beseda, ki se najpogosteje pojavi na Mojzesovih ustnicah, v vsaki molitvi, ki jo nameni Bogu, je vprašanje: »Zakaj?« Zakaj si me poslal? Zakaj hočeš osvoboditi to ljudstvo? Zakaj? V Peteroknjižju celo najdemo dramatičen odlomek, v katerem Bog Mojzesu očita njegovo pomanjkljivo zaupanje, pomanjkljivost, ki mu bo preprečila vstop v obljubljeno deželo: »Gospod pa je rekel Mojzesu in Aronu: ›Ker nista verovala vame, da bi me kot svetega izpričala pred očmi Izraelovih sinov, ne bosta pripeljala tega občestva v deželo, ki jim jo dajem.‹« (Četrta Mojzesova knjiga 20,12)
S temi bojaznimi, s tem srcem, ki pogosto omahuje, se sprašujem, kako lahko sploh Mojzes moli? Mojzes se zdi človek kakor mi. Tudi nam se to zgodi, ko imamo dvome – kako vendar lahko molimo? Ne gre nam moliti. In zaradi te Mojzesove slabotnosti smo, ne glede na njegove dobre lastnosti, presenečeni. Od Boga pooblaščen, da posreduje postavo svojemu ljudstvu, ustanovitelj bogočastja, posredovalec najvišjih skrivnosti, a zaradi tega ne bo nehal imeti tesne vezi solidarnosti s svojim ljudstvom, predvsem v uri skušnjave in greha. Vedno je navezan na ljudstvo. Mojzes ni nikoli izgubil spomina na svoje ljudstvo. To je veličina pristnih ljudi: ne pozabiti ljudstva, ne pozabiti korenin. Kakor pravi Pavel svojemu dragemu mlademu Timoteju: »Spominjaj se svoje mame in svoje babice, svojih korenin, svojega ljudstva.« Mojzes je tako velik prijatelj Bogu, da lahko z njim govori iz obličja v obličje (gl. Druga Mojzesova knjiga 33,11); in ostal bo velik prijatelj ljudi, čutil bo usmiljenje zaradi njihovih grehov, zaradi njihovih skušnjav, zaradi nenadne nostalgije, ki jo pregnanci začutijo po preteklosti in razmišljajo, kako so bili v Egiptu. Mojzes ne zanika Boga, niti ne zanika svojega ljudstva. Povezan je s svojo krvjo, povezan je z Božjim glasom.
Tako bo Mojzesu najbolj lasten način molitve posredniška molitev. Njegova vera v Boga je bila eno s čutom za očetovstvo, ki ga goji do svojih ljudi. Spisi ga upodobijo z rokami, stegnjenimi kvišku, k Bogu, kakor da bi naredil most s svojo osebnostjo med nebom in zemljo. Celo v najtežjih trenutkih, celo tisti dan, ko ljudstvo odkloni Boga in njega samega kot voditelja ter si naredi zlato tele, Mojzes ne zapusti svojih ljudi. »Moje ljudstvo je.« Ne zanika Boga in ne ljudstva. Bogu pravi: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh. Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, prosim, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (Druga Mojzesova knjiga 32,31–32)
Mojzes se ne pogaja za ljudstvo. Je most, je posrednik. Med obojim: ljudstvom in Bogom. In on je na sredi. Ne gleda na svoje ljudi kot na možnost za kariero. Ni povzpetnik. Je posrednik za svoje ljudi, za svoje meso, za svojo zgodovino, za svoje ljudstvo in za Boga, ki ga je poklical. Je most. Kako lep zgled za vse nas, da smo tudi mi mostovi. Molivci so mostovi med ljudstvom, ki mu naravno pripadajo, in Bogom, ki mu pripadajo po poklicanosti. Tak je Mojzes. »Odpusti jim grehe, Gospod, kajti če jim ti ne odpustiš, izbriši me iz svoje knjige, ki si jo napisal. Ne želim delati kariere s svojim ljudstvom.«
To je molitev, ki jo lahko vsi gojimo v svojem duhovnem življenju. Četudi doživimo pomanjkljivosti oseb in njihovo oddaljitev od Boga, jih ne obsodimo, jih ne zavrnemo. Držo posredniške molitve lahko ohranjamo s tem, ko posnemamo Jezusa. Mojzes je bil v tem smislu največji prerok Jezusa, našega zagovornika in posredniškega molivca. Tudi danes je Jezus most med nami in Očetom. Jezus posreduje za nas, da bi Očetu pokazal rane, ki so cena za naše odrešenje. In posreduje. Mojzes je lik, predslika Jezusa posrednika, ki danes moli za nas, posreduje za nas. Jezus je duhovnik in posrednik v molitvi za nas vse do konca sveta.
Mojzes nas spodbuja k molitvi z isto Jezusovo gorečnostjo, k posredovanju za svet, k spominjanju, da ta kljub vsem svojim slabostim vedno pripada Bogu. Vsi pripadajo Bogu, celo najslabši grešniki. Božji otroci so. In Jezus to čuti, zato posreduje za vse. In svet živi in uspeva zaradi blagoslova pravičnega, molitve usmiljenja, ki jo kristjani neutrudno dvigujemo za ljudi vsakega kraja in vsakega časa v zgodovini. Pomislimo na Mojzesa, posrednika, ko bomo hoteli koga obsoditi in se v sebi razjeziti. Razjeziti se nekoliko je morda celo dobro za zdravje, a ne obsoditi. Razjeziš se in – kaj moraš storiti? Pojdi in prosi, moli za tistega. To bo zelo pomagalo tebi in njemu.
Poleg tega je tudi Pavel prosil za molitev zase vse kristjane v Rimu: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah: prosíte Boga zame.« (Pismo Rimljanom 15,30). Spodbujal je tudi Kološane, naj posredujejo zanj: »Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. 3 Obenem pa molíte tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. Zaradi te skrivnosti sem tudi v verigah.« (Pismo Kološanom 4,2.3)
Nikjer v nobeni svetopisemski prošnji za posredovanje pa ne kaže, da bi lahko posredovala ali morala posredovati samo določena skupina kristjanov. Miselnost, da je posredniška molitev privilegij in poklicanost samo nekaterih kristjanov, nima svetopisemske osnove. Še huje, to je uničujoča miselnost, ki pogosto vodi v prevzetnost in občutek večvrednosti.
Bog kliče vse kristjane k posredniški molitvi. Božja želja je, da bi bil vsak kristjan redno aktiven v posredniški molitvi. Kakšen čudovit privilegij imamo, da lahko pogumno pridemo pred prestol vsemogočnega Boga z molitvami za druge!
Z.M.