Views: 28
»Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: ›Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 2 Aron jim je rekel: ›Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!‹ 3 In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. 4 Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹ 5 Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: ›Jutri bo praznik za GOSPODA!‹
6 Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 7 Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: ›Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. 8 Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!«‹« (Druga Mojzesova knjiga 32,1–8)
Izhajajmo iz najimenitnejšega malika, zlatega teleta, o katerem govori prebrani odlomek. Ta dogodek ima natančno določene okoliščine: puščavo, kjer ljudstvo čaka Mojzesa, ki se je povzpel na goro, da bi od Boga dobil navodila.
Kaj je puščava?
Je kraj, kjer prevladujeta negotovost in nevarnost, v puščavi ni ničesar. Ni vode, ni hrane in ni zatočišča. Puščava je podoba človeškega življenja, katerega stanje je negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzroča v človeku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: »Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?« »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹« (Evangelij po Mateju 6,31) To so primarne skrbi. In puščava povzroča te skrbi.
In v tisti puščavi se zgodi nekaj, kar sproži malikovalstvo. »Mojzes je odlašal s prihodom z gore.« (Druga Mojzesova knjiga 32,1) Tam je ostal štirideset dni in ljudje so izgubili potrpljenje.
Manjka oporna točka, ki je bil Mojzes: vodja, ohrabrujoč voditelj, in to postane nevzdržno. Ljudstvo torej zahteva vidnega boga – to je past, v katero pade ljudstvo – da bi se lahko poistovetilo in usmerilo. Aronu reče: »Naredi nam boga, ki bo hodil pred nami!« Naredi nam vodjo. Človeška narava zato, da bi ubežala negotovosti – negotovost je puščava –, išče religijo »naredi si sam«: če se Bog ne pokaže, si naredimo boga po meri. Pred malikom nismo v nikakršni nevarnosti, da bi zaslišali klic, ki nas iztrga iz lastnih gotovosti, kajti maliki »imajo usta, pa ne govorijo.« »Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo.« (Psalm 115,5) Tako razumemo, da je malik pretveza, da sami sebe postavljamo v središče resničnosti, ko častimo delo svojih rok.
Aron se ne zna zoperstaviti zahtevi ljudi in ustvari zlato tele. Tele je imelo na Bližnjem vzhodu dvojni pomen: po eni strani je predstavljalo rodovitnost in obilje, po drugi strani pa energijo in moč. Predvsem pa je iz zlata, zato je simbol bogastva, uspeha, moči in denarja.
To so veliki maliki: uspeh, moč in denar.
To so večne skušnjave! Zlato tele je tole: simbol vseh želja, ki dajejo navidezno svobodo, v resnici pa zasužnjujejo, saj malik vedno zasužnjuje. Je privlačen in ti greš. Kakor tista privlačnost kače, ki gleda ptička – in ta se ne more premakniti in kača ga zgrabi. Aron se ni znal upreti
Vendar pa vse izhaja iz nesposobnosti, da bi zaupali predvsem v Boga, da bi vanj položili vse naše gotovosti, da bi dopustili, da je on tisti, ki daje resnično globino hrepenenjem našega srca. Tako lahko prenašamo tudi šibkost, negotovost in pomanjkanje. Če Bog ni na prvem mestu, z lahkoto zapademo v malikovanje in se zadovoljimo z bornimi zagotovili. To je skušnjava, o kateri vedno beremo v Svetem pismu. Dobro premislite: da je osvobodil ljudstvo iz Egipta, za Boga ni bilo potrebnega veliko dela; to je storil z znamenji moči, ljubezni. Veliko delo, ki ga je storil Bog, je bilo odstraniti Egipt iz srca ljudstva, to je odstraniti malikovalstvo iz srca ljudstva. In Bog še naprej dela za to, da bi ga odstranil iz naših src. To je veliko delo Boga: odstraniti tisti »Egipt«, ki ga nosimo znotraj, ki je privlačnost malikovalstva.
Ko sprejmemo Boga Jezusa Kristusa, ki je, čeprav je bil bogat, postal ubog za nas, odkrijemo, da priznanje lastne šibkosti ni tragedija človeškega življenja, ampak pogoj, da se odpremo njemu, ki je resnično močan. »Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (Drugo pismo Korinčanom 8,9)
Skozi vrata šibkosti torej vstopa Božje zveličanje, v moči lastne nezadostnosti se torej človek odpre očetovstvu Boga. »Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (Drugo pismo Korinčanom 12,10)
Človekova svoboda se rodi, ko dopustimo, da je pravi Bog edini Gospod. In tako lahko sprejmemo lastno krhkost in zavrnemo malike svojega srca.
Kristjani usmerjamo svoj pogled na Kristusa, križanega, ki je slaboten, zaničevan in oropan vsakršne lastnine. »In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« (Evangelij po Janezu 19,37)
»… mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost.« (Prvo pismo Korinčanom 1,23)
»Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.« (Prvo pismo Korinčanom 2,2)
Vendar pa se v njem razodeva obličje pravega Boga, slava ljubezni in ne slava svetlikajoče se prevare. Izaija pravi: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53,5)
Ozdravljeni smo bili prav preko šibkosti človeka, ki je bil Bog, preko njegovih ran. In preko svojih šibkosti se moremo odpreti Božjemu zveličanju. Naše ozdravljenje prihaja od njega, ki je postal ubog, ki je sprejel poraz, ki je do konca vzel našo negotovost, da bi jo napolnil z ljubeznijo in močjo. On prihaja, da nam razodene očetovstvo Boga; v Kristusu naša slabotnost ni več prekletstvo, ampak kraj srečanja z Očetom in vir nove moči od zgoraj.
Z.M.