Hits: 12
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. 6 Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7 Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. 9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 10 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 11 V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. 12 Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. 14 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: ›To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.‹ 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« (Evangelij po Janezu 1,1–18)
Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga soustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v svoje življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi.
Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!
Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, ki jo imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje. »Bog je rekel« (Prva Mojzesova knjiga 1,26) in smo bili, ker smo nastali, ko je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede.
Ampak bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko je veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina, kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Evangelij po Janezu 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo, kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Evangelij po Janezu 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje.
Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomeščali, s katero bi popravljali svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse mogoče neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu – Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, smo nehali biti nežni drug do drugega.
Biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, pomeni biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite zgodb o vitezih iz davnine, ki smo jih brali kot otroci? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit.
A Sveto pismo opozarja na resničnega zmaja, ki je odločen, da nam resno in trajno škoduje:
»Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila.« (Razodetje 12,3.4)
Sovražnik je želel ustaviti tudi Besedo, da bi prišla na zemljo, a mu to ni uspelo, saj se nič ne more upreti Božji volji in njegovemu načrtu. Beseda je prišla na zemljo in postala meso v obliki nežnega deteta.
Da pa bi pripravili prostor Besedi, smo pozvani k čuječnosti. Jezus nas namreč na pomembnost doumevanja Božje besede opozori s svojim značilnim svarilom: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«, zato smo povabljeni, da se vprašamo:
- Kako ostajamo čuječi za Besedo, ki vsak dan prihaja med nas?
- Kako se po Besedi odzivamo na svatbo, ki nam je pripravljena?
- Kako ustvarjamo svet z Besedo, ki želi prebivati v nas in po nas delovati?
Ohraniti in premišljevati Besedo je temeljno, da bi tudi danes Bog lahko po nas preustvarjal svet.
Poglejmo štiri korake o tem, kako pripravljamo srce, da določene besede ohranjamo v svojih mislih in spominu, preden lahko postanejo meso v naših življenjih.
1) Nekaj ti mora biti vredno, da bi ohranil. Torej, če hočeš ohraniti, moraš prepoznavati in urejati sporočene besede. Vedeti moraš, kaj boš shranil in kaj bo šlo v pozabo. Ko razmišljamo o tem, katere misli, srečanja in besede nameravamo ohraniti, imejmo v mislih preudarnost, ki je kot načelo skrito v naslednjem stavku: »GOSPOD bo tvoj varuh, sin moj, to dvoje naj ti ne uide izpred oči, ohrani strumnost in preudarnost.« (Pregovori 3,21)
2) Za shranjevanje moraš pripraviti prostor (shrambo). Staro moraš umakniti, če hočeš ohraniti novo, oziroma kar ima trajno vrednost, mora najti trajen prostor. Ko imamo v mislih pripravo prostora za shranjevanje, tako da iz njega izločimo stare stvari, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.« (Evangelij po Mateju 9,17)
3) Prostor, kjer boš hranil, mora biti torej pripravljen, očiščen, da vanj daš nekaj dragocenega. Ko imamo v mislih čiščenje prostora za shranjevanje, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala.« (Evangelij po Luku 5,36)
4) Ko odpreš vrata nečemu in to postaviš v spomin, to postane del tebe, del tvojega doma. Dobi novo vrednost. To ni več nekaj, kar si videl ali slišal, ampak postane del tebe in »hodi« s teboj. To je zelo očitno izpričal Luka v naslednjem stavku: »Dobri človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro, hudobnež pa prinaša iz hudega zaklada hudobno; kajti usta njegova govore iz preobilosti srca.« (Evangelij po Luku 6,45)
Božja Beseda, ki jo sprejmemo globoko v srce, ima velikansko in neizmerno moč, zato razmislimo o njenem načinu delovanja:
- Ko se te je nekaj dotaknilo, premišljuješ, kako boš to v življenju uporabil.
- Dragocenejše ko je sporočilo, bolj vpliva na smer življenja. Ob najdragocenejših stvareh se življenje za vedno spremeni.
- Ob vsem tem življenje ni nikoli več tako, kot je bilo. Po besedi nastaja nov svet.
Vsi smo povabljeni, da v središče svojega življenja postavimo čisto Božjo besedo. V Svetem pismu se namreč naš nebeški Oče ljubeče približuje svojim otrokom in se z njimi pogovarja. V Božji besedi je velika moč, ki je Cerkvi v oporo in pomoč, njegovim otrokom pa daje trdnost vere; je hrana našega duha in duše ter čist in neusahljiv vir duhovnega življenja.
Z.M.