Views: 105
Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel: Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt z govori brez znanja? Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me pouči! (Job 38, 1-3)
Mnogi imamo občutek, da je svet prazen in sterilen. Nobenih skrivnosti ni več, nobene čarobnosti. Številni izmed nas imajo globoko potrebo po skrivnosti in čarobnosti, kar kaže tudi priljubljenost knjig, TV oddaj in filmov na to temo. Da bi pobegnili sivi, mehanski resničnosti, ki vedno bolj srka življensko silo iz naših teles, se zatekamo v vznemirljivejši in bolj smiseln svet domišljije. Vsi eksperti in znanstveniki nam dopovedujejo, da je to povsem normalno stanje. Pravijo, da živimo v dobi razuma, v prosvetljeni družbi, v kateri je zmagala znanost. Končno razumemo delovanje tega sveta, pravijo. Ko pravijo »mi«, je očitno, da s tem mislijo sami sebe, ne pa nas. Mi bi jim morali preprosto verjeti na besedo.
Drugi ljudje tega sploh ne občutijo. Kopajo se v soju naše razsvetljene kulture in iščejo resnico v znanstvenem konsenzu. Zdi se jim, da smo se iz barbarske preteklosti, polne nasilnih in butastih ljudi, pomaknili v svetlobo. Osredotočajo se na svoja lastna življenja in potrditve na družbenih omrežjih, razmišljanje pa prepuščajo ekspertom. Nobenih problemov nimamo, pravijo, in svet še zdaleč ni prazen in sterilen. V prosvetljenem svetu pač ni nobene potrebe po smislu.
Če ste eden izmed ubogih par iz prve skupine, imate srečo. Morda ste nesrečni in nezadovoljni s svojim življenjem, a ste vsaj živi. Ljudje iz druge skupine so mrtvi, le da tega še ne vedo. Vredni so vsega usmiljenja.
Morda si želite celo več kot samo skrivnosti, čarobnosti in smisla. Morda si tudi strastno prizadevate za resnico in pravo znanje in razumevanje tega sveta. To je čudaštvo 10. stopnje in bolje bi bilo, da tega ne razkrijete drugim ljudem. Morda tega ne bodo dobro sprejeli in vaš profil na družbenih omrežjih utegne izginiti. Iz nezadovoljneža se lahko spremenite v grožnjo.
In tukaj naletimo na nekaj smešnega. Če predpostavljamo, da je človeštvo na poti razkrivanja celotne narave in smisla vesolja ter splošne resničnosti – kako daleč smo pravzaprav prišli? Znanstvenik vam utegne zatrditi, da smo pri 70% ali 80%. Izredno zblojen znanstvenik vam utegne celo trditi, da smo pri 90%. A se motijo. Morda smo pri 5%, ali pa morda celo samo pri 1%. Zakaj tako pravim? Pa si poglejmo nekaj primerov tega, česar ne vemo.
- Naša celotna civilizacija temelji na elektriki – a ne vemo kaj elektrika pravzaprav je in kako v resnici deluje.
- Ne vemo kaj je pravzaprav svetloba.
- Ne poznamo dejanske frekvence svetlobe.
- Ne znamo razložiti magnetizma.
- Ne vemo zakaj ima Zemlja magnetno polje ali zakaj ga imata Luna in Mars.
- Ne vemo kako možgani shranijo naše spomine.
- Ne vemo kaj je zavest.
- Ne poznamo strukture atomov.
- Ne vemo kaj je pravzaprav gravitacija.
- Ne vemo kako se se pričelo življenje.
- Ne poznamo velikosti vesolja.
- Ne vemo zakaj je struktura vesolja podobna strukturi centralnega živčnega sistema.
In še bi lahko našteval. Večina ljudi se sploh ne zaveda, da tega ne poznamo, oziroma kako malo pravzaprav vemo celo o najbolj osnovnih zadevah. Mnogi znanstveniki se pretvarjajo, da razumejo nekatere izmed teh stvari – zato ker teorije enačijo z znanjem. O večini teh stvari sicer imamo teorije – a v resnici ne razumemo nobene izmed njih. Preprosta resnica je, da o naravi vesolja in resničnosti pravzaprev ne razumemo skoraj ničesar. Morda je 1% ocena bolj realna kot pa 5%. Prepričanje, da razumemo 70% ali več, je popolna zabloda. Pravzaprav se zdi, da je skrivanje dejstva kako malo pravzaprav vemo, daleč najpomembnejši cilj moderne znanosti.
Moderna znanost dejansko prikriva svojo nevednost. Teorije se predstavlja kot dejstva, nepojasnjene fenomene pa se razloži s tem, da se jim podeli imena. Za primer vzemimo standardni model fizike osnovnih delcev. Ukvarja se s tremi od štirih osnovnih sil, ki držijo skupaj vesolje in vse kar je v njem: elektromagnetno ter šibko in močno jedrsko silo. Četrta je gravitacija. Nobene od teh štirih sil ne razumemo. Še sanja se nam ne kaj pravzaprav so. So moderni ekvivalent štirih klasičnih elementov: zemlje, vode, zraka in ognja. A to je vendarle napredek – zdaj vsaj vemo, da obstajajo atomi in subatomski delci.
Zakaj moderna znanost čuti tako potrebo po skrivanju svoje nevednosti? Da bi to razložili, moramo biti najprej velikodušni in domnevati, da je naše znanje pri 5%. Če to sprejmemo za razumen približek, nas to pripelje do precej spektakularnega logičnega zaključka: če menimo, da razumemo in imamo teorije o 70% vsega, a v resnici razumemo le 5% – potem je dejansko pravilnih le 7% vseh uveljavljenih teorij. Če razumemo manj kot 5%, se ta odstotek nevarno približa ničli. To pa potem pomeni, da je večina ali pa da so celo vse uveljavljene teorije napačne. Edini način, da imamo glede česa prav, je v takem primeru le ta, da se ne strinjamo z uveljavljeno znanostjo. Zadevo sem precej poenostavil, a mislim da razumete poanto.
Teorije so za znanstvenike to, kar je za čebele med. Brez njih ne morejo preživeti. Brez njih ne dobijo denarja za raziskave, ne dobijo spoštovanja in občudovanja svojih kolegov ali nas, plebejcev, in ne dobijo nobenega (nezasluženega) občutka lastne pomembnosti. Skrivanje dejstva kako malo pravzavprav vedo in kako napačne so njihove teorije, je za njih vprašanje življenja in smrti. Tega ne počnejo samo fiziki – to počnejo čisto vse znanstvene discipline. Če si želite status in spoštovanje, si preprosto ne morete privoščiti, da bi priznali, da ne razumete osnov. Da bi dobili status in spoštovanje, ste prisiljeni lagati. To je gonilo neverjetne stagnacije, ki smo ji priča v zahodni znanosti. Gre za osnovno nepoštenost, napuh, denar in družbeni status.
Lažne teorije in lažni koncepti pa nista edini metodi s katerimi uveljavljeni znanstveniki prikrivajo dejansko stanje. Hkrati promovirajo opuščanje radovednosti, saj vse, kar je izven njihovega nadzora, nemudoma razglasijo za »psevdoznanost« in objekt, nevreden raziskav – čeprav bi prav vse moralo biti potencialni objekt znanstvenih raziskav. Teorije zavijejo v ekstremno kompleksnost in gostobesednost in to samo zato, da bi neposvečenim preprečili, da bi spoznali, kako slabe pravzaprav so. Vsako znanstveno prizadevanje spremenijo v sivo in brezdušno puščo brez kakršnekoli strasti. Zato, da bi odvrnili uporne in radovedne, trdijo, da razumemo skoraj vse. Končni cilj znanosti je namesto znanja in razumevanja postala objava znanstvenega članka. Znanost so naredili nezanimivo, nenavdihujočo in dolgočasno kolikor so le lahko – povsem nekaj drugega kot znanost dejansko je.
Stagnacija osnovne znanosti je resnično nekaj neverjetnega. Le malo se je v zadnjih 50 letih zgodilo na področju teoretske/osnovne znanosti, v zadnjih 20 letih pa skoraj nič. Napredovala je zgolj uporabna znanost – to je znanost, ki temelji na instrumentih – in praktična uporaba (večinoma) stare znanosti. Glavno gonilo znanosti zadnjih 50 let je bil napredek na področju znanstvenih instrumentov, gnan s pomočjo tehnološkega napredka. Znanost, ki je osnova vsega tega, je večinoma obtičala na mestu. In zdaj je ta stagnacija začela zavirati tehnološki napredek, še zlasti na Zahodu. To je več kot očitno vsem, ki si situacijo utegnejo malce pobliže ogledati.
Pa se povrnimo k družbenemu statusu. V zadnjih 20-30 letih so znanstveniki in »eksperti« dvignili svoj družbeni status na raven, ki so jo v starodavnem svetu zasedali svečeniki. Znanstveniki in eksperti so dejansko postali svečeniki sodobnega sveta in njihov oraklju podoben status je odvisen od njihove sposobnosti pretvarjanja, da stvari poznajo in razumejo. Zatirajo in zasmehujejo vse, ki so izven njihovega svečeništva, sebe pa so razglasili za varuhe skrivnosti – tako kot so to počeli svečeniki starodavnega sveta. Nihče naj si niti ne drzne poseči po njihovem področju, sicer…
Ta razvoj pa ima tudi povraten učinek. Ker je svečeniški status znanstvenikov in ekspertov odvisen od laži in prikrivanja, jih to avtomatsko kompromitira. Lažnivci nimajo težav s tem, da še malce bolj lažejo in natanko to se je tudi zgodilo. Namesto tega, da bi zgolj oblikovali teorije in koncepte kot nadomestke za resnično znanje, so začeli razvijati popolnoma namišljene znanosti, da bi ustregli poslovnežem in družbenim inženirjem z globokimi žepi. Nastala so cela znanstvena področja, ki niso nič drugega kot znanstvene prevare. Tako se lahko zasluži veliko denarja, objavi nove članke in ustvari kariere.
In vse skupaj se je spremenilo v simbiozo. Znanstveniki in eksperti lažejo v korist družbenih inženirjev in korporacij, ki jih v zameno za to ščitijo in plačujejo. Vzpostavil se je dobro plačani propagandni stroj, ki naj bi jih zaščitil s promocijo njihovih ekskluzivnih pravic do znanosti in znanja in vzpostavil koncept »znanstvenega konsenza« – najbolj neznanstvene ideje v zgodovini znanosti.
Kako lahko torej ugotovimo ali je določena znanost izmišljena in prevarantska? Najlažji način za to je, da preverimo uporabo »modelov« na področju, ki ga opazujemo – čeprav se lahko raziskave seveda ponaredi tudi na druge načine. Model v tem kontekstu je simulacija s spremenljivkami, ki jih lahko poljubno izbiramo in »prilagodimo« (zmanipuliramo). Taki modeli so le redko simulacija realnosti – njihov namen je oblikovanje alternativne realnosti. So ponaredki, ki so običajno kupljeni in plačani z določenim namenom. Zelo enostaven način ocene je, da če v nekem raziskovalnem članku zasledite besedo »model«, potem lahko sklepate, da je ta raziskava prevara za katero je nekdo raziskovalcem plačal, da so jo izvedli.
Obstajajo cele znanosti, ki temeljijo skoraj izključno na modelih in ki so skoraj popolnoma ločene od realnega sveta. Najbolj očiten primer je »znanost o podnebju«. Večinoma temelji na modelih, ki v redkih primerih, ko jih dejansko lahko testiramo, nikoli ne delujejo. To je področje, ki v celoti temelji na nekem skritem namenu, vodijo pa ga nepošteni, kupljeni in plačani lopovi in bedaki.
Ta prevara z modeli je zdaj prisotna vsepovsod. Nedavno sem bral članek, ki je prikazoval, kako se lahko virus covida več let skriva v telesu, kar naj bi pojasnilo »dolgotrajni covid« – še eno prevaro, ki temelji na na nekem skritem namenu. Ko sem članek malce bolj pozorno prebral sem ugotovil, da raziskovalci v telesu pravzaprav sploh niso našli nobenega covida. Našli so ga v modelu! Kakšno izjemno odkritje!
Mirno lahko rečemo, da se največji napredek, ki ga je znanost dosegla v zadnjih desetletjih, skriva v prehodu s prikrivanja, ki je temeljilo na osebnem egu, v stroj za neposredno izmišljevanje stvari. Znanstveniki in eksperti so dandanes ravno tako del ustvarjanja namišljene resničnosti kot so to politiki in oblikovalci javnega mnenja. Namesto z znanjem se ukvarjajo z zgodbami. Ni čudno, da se tako dobro razumejo z našimi političnimi elitami.
Vse kar je v zvezi z moderno znanostjo je antiteza prave znanosti. Prava znanost je preprosta, kolikor je le lahko, in nikoli po nepotrebnem zapletena. Sprejema prispevke in kritiko kogarkoli, ne zgolj samo posvečenih. Temelji na individualni genialnosti, nikoli na konsenzu ali vladavini množice. Navdihuje in vznemirja ter privlači radovedne ljudi z domišljijo, ne pa dolgočasneže brez nje. Je impulzivna in intuitivna, ne le metodološka. Ukvarja s skrivnostmi življenja, smrti, vesoljstva in vsega kar si lahko zamislite, nikakor se ne ukvarja zgolj z »dovoljenimi« področji. Prava znanost je čarobna. Ni sterilna puščava v rokah nekega kulta.
In zdaj za vse tiste zatežene težake, ki sem jih prej omenjal – v vsem tem je za vas še nekaj upanja. Ker vemo tako malo, je svet še vedno čaroben in poln nerešenih skrivnosti. A če se jih želite lotiti, se morate izogniti znanstvenikom in ekspertom. Samo ustaviti vas bodo hoteli.
Prevod in priredba po Gaiusu Baltarju s Sonar21 (https://sonar21.com/the-stagnation-of-science-and-the-death-of-magic/).
Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel: Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovarjal, dvakrat, pa ne bom več poskušal. (Job 40, 3-5)
Robert Pevec